Na dan, ko Frančiškova družina praznuje praznik Marije Angelske (porciunkula), goduje tudi prvi duhovnik v jezuitski skupnosti, to je sv. Peter Faber, družabnik sv. Ignacija Lojolskega, katerega god smo praznovali pred dvema dnevoma.
Peter Faber je bil rojen 1506 v Villaretu na Savojskem, kjer je v mladosti pasel očetove črede. Ker je bil zelo nadarjen, je leta 1525 odšel na pariško univerzo. Za sobnega tovariša v kolegiju sv. Barbare je dobil najprej Frančiška Ksaverija, nato pa še Ignacija Lojolskega, kateri ga je rešil malodušnosti. Pod Ignacijevim vodstvom je opravil mesečne duhovne vaje in se odločil, da se mu bo pridružil. V juliju 1534 je obhajal prvo sv. mašo in 15. avg. istega leta skupaj z Ignacijem in petimi drugimi tovariši položil tri znamenite zaobljube na Montmartru. Bil je prvi duhovnik v Družbi Jezusovi. Po papeževem ukazu je prepotoval glavne dežele Evrope in povsod z največjim uspehom širil katoliško obnovo. Umrl je v Rimu 1. avgusta 1546. Leta 1872 ga je Pij IX. prištel med blažene, 17. decembra 2013 pa ga je papež Frančišek prištel med svetnike. Ignacij ga je smatral za največjega strokovnjaka za dajanje duhovnih vaj.
Odlomek iz njegovih spominov: »Tisto leto je prišel Ignacij, da bi prebival v istem zavodu sv. Barbare v isti sobi z nama. Hotel je začeti tečaj iz filozofije na bližnji god sv. Remigija. Omenjeni magister je sprejel to nalogo. Bodi na veke blagoslovljena Božja previdnost, ki je to uredila v mojo korist in odrešenje. Ker je magister tako določil, naj bi jaz poučeval omenjenega svetega moža, sem najprej sprejel njegovo zunanje vedenje, potem pa notranje; ker sva živela skupaj v isti sobi, pri isti mizi, od iste podpore, mi je on postal učitelj v duhovnih zadevah, Pokazal mi je, kako se povzpeti do spoznanja Božje volje, pa tudi svoje. Končno sva postala eno v željah in v volji in trdnem sklepu, da bomo izbrali to pot, kakor po njej hodimo zdaj, kateri smo ali katerikoli bodo kdaj v tej Družbi, ki je nisem vreden. Božja dobrota mi podéli milost, da si bom dobro zapomnil in tehtal dobrote, ki mi jih je v tem času po tem možu podelil naš Gospod.«
Peter Faber je živel, kar je o jezuitih povedal papež Frančišek: »Mi, jezuiti, želimo biti odlikovani z Jezusovim imenom, se boriti pod zastavo njegovega Križa. To pomeni imeti enako čutenje kot Kristus. Pomeni misliti kot On, imeti rad kot On, videti kot On, hoditi kot On. Pomeni delati tisto, kar je delal On, in to z njegovim lastnim čutenjem, s čutenjem njegovega Srca.«
Peter Faber je bil »oseba nepopolne misli, odprte misli«, saj je vedno razmišljal »gledajoč obzorje, ki je slava vedno večjega Boga, ki nas neprenehoma preseneča«. Živel je »svet in lep nemir«. Bil je skromen, občutljiv človek, gojil je globoko notranje življenje in obdarjen je bil z darom, da je lahko sklepal prijateljske odnose z osebami vseh vrst. Bil je »nemiren duh, neodločen, nikoli zadovoljen«. A pod vodstvom svetega Ignacija se je naučil združiti svojo nemirno in obenem »blago, izbrano« občutljivost s sposobnostjo odločanja. »Bil je človek velikih želja.« Faber je živel globoko željo po spreminjanju sveta.« O tem je govoril sveti Avguštin, ko je dejal: moliti, da bi si želeli, in želeti, da bi razširili srce. Peter Faber je glas Boga lahko razločeval prav v željah. Brez želja se ne gre nikamor, zato je nujno svoje želje darovati Gospodu. Novi svetnik je imel pristno in globoko željo, da bi se »razširil v Bogu«. Bil je popolnoma osredotočen na Boga in zato je v duhu pokorščine lahko šel kamorkoli po Evropi, pogosto peš, lahko se je z blagostjo pogovarjal z vsemi in oznanjal evangelij. Evangelij je oznanjal z blagostjo, z bratstvom, z ljubeznijo.« Domačnost z Bogom ga je pripeljala do tega, da je razumel, kako sta notranje doživljanje in apostolsko življenje vedno povezana. V svojem duhovnem dnevniku je zapisal, da mora biti prvi vzgib srca želja po bistvenem in izvornem, to je, da bi našli Boga, našega Gospoda. Faber je izkusil tudi željo, da bi dopustil, da Kristus zasede središče njegovega srca. In samo z osredotočenostjo na Boga je mogoče iti na periferije sveta.
Gospodova očarljivost je Fabra pripeljala do vseh njegovih »apostolskih norosti«.
Vir: blog p. dr. Viljema Lovšeta
