Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 6,1-15): Tisti čas se je Jezus prepêljal na drugo stran Galilejskega, to je Tiberijskega jezera. Za njim je šla velika množica, ker je videla znamenja, ki jih je delal na bolnikih. On pa se je vzpel na goro in tam sédel s svojimi učenci. Blizu je bila pasha, judovska velika noč. Ko je Jezus povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, je rekel Filipu: »Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?« To pa je rekel, ker ga je preizkušal; sam je namreč vedel, kaj bo storil. Filip mu je odgovóril: »Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos.« Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu je rekel: »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?« Jezus je dejal: »Recite ljudem, naj sedejo.« Bilo pa je na tistem kraju veliko trave. Posedlo je torej kakih pet tisoč mož.
Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdélil med sedeče. Prav tako je razdélil tudi ribe, kolikor so jih hoteli. Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: »Poberite koščke, ki so ostali, da kaj ne bo šlo v izgubo.« Pobrali so jih torej in napolnili dvanajst košar s koščki, ki so od petih ječmenovih hlebov ostali tistim, ki so jedli. Ko so ljudje videli, da je stóril znamenje, so govorili: »Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet.« Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvêsti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro.
Nenavadno je, da smo tokrat priče odlomku iz Janezovega evangelija, ki pa se nekako vklaplja v kontekst tega, kar smo slišali minulo nedeljo. Namreč o ovcah, ki nimajo pastirja. Primerjava je še kako na mestu. Jezus opazi, kako so mnogi ljudje prepuščeni sami sebi, nimajo niti prave telesne, niti duhovne hrane. Že v času Stare zaveze preroki prav zaradi tega z besedami bičajo slabe voditelje, ki dajejo pašo samo sebi, medtem ko jim je za ljudstvo mar. No, slišali smo tudi, da je Jezus te ljudi, ki so se mu zasmilili, začel učiti.
Tudi tokrat je Jezus na poti po Galilejskem jezeru, znova ga iščejo množice. Sedaj za ljudstvo poskrbi na drugačen način – s pomnožitvijo kruha. Ta čudež omenjajo tudi drugi evangelisti. Le da tu ne srečamo stavka “Dajte jim vi jesti.” Zbrala se je velika množica ljudi, ki je potrebovala živež. Pričakovati je bilo, da so bili že nekaj čas tam in da bo trajalo še nekaj ur, preden se bodo vrnili domov. Jezus se zaveda te nevarne situacije, da bi nekateri od lakote omagali. Prepoznava konkretne potrebe ljudi in jim hoče ostati blizu. Osnova za čudež je to, kar žrtvuje nek deček: dve ribici in pet hlebov. Malica za enega človeka, ne pa za pet tisoč mož (skupaj z ženami in otroci verjetno okoli 12 tisoč ljudi). Kruh je produkt človekovega dela, vendar pridelek žita ni odvisen zgolj od človeka. Riba pa je neposredni življenjski sad morja (in drugih voda) – apostoli so se večinoma ukvarjali z ribolovom.
Kaj pa pet in dve? V tem številu tudi veliko simbolike: pet knjig postave in dve tabli zapovedi. Množica tako s tem obedom ne prejme samo telesne hrane, ampak tudi izkustvo, da Bog skrbi za nas, nas ne pusti na cedilu. Potrebna je bila samo drobna žrtev: nekdo je žrtvoval to, kar je imel s seboj. Iz tega je nastalo toliko, da so lahko z ostanki napolnili košare – bilo jih je ravno dvanajst, toliko kot znaša število Izraelovih rodov. Jezus je pozoren tudi do tega, kar ostane, noče, da bi se kaj pogubilo.
Med navzočimi v množici je bilo seveda tudi nekaj upornikov, ki so v tem čudežu videli znamenje. V Jezusu prepoznajo “preroka”, želijo ga postaviti za (zemeljskega) kralja. Verjetno so si obetali, da bi z njegovo pomočjo ponovno ustanovili izraelsko kraljestvo in s silo pregnali Rimljane. Jezus je spoznal njihove namene in se je umaknil stran od množic. Vedel je tudi, da so mnogi na plehek način sprejeli ta čudež. Od Jezusa so sedaj pričakovali samo še to, da bo postal njihov “bankomat”. Nič več ni pomembno to, kar je učil, niti to, da je Odrešenik, ampak ker nas lahko vsak dan nasiti. Že res, da Bog skrbi za nas, vendar ga tudi sam obravnavamo kot nekakšen avtomat, v katerega vržeš žeton. In mnoge praznoverne akcije – od pisemskih verig do raznih “igric” na družbenih omrežjih (npr. spodaj zapiši “amen” in zgodilo se ti bo nekaj lepega) – temeljijo prav na tem principu.
Ta dogodek pomnožitve kruha je dejansko predpodoba evharistije. Evangelist Janez navaja, da se je zgodil malo pred judovsko veliko nočjo, kar je zelo simbolno. Če vsak daje tisto malo, kar ima, se lahko vsak dan dogaja čudež. Evharistija pomeni “zahvala” – če Bogu izražamo hvaležnost, lahko prejmemo še več. Vsak dan pri sveti maši nas lahko Jezus hrani na dvojen način: s svojo Besedo ter s svojim Telesom in Krvjo. To je resnična hrana za večno življenje. Telesno hrano potrebujemo, to Bog dobro ve. Vendar nas spodbujamo, naj delamo za jed, ki ne mine. Naš cilj je onkraj tistih telesnih potreb. Ko zauživamo Jezusovo telo in kri, sprejmimo to z zavestjo, da prejemamo Jezusa samega, da nas Jezus preko tega ozdravlja in osvobaja. Vzemimo si torej čas in se po prejetem obhajilu vsaj nekaj minut v tišini svojega srca zahvaljujmo za ta dar.
C. R.
