Dragi Anton Martin! Iz objektivnih razlogov se nisva mogla osebno spoznati. Ko sem se rodil, si bil – po našem zemeljskem času – že skoraj 120 let »na onem svetu«. Oziroma rojen za nebesa, medtem ko bi kdo drug posvetnjaško zapisal »pod rušo«.
Kljub temu sem že v otroških letih dočakal prvi stik s teboj. Ko sem kot prvošolec začel hoditi še k verouku – in to je bilo še v času Jugoslavije, ki je takrat že razpadala – nas je župnik učil pesem »V nebesih sem doma«. Pa nisem vedel takrat, da je to tvoje avtorsko delo, saj si opisal svoje stanje po svoji dokaj zgodnji zemeljski smrti, ko so se rodil za nebesa. Kakšno leto kasneje, v drugem razredu, se dobro spomnim, kako smo ob štartu novega veroučnega leta seveda po stari dobri navadi lepili mašne listke v liturgični zvezek. In takrat so imeli mašni listki tudi vprašanje za veroukarje. Eno od njih se je prav takrat glasilo: »Kaj veš o škofu Slomšku?« Priznam, prvič sem slišal za ta priimek, vedel nisem absolutno ničesar. Doma so mi pomagali s sicer nekoliko sfušanim odgovorom, da je bil »doma v Mariboru«. Ja, dragi Anton Martin, saj na nek način si bil res tam doma, navsezadnje je tvoj zadnji zemeljski dom dobil prostor najprej v Marijini baziliki sredi Maribora (pri frančiškanih), nato v mariborski stolnici. Kaj sem pa vedel, kaj je to Ponikva. Kaj šele, kje je. V šoli nam o njem niso ničesar povedali. Menda te je, ko si iskal novi škofijski sedež za lavantinsko škofijo, srce vleklo v Celje, ampak zaradi razuma – navsezadnje si želel škofijo preoblikovati tako, da bi bila večinsko slovenska – si moral pristati na Maribor. In če ne bi, dragi Anton Martin, storil te velike zgodovinske poteze, tudi general Maister ne bi imel česa reševati. Pa čeprav danes nekateri pametujejo, da je velika škoda, da smo iz Avstrije padli pod Balkan.
Šele po osamosvojitvi Slovenije so se učitelji majčkeno opogumili. In takrat sem začel bolj pozorno poslušati šmarnična besedila. Ne vem več točno, katerega leta je bilo to, ampak, dragi Anton Martin, prav preko šmarnic sem izvedel največ o tebi. Mislim, da je bil naslov šmarnic »Preljubo veselje, kje si doma«. Lep naslov. V njem je bilo nekaj, kar sem pogrešal – tudi v cerkvi in Cerkvi. Ampak, zdi se mi, da si ti takrat poskrbel, da me po koncu osnovne šole ni dobil v roke kateri od peklenskih zmajev. Ne vem, kdo je nagnil srca mojih domačih, da sem se nepričakovano vpisal na šentviško škofijsko gimnazijo. In to jaz, ki menda sploh nisem sodil tja (in še marsikdo se danes čudi, kako so me lahko tja sprejeli). Ja, to je bil čudež in sumim, da si v nebesih, kjer si doma, rekel kakšno besedo zame. In je morda tudi kdo, ki me pozna, lobiral pri tebi. Ker so svetniki naši priprošnjiki. In sem zvozil težka gimnazijska leta. Ni bilo lahko, ampak bilo pa je milostno.
In je prišlo leto 1999. Leto tvoje beatifikacije. In po treh letih si nam pripeljal papeža sv. Janeza Pavla II. na ponoven obisk v Slovenijo. Ja, dragi Anton Martin, ne moreš si misliti, kakšno lepo presenečenje je bilo to. Pa čeprav me še zdaj malo gloda grenkoba, ker takrat, leta 1996, nisem šel v Postojno. Ni bilo možnosti, v naši župniji pač niso zbirali prijav za tja. Kdor je hotel tja, se je moral znajti, kakor je vedel in znal. In smo se po treh letih spet pripravljali na sicer kratkotrajen papežev obisk. »Sveta vera bodi vam luč …« Nekaj let kasneje me je en duhovnik malo popravil, češ da se izvirni napis glasi »Prava vera bodi vam luč …« Pa sem se kar strinjal. Saj je vera res sveta, ampak tiste prave nam pa manjka. Ker radi zraven zamešamo kaj takšnega, kar ne sodi zraven – kot bi nasuli malo popra v biskvit. Pač ne gre skupaj, kajne? Kakorkoli že, nikoli ne bom pozabil tiste nedelje, 19. septembra 1999, zaradi katere je dan prej odpadlo srečanje mladih v Stični, pri nas pa druga nedeljska maša, ki je običajno ob 9h. In bila je še tema, ko sta dva avtobusa iz naše župnije ubrala pot skozi Kamnik, Tuhinjsko in Savinjsko dolino po hitri cesti. Malo smo še počakali na Polskavi, nato pa smo ob vzhajajočem soncu prišli na Betnavsko poljano. In dan sklenili s poznim kosilom v eni od gostiln v Framu.
Prav tisti čas pa je bil zame prelomen. In tudi tu si imel svoje prste zraven, dragi Anton Martin. Za seboj sem imel precej pofaulano študijsko leto na FDV, srce pa me je vleklo na teologijo. In prav tistega septembra, ko so bil tudi uradno povzdignjen na čast oltarja, sem se odločil. Ponovno sem se vpisal v prvi letnik. Tokrat na ljubljanski teološki fakulteti. A takrat se je zgodilo še nekaj drugega. Kot veš, dragi Anton Martin, sem v tistih prekucniških letih postajal vedno bolj zaskrbljen za svojo domovino. Ti to dobro razumeš, saj si bil navsezadnje narodni buditelj, spodbujevalec narodne zavesti in borec za Zedinjeno Slovenijo, kot pravi prerok si ljudstvo vodil, učil, tolažil in svaril. In tako je naneslo, da sem na neko ustanovo poslal pismo, da jo podprem v njenem boju za boljšo Slovenijo. In kmalu dobil povratno obvestilo, če se oglasim na pogovoru, ki je začrtal mojo prihodnost. 7. oktobra 1999, dva tedna in pol po veliki mariborski slovesnosti, je bil objavljen moj prvi članek v Demokraciji. Sumim, dragi Anton Martin, da si tudi tukaj imel prste zraven. Ker take stvari se ne zgodijo kar tako. Le kdo bi hotel v ekipo sprejeti neizkušenega 20-letnega mulca, enega od mnogih, ki bi želeli nekaj napisati? In da potem izberejo ravno mene, nevrednega služabnika?
Ampak takrat te še vedno nisem dobro poznal. Tri leta kasneje pa sem ob praznovanju 50-letnice tednika Družina – tam sem svoj prvi zapis objavil pet let prej – dobil v dar Slomškove drobtinice. Misel za vsak dan v letu. In te, dragi Anton Martin, spoznal od bližje. Priznam, nekatere misli so se mi morda res zdele za 19. stoletje, ampak večina pa je takšnih, da bi bil hud greh, če bi te odvrgli v ropotarnico kot zgodovinski relikt, ki je svoje odslužil. Še vedno ostajaš aktualen. Pravzaprav vedno bolj. V času, ko nam ideologija norosti pleše po glavi, ko moramo stiskati zobe ob impozantnih nastopih našega predsednika vlade, ko je spreminjanje spola (ter nasploh udinjanje najbolj bizarnim trendom) znak kreposti (!), takrat … Takrat nam zelo prav pride tvoja priprošnja. Navsezadnje si prav ti, dragi Anton Martin, začel z identitarnim gibanjem. Tistim pravim. Nisi zagovarjal stališča, da se moramo tudi kristjani vdati internacionalizmu in cajtgajstovskem globalizmu. Zvestobo slovenstvu, narodu, materinemu jeziku si predstavljal kot vrednoto, hkrati pa nisi popustil nacionalizmu, ki nacijo povzdiguje na raven božanstva.
Hvala ti, Anton Martin, za vso to druženje pri Jezusu. Še naprej ostani priprošnjik za naš narod in našo državo, za naše prebivalce, pa Slovence v zamejstvu in po svetu. In za Cerkev na Slovenskem – da bi širila veselo novico o odrešenju. V času, ko je toliko mojih rojakov v duhovni temi, je to še posebej pomembno. Torej, hvala ti, ker si doslej tako dobro lobiral za nas. In prosim, še naprej lobiraj. Potrebujemo »dobre zveze« v nebesih. Čeprav se to sliši zelo … hm, komoličarsko?
Tvoj grešni rojak
Gašper Blažič
