foto/vir: SŠK

Bil je mlad pesnik, velik častilec evharistije, a zaznamovan s stigmo nezakonskega otroka, kar pred stoletjem ni bilo enostavno. A vendar je dosegel svetništvo že v mladih letih. Lojze Grozde bi, če bi danes živel, praznoval 98. rojstni dan prav na današnji dan. Zaradi svojega prepričanja pa je še kot 19-leten padel v roke partizanom. Na praznik Božje Matere Marije 1. januarja 1943 je njegovo zemeljsko življenje po hudem mučenju ugasnilo, čeprav nikoli ni bil povezan s protirevolucionarnimi vojaškimi enotami, ki so se spopadale s komunističnimi partizani v času okupacije, revolucije in državljanske vojne.

Lojze Grozde se je rodil 27. maja 1923 v Gorenjih Vodalah v župniji Tržišče pri Mokronogu na Dolenjskem, kjer je bil tudi krščen. Bil je nezakonski otrok. Ko je bil star štiri leta, se je mati poročila, sam pa je ostal v domači hiši in je zanj skrbela teta. Poskrbela je, da je šel po ljudski šoli študirat v Ljubljano, kamor je odšla služit. Dobrotniki so ji pomagali, da je Lojze lahko študiral. Stanoval je v dijaškem zavodu Marijanišče in obiskoval klasično gimnazijo, kjer je bil odličen dijak. Med sošolci se je uveljavljal tudi kot literarni ustvarjalec. Postal je član dijaške Katoliške akcije in je sodeloval v zavodski skupini Marijine kongregacije. Njegovo duhovno oblikovanje  so močno zaznamovali poglobljena molitev,  življenje iz evharistije in globoka pobožnost do božje Matere Marije. Dejavno in z velikim veseljem se je udeleževal različnih oblik laiškega apostolata. Med sošolci je slovel kot vzoren dijak, vedno pripravljen pomagati. Odlikoval se je po svoji ljubezni do Cerkve in domovine. Zadnja leta gimnazijskega študija so bila leta bližajoče se svetovne vojne. Razmere so se vedno bolj zaostrovale. Za Lojzeta je nastopil čas osebne poklicne odločitve. Svojo pot je iskal v poglobljeni molitvi, ki jo je združeval z delom za druge.

Med počitnicami pred zadnjim srednješolskim letom se ni vrnil domov, saj je bilo tam vedno več nasilja in obiski niso bili preprosti. Za obisk se je odločil šele za novo leto 1943. Za božične praznike si je zelo želel obiskati mamo in sorodnike. Zaprosil je za potno dovolilnico. Na prvi petek 1. januarja 1943 je bil pri maši v cistercijanskem samostanu Stična, potem pa se je z vlakom odpeljal iz Ivančne Gorice do Trebnjega. Od tu do Mirne je prisedel na nek voz, ker je bila železniška proga prekinjena. Pri prvi hiši v Mirni je moral stopiti z voza, ker ga je prijela partizanska straža in ga začela zasliševati. Pri njem so našli latinsko mašno knjižico, knjigo Tomaža Kempčana Hoja za Kristusom ter knjižico o fatimski Materi Božji. Odvedli so ga v bližnjo gostilno in ga naprej zasliševali. V Grozdetu so iskali vojnega obveščevalca, v njem pa so videli mladega človeka z miselnostjo, ki so jo omalovaževali. Kruto zasliševanje, kateremu je bil podvržen, se je čez nekaj ur končalo z njegovo mučeniško smrtjo. Njegovo truplo je skoraj dva meseca ležalo na jasi v bližini Mirne. 23. februarja 1943 so ga našli otroci, ki so nabirali zvončke. Na nestrohnjenem truplu so bile vidne posledice mučenja.

Njegovo truplo so pripeljali v sosednji Šentrupert, kjer je komisija naredila zapisnik. Grozdetovo truplo so potem pokopali na pokopališču v Šentrupertu, saj ga zaradi razmer tistih dni ni bilo mogoče peljati v domačo župnijo Tržišče. Je pa novica o nasilni smrti in mučenju nedolžnega študenta med ljudmi vzbudila strah. V revolucionarjih se je s tem utrjevala volja dosledno uresničevati marksistično-leninistični načrt nove slovenske družbe. Novica o Grozdetovem umoru je še zlasti pretresla ljubljanske dijake. Še bolj so se začeli zavzemati za Lojzetove ideale. Obenem so iz dogodkov vedno bolj spoznavali, kako se je Lojzetu izpolnila misel, ki jo je izrazil že v šoli, ko je napisal pesem Pevčeva molitev. Prišel je k Bogu, kamor je hrepenela njegova duša, vendar po drugačni poti, na drug, višji način.

Že naslednje leto po smrti je prefekt v Marijanišču ter kasnejši profesor na teološki fakulteti dr. Anton Strle, tudi sam svetniški človek in duhovnik, napisal knjigo “Lojze Grozde, mladec Kristusa Kralja”. To je bil prvi življenjepis in opis mučeniške smrti mladega Alojzija Grozdeta. Kasneje je bil ta življenjepis razširjen in objavljen v knjigi “Osnovnošolec iz Vodal”, ki je bila večkrat ponatisnjena in jo je še vedno mogoče kupiti. Tudi pisateljica Milanka Dragar je Lojzetovo zgodbo opisala v knjigi “Sem Lojze Grozde”.

Ob 50. obletnici Grozdetove mučeniške smrti je nadškofija Ljubljana začela cerkveni postopek za priznanje njegovega mučeništva ter s tem za njegovo beatifikacijo in kanonizacijo. Leta 1992 jo je sprožil tedanji slovenski salezijanski inšpektor mag. Stanislav Hočevar, sedaj beograjski nadškof. Prvi postulator za postopek beatifikacije je bil salezijanec dr. Janez Jenko, postopek je podprl tudi ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar. Leta 1996 je postolator postal mag. Hočevar, pet let zatem pa mag. Igor Luzar. 13. junija 2010 je bil Lojze Grozde na evharističnem kongresu v Celju tudi uradno razglašen za blaženega. Na današnji dan pred desetimi leti so njegove posmrtne ostanke iz Šentruperta prenesli v romarsko cerkev na Zaplazu. Tam je vsako prvo nedeljo v mesecu molitev za Grozdetovo kanonizacijo.

Lojze Grozde se je odlikoval v trdni veri in stanovitni molitvi. Moč za apostolat je prejemal v evharistiji in ljubezni do Marije. Z mučeniško smrtjo si je zaslužil venec zmage, ki mu ga je podelil Kristus. Je pričevalec tudi za današnji čas, ko se širi odpad od Boga ter je znova v vzponu širjenje komunističnih idej. Naj nam blaženi mučenec Alojzij izprosi blagoslov in srečno prihodnost naši domovini.

Vir: SŠK

G. B.