Ali kristjani ob prelomnih in grozečih dogodkih reagiramo prepozno?

Slovenski kristjani smo se nekako že navadili na mir in blaginjo. Po letu 1991, ko smo se le za las izognili veliki balkanski moriji (brez žrtev pa vseeno ni šlo!), smo se nekako pogreznili v spanec. Morda smo si tudi domišljali, da so fatimske skrivnosti dovršene in da je Rusija končno spreobrnjena ter posvečena Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Čeprav so nas tu in tam še plašile napovedi o tretji svetovni vojni.

Zgodovinska izkušnja pa nas uči, da smo kristjani, skupaj z našimi pastirji vred, morda reagirali prepozno. Ko je ljubljanski škof Gregorij Rožman začel organizirati molitvene shode na Kureščku, kjer se nahaja edino svetišče Marije Kraljice miru, se je druga svetovna vojna v Evropi že razplamtela. V začetku septembra 1940 je bil še zadnji veliki molitveni shod za mir na Kureščku. Zbralo se je več kot pet tisoč romarjev, ki so pod vodstvom ljubljanskega škofa naredili zaobljubo, da bo tod vsako leto molitveni shod za mir. Žal je že naslednjega preprečila vojna, ki se je začela v tedanji Jugoslaviji s prvim letalskim napadom aprila 1941. Tri leta kasneje je cerkev na Kureščku zadela granata in jo močno poškodovala, po vojni pa je nihče ni več obnavljal. Vse do leta 1990 je bila prepuščena pozabi.

Zagotovo je bil škof Rožman, ki mu je bilo že ob njegovi novi maši prerokovano, da bo nosil težak križ, zelo seznanjen s fatimskimi dogodki. 31. oktobra 1942, ko je slovenske dežele zajel tudi plamen iz Rusije uvožene komunistične revolucije, je papež Pij XII. ves svet posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Takrat je škof Rožman pripravil in izvršil posvetitev Slovencev Marijinemu brezmadežnemu Srcu. “Doslej noben slovenski škof ni bil tako zavzeto povezan s fatimskimi dogodki in jih je v življenju prav do konca tudi uresničeval kakor prav škof Rožman, saj je pobožnost petih prvih sobot izpolnjeval prav do svoje smrti,” je zapisal upokojeni stiški opat p. dr. Anton Nadrah, avtor več knjig o Fatimi.

Škof Rožman je papeža obiskal 19. novembra 1942 in se je z njim pogovoril o posvetitvi svoje škofije Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Ko se je vrnil iz Rima, je napisal pastirsko pismo duhovnikom in vernikom pod naslovom Posvetitev brezmadežnemu Srcu Marijinemu. V uvodu pove, da je 31. oktobra 1942 papež Pij XII. med radijskim nagovorom portugalskim katoličanom »posvetil katoliško Cerkev in ves svet brezmadežnemu Srcu Marijinemu in je Kraljico miru prosil za mir in za tiste milosti, ki morejo v hipu spreobrniti človeška srca.« Škof je razložil, kako je prišlo do te posvetitve, in poseže nazaj do 13. julija 1917, »ko je Mati božja dovolila trem pastirčkom: Luciji, Frančišku in Jacinti za hip pogledati trpljenje pogubljenih duš v peklu in potem od groze trepetajočim rekla: ‘Videli ste pekel, kamor gredo duše ubogih grešnikov. Da bi grešnike obvaroval pogubljenja, hoče Gospod uvesti pobožnost do mojega brezmadežnega Srca. … Prišla sem, da dosežem posvetitev sveta mojemu brezmadežnemu Srcu.’«

Škof dalje pravi: »Da bomo deležni sadov posvetitve, ki jih je Mati božja obljubila, se moramo tudi mi posvetiti brezmadežnemu Srcu Marijinemu. Sveti oče nas je že posvetil, a mi se moramo papežu pridružiti ter odkrito, iskreno in ponižno ponoviti papeževo molitev, da tako odpremo svoje duše onim milostim, katere nam Marija namerava posredovati in ki so zmožne spremeniti človeška srca tako, da bodo z božjo pomočjo pripravila, sklenila in zagotovila mir. To posvetitev more opraviti po primerni pripravi vsak posamezni vernik zase, pa tudi posamezne družine, organizacije in društva… Poleg teh bolj zasebnih posvetitev se bo posvetila Marijinemu brezmadežnemu Srcu vsa škofija po temeljiti notranji duhovni pripravi. Ta načrt je posebej odobril sv. oče v avdienci 19. novembra 1942.«

Velika večina vernikov se je tega načrta oprijela z velikim zaupanjem v Marijino materinsko Srce. Nastalo je pravo duhovno gibanje, ki je zajelo ljudi mnogo globlje kakor pobožnost prvih petkov. Najprej so se Marijinemu Srcu posvetile dijaške Marijine kongregacije na praznik Brezmadežne 8. decembra 1942. Čez 1500 članic in članov je bilo zbranih v ljubljanski stolnici. V prisrčnem nagovoru jim je škof Rožman opisal fatimske dogodke in razložil naročila, ki jih je nebeška Mati priporočila za rešitev sveta.

-Na cvetno nedeljo 1943 je opravila skupno posvetitev fantovska kongregacija na Rakovniku v Ljubljani. Slovesnosti se je udeležil tudi škof Rožman, ki je imel za zbrane Marijine častilce pomenljiv nagovor.

-Na veliko sredo so v ljubljanski stolnici končali velikonočno duhovno obnovo možje in fantje iz vseh stanov in slojev in se posvetili Marijinemu Srcu. –Za vse duhovnike, ki so bivali v Ljubljani, je bila skupna posvetitev na velikonočni ponedeljek v stolnici. Na prvo majniško nedeljo se je zbralo v stolnici okrog 4000 učencev in učenk ljubljanskih nižjih šol in odmolilo posvetilno molitev.

–V nedeljo, 23. maja 1943, je bila po vseh ljubljanskih župnijskih cerkvah posvetitev mož in žena, očetov in mater. Poleg stanov in skupin so se Marijinemu Srcu posvečevale tudi družine.

-Škofijski odbor peterih prvih sobot je založil posebno knjižico z naslovom: Posvetitev družin brezmadežnemu Srcu Marijinemu (decembra 1943), kateri je škof Rožman napisal kratek, a zelo prisrčen uvod: »Slovenske družine! Preberite to knjižico in premislite jo in dajte prostora brezmadežnemu Srcu Marijinemu. Marija bo slovenski narod rešila, če se bo dal rešiti – rešila ga bo po njegovih družinah. Kako? S tem, da se družine posvete njenemu brezmadežnemu Srcu in v duhu te posvetitve živé. – Storite tako! Resno se posvetite in po Marijini obljubi bo tudi nam zasijala spet doba miru.«

-Na veliki šmaren 1943 so ljubljanske matere in očetje prinesli dojenčke in pripeljali predšolsko mladino, da so jo izročili mogočnemu Marijinemu varstvu. Po prisrčnem nagovoru škofa Rožmana so prejeli poseben blagoslov, bili deležni molitev in bili darovani materinskemu Marijinemu Srcu.

–Teden pozneje, osmi dan po velikem šmarnu, so bili v stolnici zbrani bolniki. Škof Rožman jim je pred Marijo Pomagaj govoril in jih posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu.

“Vse to kaže, kako goreč častilec brezmadežnega Marijinega Srca je bil škof Rožman in s kakšno zavzetostjo so se ljudje odzivali njegovemu povabilu. Naj nam bo to v spodbudo, da se s celim srcem izročimo svoji nebeški Materi in v soglasju s to izročitvijo tudi živimo! »Marija bo slovenski narod rešila, če se bo dal rešiti.«,” je zapisal pater Nadrah.

Verjetno bomo šele v nebesih izvedeli, česa vsega smo bili Slovenci zaradi posvetitve Marijinemu Srcu obvarovani kot posamezniki in kot narod. Res pa je, da se težki in krvavi preizkušnji leninistične revolucije žal nismo mogli izogniti. Leta 1945 je z odhodom okupatorskih čet oblast prevzela revolucionarna KPS s svojimi partizanskimi četami. Zgodil se je strahoten pomor več deset tisoč slovenskih kristjanov, mnogi so zbežali iz domovine za vedno, drugi so trpeli preganjanje več desetletij. Morda je to tudi posledica dejstva, da  nismo čuječi in da se na prelomne dogodke odzivamo velikokrat prepozno. Veliko kristjanov opušča molitev in Boga ne postavlja več na prvo mesto v svojem življenju, kar je tudi razlog za versko in duhovno mlačnost, brezbrižnost in širjenje greha. Nas bo vojna v Ukrajini streznila? Ni namreč brez pomena Marijina napoved v Fatimi, da bo Rusija zanetila več vojn…