foto: posnetek zaslona / Facebook

Dogodek v svetogorski romarski baziliki, ko je gvardijan p. Bogdan Knavs organiziral koncert partizanskega pevskega zbora kar v sami cerkvi, je vzbudil precej pozornosti. Nenavadno, da ravno letos, kajti sedaj gre za tradicionalno prireditev, ki se v baziliki odvija že vse od leta 2013 naprej. Kako to, da do sedaj nihče ni povzdignil glasu?

Da se razumemo: nič ni narobe s tem, da se daruje maša za padle borce. Mašo je mogoče darovati za vsakega človeka. Celo za nekrščenega. Kajti Bog želi, da bi se vsi ljudje zveličali. S tega stališča ni sporno, da se mašo daruje za padle v vojnah, za partizane, za domobrance, pripadnike jugoslovanske vojske v domovini, celo za okupatorjeve vojake, pa tudi za padle v vojni za Slovenijo, ko so umirali pripadniki TO, policisti, pripadniki JLA in civilisti, morda tudi kakšen od zveznih miličnikov. Kaj pomeni darovati mašo za pokojne, še posebej veliko razmišljamo prav v dneh okoli praznika Vseh svetih, še bolj pa na dan spomina.

Seveda se tu pojavi tudi debata o tem, kako sploh opravičiti leninistično revolucijo s krščanskega vidika, a s tem vprašanjem se je dejansko ukvarjal že Edvard Kocbek. Njegova življenjska šola – in bila je zelo trda – bi morala biti poduk za vse slovenske kristjane. Če prebiramo njegove dnevnike iz čase vojne in zapise iz poznih let, lahko vidimo razliko. Komunistična vrhuška se je Kocbeka lotila najmanj dvakrat: najprej leta 1952 in nato še leta 1975, ko je naglas spregovoril o povojnih pobojih. O tem seveda več kdaj drugič.

Drugo vprašanje pa je, kakšne vsebine spadajo v posvečen prostor. Posvečenost pomeni, da je neka stvar ali prostor izvzet iz posvetne rabe. To velja tudi za cerkve, čeprav imamo pri sodobnejših sakralnih objektih lahko problem z dojemanjem njihove sakralnosti – morda tudi zato, ker moderna sakralna arhitektura pri marsikom le s težavo prebudi občutek, da je res v svetem prostoru. V eni od takih cerkva na Celjskem se je vse do začetka pandemije covid19 vsako leto odvijal koncert ene od gimnazij. In to ni bil nek sakralen koncert. Začel se je res da kmalu po končani večerni maši, cerkev je bila nabito polna, vendar so že pred mašo pripravili vse potrebno: ozvočenje, inštrumenti, celo bobni… V uri in pol programa smo lahko slišali vse živo, ne samo pevskih zborov, ampak tudi benda, skoraj orkestra. In marsikdo se je spraševal, ali takšen dogodek ne bi spadal bolj v katero od dvoran v središču mesta. Kar je res. Vendar je šlo tu očitno za dogovor med tedanjim župnikom in ravnateljem gimnazije, saj bi morali dvorano najeti, v cerkvi pa so morda gostovali celo brezplačno.

Seveda to ni nič v primerjavi s tem, kar si je privoščil nek drug duhovnik v isti škofiji, ko je v domači cerkvi organiziral kar modno revijo. In dobil dekret za selitev v tujino. No, krivičen dekret, kajti v dunajski stolnici lahko še sedaj najdete vse mogoče dogodke. Tudi takšne, ki direktno nasprotujejo nauku Cerkve. Denimo glede LGBT.

Eden od velikih nesporazumov sodobnega časa, če ne celo zabloda, je mišljenje, da lahko z desakralizacijo cerkva k Bogu ponovno vrnemo mnoge izgubljene duše. Kar je velika zmota. Če je kdo v cerkev prišel zgolj na koncert, pa še to, ker gre za posvetno vsebino, potem med njim in Bogom manjka vstopna točka – povabilo k temu, da Bogu preda svoje življenje. To je bistven element evangelizacije. Če ta element manjka, se udeleženec koncerta ne bo več pojavil v cerkvi – do naslednjega koncerta, ki ga bo zanimal.

V primeru Svete gore pa smo imeli opravka z vsebino, ki zagotovo ne spada v takšen prostor. Če vemo, kaj je komunistična revolucija v resnici bila in koliko žrtev je terjala tudi na Primorskem (in to med antifašisti), potem bi se moral organizator močno zamisliti. Zamisliti bi se moral tudi koprski škof. Navsezadnje je slednji že odredil, da so pred leti zaprli podzemno kapelo sv. Socerba, ki jo je ena od sekt zlorabljala za svoje seanse. Razumeli bi, če bi denimo partizanski zbor zapel kakšno res pravo domovinsko pesem. Cerkveni skladatelj Lojze Mav je tako zložil skladbo “Moja domovina”, ki jo mnogi smatrajo za domobransko himno, vendar je njena vsebina povsem nesporna. Vendar očitno tu ni zaželena.

Nekoč je znameniti ruski pisatelj F. M. Dostojevski zapisal znano misel, da če ni Boga, je vse dovoljeno. Če bo iz svetogorske bazilike Bog izgnan, se bodo morda naslednje leto tam pojavile “kombinatke” – saj veste, tisti AFŽ-jevski pevski zbor, na katerega je stranka Levica lahko zelo ponosna.

G. B.