Za to nedeljo (7. novembra) je bila napovedana sveta maša za umrle domobrance na (oskrunjenem) pokopališču Orlov vrh v Ljubljani in sicer v grajski kapeli sv. Jurija na Ljubljanskem gradu. Kapela je sicer podružnica župnije Ljubljana – Sv. Jakob.
Vendar pa se je zapletlo, saj je zavod Ljubljanski grad preko svoje predstavnice organizatorja dogodka (predsednika Nove slovenske zaveze Petra Sušnika) obvestil, da dogodka ne odobrava, češ da ne gre samo za verski obred. Več o tem TUKAJ. Tako smo priča precej bizarni situaciji, ko lahko nek javni zavod določa, ali je mašni namen sprejemljiv ali ne.
Pustimo ob strani dejstvo, da ljubljanska mestna oblast pod vodstvom župana Zorana Jankovića že dolga leta preprečuje ureditev domobranskega pokopališča na Orlovem vrhu, kjer se še vedno nahajajo posmrtni ostanki približno 150 padlih vojakov. Gre za pokopališče, ki je bilo urejeno konec leta 1943, od leta 1945 pa ga je komunistična oblast oskrunila in odstranila spominska obeležja, pa tudi del posmrtnih ostankov. Danes je tam prostor za piknike in poligon za pse, ker je to pač želja Mestne občine Ljubljana. Slednja nadaljuje s skrunitvijo – tudi tako, da morebitna spominska obeležja, četudi samo lesene križe, dosledno in sproti odstranjuje. Kar pomeni, da vsi spominski križi končajo na deponiji za odpadke. Iz tega lahko sklepamo, da ljubljanski župan morda ne pozna zgodbe o Antigoni, ki je želela pokopati tudi brata, ki se je znašel na nasprotni strani. Da o posvečenosti mrtvih sploh ne govorimo.
Vsa zadeva postane še bolj bizarna, če jo primerjamo z nedavnim dogajanjem na Sveti gori na Goriškem. Kot smo zapisali: nič ni narobe z mašo za padle partizane. Vendar se je v cerkvi zgodilo nekaj, kar bi bilo po merilih zavoda Ljubljanski grad politična manifestacija. Rektor bazilike za dovoljenje ni vprašal nikogar, niti frančiškanske province, niti škofijskega ordinariata v Kopru. Njegov odprt odnos do potomcev revolucije je očitno všeč tudi ljubljanskemu županu Jankoviću – a očitno ne dovolj, da bi tudi ljubljanska mestna oblast ravnala v podobnem duhu in se odrekla segregaciji iz časov, za katere upamo, da se ne bodo nikoli več ponovili. Torej, kaj smo dobili v zameno za velikodušnost patra Bogdana Knavsa na Sveti gori? Morda to, da nam potomci komunistične revolucije, ki je sploh povzročila nastanek protirevolucionarnih enot (med njimi domobrancev, ki so leta 1944 dali izsiljeno prisego, ki jo sistem ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil še vedno zlorablja za propagando), simbolično pokazali iztegnjen sredinec in sporočili, da še vedno velja tista “hej mašinca zagodi, naj odmeva povsodi, na Slovenskem smo mi gospodar”.
Vendar ne bi bilo prav, da bi sedaj preklinjali čez ljubljansko mestno oblast in čez Jankovića. To zna vsak reden obiskovalec “šanka”. Vendar takim dejanjem tudi ne bomo ploskali. Gre vendarle za žaljiv odnos ne samo do pobitih, ampak do človekovega dostojanstva nasploh.
C. R.