Ko se začne približevati zaključek cerkvenega leta in s tem začetek novega, se tudi božja beseda v dnevni liturgiji vse bolj dotika poslednjih reči. O tem, kaj nas čaka ob koncu časov in kakšna bodo znamenja, da je ta čas blizu. In v prvem delu adventnega časa se ta tema nadaljuje, saj nas ta čas opominja na pripravljenost na ponovni Jezusov prihod.
In ko božjo besedo tega časa povežemo z aktualnimi dogodki po svetu, nam pogosto pred oči prihajajo slike še temnejših, še bolj pošastnih dogodkov. Češ kaj vse nas še čaka, da je vse to le začetek, kar se sedaj dogaja. In da ima vso dogajanje sedanjega časa tipične značilnosti poslednjih časov, kot jih je opisal Jezus – kot še nikdar doslej. In to vse do tretje svetovne vojne, globalnega jedrskega spopada in strahotnih naravnih nesreč. In vse to naj bi bilo del vnaprej zakoličene usode, pardon, Božjega načrta, ki ga ni mogoče spremeniti.
In seveda ni mogoče ob tem spregledati zelo podobnega obnašanja posvetnih medijev, ki vsako leto v tem času kar tekmujejo med seboj, kateri bo prinesel bolj vroče napovedi že pokojne Babe Vange, vidkinje, ki je komunicirala z demoni (to dejstvo vam bodo zamolčali). A večja težava je v tem, da imamo tudi med zagretimi katoličani primerke, ki spominjajo na Babo Vango. Pa s tem ne mislim samo na tiste, ki ne glede na vsa dosedanja razkritja še naprej svojo vero gradijo na t. i. Knjigi resnice (in ne denimo na Svetem pismu, ki je pravzaprav edina prava knjiga resnice).
Če pogosto beremo Sveto pismo, bomo naleteli na Jezusove pozive, naj se ne vznemirjamo. »Vaše srce naj se ne vznemirja.« (Jn 14,1; prim. Jn 14, 27) Pa tudi na napoved novega neba in nove zemlje, pa novega Jeruzalema, podobe prihodnjega poveličanega stvarstva (prim. Raz 21, 1-2, Iz 65, 17). Ali kot pravi Razodetje: »Glej, vse delam novo.« (Raz 21, 5) Stavek »Ne bojte se!« se v Svetem pismu pojavi 365-krat. Mesto Ninive prav tako ni bilo razdejano, ker so se prebivalci spokorili (prim. Jon 3, 10). In navsezadnje je Jezus napovedal razdejanje templja (prim. Mt 24, 2), ki se je zgodilo kakih 40 let po koncu njegovega zemeljskega življenja. In takrat so mnogi mislili, da bo nastopil konec sveta. Tako kot so kasneje, ob množičnih pojavih kuge, razmišljali mnogi Evropejci. In podobno razmišljali pred dvema letoma, ko se je precejšen del katoličanov bolj kot z duhovno borbo z epidemijo ukvarjal z gojenjem strahu pred tistimi, ki nam menda vsiljujejo cepiva. In kot vemo, strah ni dober svetovalec. Predvsem v času, ko je lahko zaradi razvoja tehnike (youtube, družbena omrežja) že vsakdo neke vrste duhovni učitelj in/ali prerok. In smo tako rekoč bombardirani s sporočili raznih »influenserjev«, da je »uradna« smer Cerkve krivoverska, medtem ko so sami kakor pravoverni.
In sedanji papež Frančišek? V tem koledarskem letu je obeležil deseto obletnico izvolitve za papeža. Zdržal je. Mnoge njegove poteze so morda nenavadne, nekatera stališča težko razložljiva. Vendar lahko rečemo samo eno: daleč od tega, da bi bil antikrist, za kar so ga nekateri razglašali od začetka. Pred dnevi je namreč vatikanski državni tajnik kardinal Pietro Parolin dokončno zaloputnil vrata znanilcem novega »krščanstva« iz nemške Sinodalne poti, ki niso skrivali težnje po spremembi nauka o istospolni usmerjenosti ter uvedbe ženskega duhovništva. Tista prava sinodalna pot se trenutno dogaja na ravni vesoljne Cerkve, a določena vprašanja pač niso stvar sinode in jih ne more spremeniti niti papež. Ker so del razodetja oz. Božjega prava. Navsezadnje je to večkrat prepričljivo pojasnil tudi Frančiškov predhodnik Benedikt XVI.
Zadnje dni je sicer završalo, ko je portal 24ur.com povzel poročanje BBC, da namerava papež iz Vatikana izseliti kardinala, ki je večkrat glasno kritiziral papeževa stališča. To je kardinal Raymond Leo Burke, sicer pripadnik ameriške konservativne smeri. S konservativnostjo sicer samo po sebi ni nič narobe, v marsičem se je mogoče strinjati s kardinalom, ki pa je morda pretiraval s kritikami na račun papeža Frančiška, a slednji bi lahko ukrepal že veliko prej. In morda je sodu izbilo dno prav potenciranje razkola s kritiko papeževega motuproprija »Varuhi tradicije«, s katerim je sedanji papež z restrikcijami revidiral dosedanji status skupin, ki obhajajo mašo po starem, predkoncilskem obredniku (tj. Misal papeža Janeza XXIII., ki predstavlja zadnjo redakcijo t. i. tridentinskega obreda, nekateri jo napačno imenujejo »tradicionalna latinska maša«). Potem ko se je pokazalo, da velikodušnost prejšnjega papeža Benedikta XVI. ni šla v pravo smer in da so vprašanja liturgije nekateri posamezni škofje, duhovniki in laiki zlorabljali za poglabljanje notranje needinosti. A kot rečeno: morebiten odhod kardinala Burke-a iz Rima ne bo negativno vplival na vesoljno Cerkev (mimogrede, kardinal Rode, ki je precej starejši od omenjenega ameriškega kardinala, za zdaj še ostaja v Vatikanu).
Razlogov za strah torej ni. Jezusova obljuba, da Cerkve peklenska vrata ne bodo premagala, nam povsem zadostuje. Za čas Jezusovega ponovnega prihoda pa ne ve nihče drug, razen Očeta (prim. Mr 13, 32). Jezus sicer opozarja na lažne preroke in celo na lažne maziljence (prim. Mr 13, 23; 2 Pt 2,1: “Med ljudstvom pa so nastopili tudi lažni preroki, kakor bodo tudi med vami lažni učitelji, ki bodo skrivaj uvajali pogubne ločíne. Celo Gospodarja, ki jih je odkupil, bodo tajili. S tem si bodo tudi nakopavali naglo pogubo.”). In ne pozabimo, da nas Jezus nič kolikokrat opominja, kako moramo biti ves čas pripravljeni na njegov ponovni prihod. Kar pomeni, da za kristjane odpadejo vse opcije na nivoju Babe Vange pa vse do Knjige resnice. Pa naj delujejo še tako krščansko…
G. B.
