Za nami je praznik Marijinega vnebovzetja, dan, ki je zaznamovan s številnimi verskimi dogodki po romarskih središčih. Brez glasbene spremljave na orglah seveda ne gre, kajti orgle so kraljica glasbil in ne bi smele manjkati v nobeni cerkvi.
Med poklicnimi organisti mlajše generacije je tudi naš sogovorec Luka Gojkošek, ki ima za seboj bogato študijsko pot na področju glasbe, sicer pa pozorno spremlja tudi družbeno in politično dogajanje v Sloveniji. K pogovoru smo ga povabili prav v teh prazničnih dneh in izvedeli marsikaj zanimivega.
Luka Gojkošek (1996) prihaja iz župnije Cirkovce na Štajerskem. S sedmimi leti je začel igrati klavir na glasbenoizobraževalni Agenciji Petka, pet let kasneje je začel s poukom orgel pri profesorici Nini Frank na Zasebni glasbeni šoli v samostanu sv. Petra in Pavla na Ptuju. Pod njenim mentorstvom je šolanje nadaljeval na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, kjer je absolviral tudi srednjo stopnjo, in leta 2015 maturiral na Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani, kjer je sodeloval v Mešanem pevskem zboru pod vodstvom Damijana Močnika. Nato je vpisal študij orgel na Univerzi za glasbo in uprizoritvene umetnosti v Gradcu, kjer je pri profesorju Ulrichu Waltherju leta 2019 diplomiral z odliko. Je dvakratni prejemnik zlate plakete in prve nagrade na državnem tekmovanju TEMSIG (2012, 2015), na Univerzi Mozarteum v Salzburgu je leta 2014 prejel naziv »laureat« za najboljšega udeleženca Mednarodne poletne akademije, leta 2016 pa zlato plaketo na mednarodnem tekmovanju Svirél v Novi Gorici. Kot koncertni organist nastopa po Sloveniji in Avstriji ter projektno sodeluje z različnimi zasedbami in solisti. Udeležuje se mojstrskih tečajev in izobraževanj pri mednarodno uveljavljenih orglavcih ter je vsestransko dejaven glasbenik. Sodeluje tudi kot organist pri bogoslužjih in kot zborovodja, pa tudi kot skladatelj, profesor in korepetitor.
Za orgle velja, da so kraljica glasbil. Pa vendar je posebno poslanstvo, če se nekdo posveti orglam na poklicni ravni. Kdaj ste začutili ta klic?
Zgodba, kako sem začel z igranjem orgel, je precej zanimiva. Prihajam s podravskega podeželja in doma smo imeli pianino, ki so ga že pred menoj igrali brat in obe sestri. Tudi sam sem začel s poukom klavirja pod okriljem zasebne Agencije Petka, ki je takrat izvajala pouk v bližnjem kraju. Brat je poleg klavirja igral tudi orgle, in čeprav mi je bila glasba v cerkvi vedno všeč, se za učenje tega inštrumenta nekako nisem navdušil. Potem pa se je zgodilo. Dotedanja glasbena šola je sporočila, da v mojem kraju ne bodo več poučevali. Sam sem s klavirjem na vsak način želel nadaljevati, žal pa so bila povsod v okolici vsa vpisna mesta polna. Samo na takrat novoustanovljeni Zasebni glasbeni šoli v samostanu sv. Petra in Pavla na Ptuju so mi ponudili prosto vpisno mesto za orgle, hkrati tem pa bi mi pripadel tudi nadaljnji pouk klavirja. Ponudbo sem sprejel in še danes sem hvaležen staršem, da so me potem tri leta po trikrat na teden vozili k pouku na Ptuj in v Markovce pri Ptuju. Orgle so mi vedno bolj priraščale k srcu, za kar je najbolj zaslužna moja profesorica Nina Frank, zato sem se s poukom odločil nadaljevati tudi na srednji stopnji na ljubljanskem konservatoriju. Vzporedno sem obiskoval tudi Škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu in potem se je z leti in dosežki postopoma izjasnilo, da mi je namenjena glasbena kariera.
Vam je kateri od znanih slovenskih organistov poseben navdih in zgled?
Priznam, da konkretnega vzornika nikoli nisem imel, vidim pa danes, ko imam dober pregled nad slovensko orgelsko sceno, da je za veliko lepih in pomembnih reči zaslužnih veliko posameznikov. Zgledov torej gotovo ne manjka, bi pa bil krivičen, če bi koga posebej izpostavil.
Navadno orgle povezujemo z glasbo v cerkvah, pri liturgiji. Pa vendar, tudi številni znani skladatelji so ustvarjali glasbo za orgle. Vam je kateri posebej pri srcu?
Res je; orgle so kot nekakšen orkester v enem inštrumentu, zato so bile za številne skladatelje vedno zanimive. Najbolje so jih znali izkoristiti tisti, ki so jih tudi sami dobro obvladali. Johann Sebastian Bach je tak znan primer, ki mi je zelo pri srcu, pa morda še Felix Mendelssohn, večinoma pa prisegam na francoske orgelske velikane, ki pa so širši populaciji manj znana imena, denimo Louis Vierne, Charles-Marie Widor, Marcel Dupré in Maurice Duruflé.
Kako denimo mlajše generacije navdušiti za tradicionalno cerkveno glasbo glede na to, da se v naših cerkvah vse bolj pojavljajo tudi modernejše glasbene zvrsti?
Hja, to je kar obsežna in kompleksna tema, ki vedno znova buri duhove med cerkvenimi glasbeniki. Bom skušal strniti svoj vidik. Ljudi nagovarja tisto, kar razumejo. Tudi kadar gre za tujejezično ali inštrumentalno glasbo, morajo ljudje nekaj v tej glasbi razumeti, da jih nagovori. Kako se otrok nauči maternega jezika? Tako, da mu je veliko izpostavljen. Če bo odraščal pri špansko govorečih starših, bo govoril špansko, če pri slovenskih, pa slovensko. Podobno je tudi z glasbo. Če nekdo od otroštva obiskuje maše, kjer redno posluša kakovostno zborovsko in ljudsko petje, mu bo to priraslo k srcu. Če ta otrok vselej hodi k »otroškim« ali pa »mladinskim« mašam, kjer ljudskih in zborovskih del sploh ni na sporedu, te glasbe ne more spoznati in ponotranjiti. Ko sem nekaj let vodil otroški pevski zbor v domači župniji v Cirkovcah, sem odločno vztrajal, da je bila pri vsaki otroški maši na sporedu vsaj ena, še raje pa dve cerkveni ljudski pesmi, ki smo se jih z otroki na vajah vedno dobro naučili. Tudi pri izbiranju otroških pesmi sem veliko dal na to, da so se izvajale glasbeno bogate in zanimive otroške pesmice. Pomembna pa je tudi kakovost izvedbe. Po prenekaterih slovenskih korih čudovita glasbena dela odzvanjajo v obupnih izvedbah. Kako naj ljudem k srcu priraste slabo izvedena glasba? V takih primerih lahko mladi in tudi starejši upravičeno rečejo, da jim tradicionalna cerkvena glasba ni všeč. Ko pa tak zbor nadomesti mlajša zasedba, z izbiro programa običajno ubere povsem drugo pot in tako potem čudovita glasba izginja s slovenskih korov. Kakovosten izbor cerkvene glasbe je izjemno pomemben, prav tako pa tudi dobra priprava in izvedba. Nikoli nisem bil navdušen nad zbori, ki pri maši pojejo vsako nedeljo, saj je dobra priprava v takih primerih nemogoča. Bogoslužjem z ljudskim petjem prav nič ne manjka, še posebej z dobro orgelsko spremljavo ne. Takrat pa, ko poje zbor, naj poje ubrano. Le na tak način lahko ljudi, mlade in stare, prepričamo, da je vrhunska sakralna glasba nenadomestljiva. To pa je seveda v okviru danih možnosti odgovornost vsakega cerkvenega glasbenika posebej.
Nekoč sem slišal zanimivo modrost, da pri inštrumentalnem spremljanju zbora lahko orgle »pokrijejo množico grehov«. Vaš komentar?
Kakovostna izvedba potrebuje dober zbor in dobro orgelsko spremljavo. Če je zbor slabo pripravljen in se opira na spremljavo, se to sliši. Je pa tudi res, da odvzem spremljave takšen zbor povsem razgali, tako da ja … velikokrat so orgle res rešilna bilka, ampak grehi ostanejo.
V Sloveniji imamo kar nekaj primerov velikih orgel, od Cankarjevega doma do koprske stolnice. Ste preizkusili že vse?
Da, večino večjih inštrumentov v Sloveniji dobro poznam, se pa najdejo tudi kakšni, ki me še čakajo.
Kaj pa tujina? Navsezadnje ste precejšen del izobraževanja opravili zunaj Slovenije.
V tujini sem največ zanimivih orgel preizkusil v okviru različnih orgelskih seminarjev in poletnih šol, ki sem se jih udeležil – lani sem tako bil denimo v Parizu – nekaj pa tudi v okviru različnih koncertov in nastopov, ki so mi jih ponudili kot študentu orgel v Gradcu. Tudi na kakšnih orgelskih ekskurzijah v okviru študija in Slovenskega orgelskega društva sem videl in preizkusil marsikaj zanimivega, včasih pa na povabilo kakšnega študijskega kolega kje čez mejo odigram tudi kakšen koncert.
Tudi petje v zboru vam ni tuje. Ste ponosni, da je vaš zborovodja iz gimnazijskih časov Damijan Močnik nagrajenec Prešernovega sklada?
Bolj kot ponosen sem predvsem hvaležen za vse zglede in čudovite izkušnje, ki sem jih bil v srednji šoli z njegove strani posredno in neposredno deležen. Seveda mu nagrado iskreno privoščim, sem pa v življenju spoznal, da za veličino posameznika niso toliko odločilne nagrade kot so to sadovi njegovega dela.
Na družbenih omrežjih, kakor vidim, se veliko vključujete v debate, ki sicer ne segajo na vaše poklicno področje. Dejansko me vaš pogum preseneča, ker se v vaši generaciji dandanes le malo ljudi izpostavlja na takšen način. Verjetno ste zaradi tega deležni tudi neodobravanja?
Tako je … politika me je od nekdaj zanimala. Sem precej racionalen tip človeka, in ko sem na neki točki odraščanja spoznal, kaj vse v mojem življenju je neposredno odvisno od tega, kdo sedi na političnih položajih, je bila to zame velika streznitev. Če v demokraciji vemo, da oblast izbira ljudstvo, je v mojih očeh najbolj naravna in logična stvar, da je vsak, ki mu je za lastno življenje resnično mar, aktiven državljan. Da se torej vključuje v razprave o skupnih problemih, da izraža svoje mnenje, da se ne skriva v senci mainstreama, temveč ga sooblikuje. Kot kristjan sem spoznal, da je moja vest najbolj mirna takrat, kadar ob krivicah v naši družbi ne mižim, temveč nanje opozarjam in jih pomagam odpravljati, še posebej takrat, kadar jih drugi ne. Seveda pa ima tovrstno izpostavljanje visok davek. Marsikdo je pretrgal stike z mano, vsake toliko prileti kakšna grožnja, ljudje po internetu me redno ponižujejo in zmerjajo z vsem mogočim. Sem pa po drugi strani ravno zaradi izpostavljanja spoznal kar nekaj zelo prijetnih ljudi, redno so na tapeti moja osebna stališča, ki se v občasnih kakovostnih razpravah z drugače mislečimi tudi vsebinsko brusijo, pa debelo kožo sem dobil, kar mi v življenju velikokrat prav pride. Večkrat mi je že kdo v živo izrazil hvaležnost za moje objave, marsikdo pa tudi dejal, da nikoli nič ne komentira, ker se boji za svojo službo in družino. Jasno mi je, da ljudje niso vsi primerni za tovrstno izpostavljanje, zato se oglašam tudi v njihovem imenu.
Kakšno domovino si sicer želite? Mnogi bežijo v tujino in tam iščejo nove poklicne priložnosti, ker so naveličani birokracije, nagajanja in izključevanja na domačih tleh.
Želim si domovino Slovenk in Slovencev, slovenskega jezika, slovenske kulture in enakih možnosti za vse. Dolge generacije so gradile našo domovino, vse z velikim spoštovanjem do tega, kar so prejele od prednikov, in z upanjem, da bodo potomcem zapustile še več. Današnjim generacijam po mojem videnju izrazito manjka občutka identitete in odgovornosti. Če kakšnemu vrstniku razlagam, da imam rad slovensko kulturo, me praviloma gleda postrani. Seveda, selitve v tujino iz najrazličnejših razlogov so vedno bile, vedno bodo in prav je, da ima vsak pravico izbirati, kje želi živeti. Kar pa sem se sam naučil iz raziskovanja slovenske zgodovine, je, da so spremembe v družbi vedno vpeljali konkretni ljudje s konkretnimi vizijami in konkretnimi prizadevanji. Ne takšni, ki so vse življenje gledali samo na lastno korist, ampak takšni, ki so za dobro domovine in naroda marsikaj tvegali in žrtvovali. Sam vidim, da je na področju orgelske glasbe, vzgoje in izobraževanja v Sloveniji ta čas več kot dovolj dela zame. Če bo kdaj drugače, bomo še videli, vem pa, da bi sam v tujini zelo pogrešal slovenski jezik in številne lepe običaje, zato želim ostati v Sloveniji.
Pričakujete, da bodo volivci v prihodnje ravnali bolj odgovorno glede na razmere, v kakršnih smo?
Vedno bolj spoznavam, da je med Slovenci ogromno ljudi, ki ne znajo razmišljati več kot pet minut naprej. Mnogi nimajo nobenega občutka za logično povezovanje vzrokov in posledic in takšnim je tudi razložiti karkoli o slovenski politični in siceršnji stvarnosti težko. Od zadnjih volitev naprej sem glede slovenske prihodnosti precej pesimističen, se pa tolažim s tem, da je na neki nam nedojemljiv način vse del Božjega načrta.
Kaj pa Evropa? Je to, kar smo videli na olimpijskih igrah in v zadnjem času v Evropskem parlamentu, znak za alarm?
Tudi za Evropsko unijo nekako ne vidim svetle prihodnosti. Na letošnjih evropskih volitvah se je jasno pokazalo, da si evropski narodi želijo bolj uravnotežene politike od dosedanje, namesto tega pa bomo dobili praktično isto koalicijo s še bolj levim programom od dosedanjega. Ko se Evropski parlament požvižga na voljo ljudstva, s tem Evropa izgubi vrhovno avtoriteto demokratičnih vrednot. Da pa slednje ne igrajo ključne vloge v evropski politiki, smo lahko videli tudi na primeru sage v zvezi s slovensko RTV. Alarmi že dolgo zvonijo, ampak premalo ljudi se zmeni zanje. Je pa bogata evropska zgodovina velikokrat postregla s povsem nepredvidenimi političnimi zasuki, tako da ne smemo obupati. Kot sem že prej dejal, zgodovino vedno pišejo konkretni ljudje s konkretnimi vizijami in konkretnimi prizadevanji. Dokler imamo vizijo, imamo upanje.
Gašper Blažič
Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.
