Iz svetega evangelija po Marku (9,30-37): Tisti čas so Jezus in njegovi učenci prepotovali Galilejo, vendar ni žêlel, da bi kdo to izvedel. Učil je namreč svoje učence in jim govóril: »Sin človekov bo izročèn v človeške roke in ga bodo umorili, ko pa bo umorjen, bo po treh dneh vstal.« Oni niso razumeli te besede, a so se ga bali vprašati. Prišli so v Kafarnáum. Ko je bil v hiši, jih je vprašal: »O čem ste se menili med potjo?« Oni pa so molčali, kajti med potjo so razpravljali med seboj, kateri izmed njih je največji. Tedaj je sédel, poklical dvanajstére in jim rekel: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« In vzel je otroka, ga postavil mednje, ga objel in jim rekel: »Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal.«
Že prejšnjo nedeljo smo slišali o tem, da je Jezus napovedal svoje trpljenje in smrt, pa tudi vstajenje. No, tisto o vstajenju učenci niti niso razumeli in so se spraševali, kaj je to, čeprav so tedanji farizeji verovali v vstajenje. Napoved nasilne smrti pa je tako vznemirila prvaka med apostoli Petra, da je Jezusu branil. In doživel hladen tuš. Jezus je to napoved, kot izpričujejo evangelisti, ponovil še dvakrat. Tokrat brez reakcij. Samo topa žalost. Ali pa nerazumevanje. Kako bi mogel biti na nasilno smrt obsojen človek, ki dela samo dobro? Ali se ne bi mogel s čudežem rešiti? Verjetno so učenci nekako tako razmišljali in se spraševali, kdo v resnici je Jezus? Mesija, Sin človekov – toda Božji sin? Tako so ga prepoznavali hudobni duhovi, tako ga je razglasil tudi apostol Peter, ki je imel o tem očitno svoje, posvetne predstave, zato je hitro padel v vlogo skušnjavca, ki Jezusa skuša spraviti s poti, ki jo je začrtal Oče.
Zanimivo je sicer, da se od prejšnjega odlomka – izpovedi Petrove vere pri Cezareji Filipovi, pa tudi prve napovedi trpljenja – zgodita vmes dve stvari: spremenjenje na gori ter ozdravljenje božjastnega dečka. Vse to po Markovem evangeliju spada v Jezusovo delovanje izven Galileje, kjer so Jezusa zavrgli. Vsaj v njegovem domačem Nazaretu. Sedaj je Jezus na poti v dežele izven Galileje. Tudi tam mora oznaniti Božje kraljestvo, saj je za to poslan. Morda je tudi zato na poti skozi Galilejo želel biti skrit pred ljudmi. V Kafernaumu, ki je za mnoge učence kraj prvotne poklicanosti, pa je učence nato povprašal, o čem so se menili med potjo. Bilo jim je nerodno, saj so se očitno prepirali o tem, kdo je največji. Te debate so jih velikokrat spravile v slabo voljo. Bilo je jasno, da razmišljajo povsem po človeško. Jezus jim razloži, kaj pomeni biti največji v očeh Boga. Tisti, ki so najmanjši na tem svetu, so v božjih očeh največji. Jezus se poistoveti z otrokom in hkrati z Očetom. Kdor sprejme takega otroka, sprejme Jezusa – a predvsem tistega, ki je Jezusa poslal.
Božja logika je torej drugačna od človeške. Tudi zato se vprašanje, kdo je največji, znajde hkrati z napovedjo Jezusove nasilne smrti. Učenci te napovedi ne razumejo, a se ga bojijo vprašati. Človeško gledano ni razumljivo, da se Jezus, ki je največji, znajde v najhujšem ponižanju. Usklajevanja svoje miselnosti z božjo se morajo učenci šele priučiti. Z lastnim umom je nemogoče razumeti to logiko. Jezus sam pokaže, da želi biti vsem služabnik in to v najbolj radikalnem pomeni: daje svoje življenje v odkupnino za mnoge. In nas vabi, da posnema njegov zgled – služiti drugim je največja odlika, to je vrednota, s katero postanemo “največji”. Ker smo na tak način najbližje Bogu. Tudi s tem namenom evangelist Janez ne opisuje neposredno dogodka postavitve evharistije, ampak Jezusovo umivanje nog učencem. Tudi Judi Iškarjotu jih je umil. “Zgled sem vam dal …” On, ki je Učitelj in Gospod, daje zgled, kako služiti. Tik preden gre v najbolj radikalno obliko služenja: dati življenje za brate.
V vsakdanjem življenju pa to seveda pomeni, da ne težimo za tem, da bi nam drugi stregli in nas častili. Pač pa da smo sami služabniki.
G. B.