Joseph Ratzinger je bil rojen 16. aprila 1927 v Marktl am Inn. Bil je najmlajši od treh otrok. Starejša sestra Marija je bila rojena leta 1921, njegov starejši brat Georg (Jurij) pa leta 1924. Samo štiri ure po krstu je bil Joseph krščen. 16. aprila je bila tistega leta velika sobota. Ker se je tedaj vstajenje praznovalo že na veliko soboto dopoldan, je bil prvi krščenec s pravkar posvečeno vodo velike noči. »Dejstvo, da je bilo moje življenje že od vsega začetka tako potopljeno v velikonočno skrivnost«, tako piše sam, »me je vedno napolnjevalo s hvaležnostjo, kajti to je bilo lahko zgolj znamenje blagoslova. Seveda ni bila velikonočna nedelja, ampak samo velika sobota. Toda dlje ko to premišljujem, bolj se mi zdi, da je to primerno bistvu našega zemeljskega bivanja, ki še pričakuje velike noči in še ne uživa polne svetlobe, a ji gre vendarle z zaupanjem naproti.«[1]
1. Otroštvo, mladost in izobraževanje do duhovniškega posvečenja (1927-1951)
Joseph je odraščal v verni družini. Njegov oče je bil žandar, človek pravice. »Moj oče je bil zelo pravičen, a tudi zelo strog človek. Toda zmeraj smo občutili, da je bil strog iz dobrote. In zato smo njegovo strogost lahko zares dobro sprejemali.«[2] Njegova mati, ki je izvirala iz Južne Tirolske, je skrbela za hišo in družino ter je s svojo milino dopolnjevala očeta. »Mati je to, kar je bilo pri njem morda preveč strogo, zmeraj izravnavala s svojo toplino in prisrčnostjo«.[3] Katoliška vera je bila sestavni del njihovega življenja: »Pri vseh obedih je bila molitev. Če je bilo le kako mogoče zaradi šolskega ritma, smo šli seveda tudi vsak dan k maši in ob nedeljah skupno k službi božji. Pozneje, ko je bil oče upokojen, smo največkrat molili tudi rožni venec.«[4]
Po prvem svetem obhajilu je Joseph, podobno kot njegov brat Georg, postal ministrant. V zgodnji mladosti si je zaželel mašno knjižico (Schott-Messbuch), da bi mogel bolj razumeti liturgijo. Sam piše: »Postopno prodiranje v skrivnostni svet bogoslužja je bila napeta pustolovščina, ki se je na oltarju odigravala pred nami in za nas. Postajalo mi je vse bolj jasno, da se tu srečujem z resničnostjo, ki se je ni nekdo izmislil… Ta skrivnostna tkanina besedila in ravnanja je zrasla v stoletjih iz vere Cerkve.«[5]
Nad mladostjo Josepha Ratzingerja so lebdeli temni oblaki nacionalnega socializma (nacizma). Oče je bil kot žandar v službi države. Kot odločen Hitlerjev nasprotnik je bil nadvse vesel, da je mogel leta 1937 oditi v pokoj in se naseliti na podeželsko okolje v Traustein. V Trausteinu so vsi trije otroci obiskovali gimnazijo. Joseph je bil zelo nadarjen dijak. Zelo ga je zanimala grščina in latinščina in kmalu je prevedel latinske himne v lepo nemščino. Sredi vojne, bilo je to leta 1943, je moral oditi skupaj z ostalimi semeniščniki iz Trausteina za pomočnika letalske obrambe v München. Leta 1944 je bil vpoklican k Reicharbeitdienstu (k obveznemu delu za državo). Po krajšem ujetništvu se je leta 1945 mogel vrniti domov. Vse življenje se je bojeval za svobodo vesti in zoper vsako ideologijo, ker je sam doživel teror nacističnega režima.
V letih druge svetovne vojne je v srcu Josepha Ratzingerja – kakor tudi njegovega brata Georga – zorel duhovniški poklic. Tako sta oba leta 1946 vstopila v bogoslovno semenišče v Freisingu. Tam, in tudi v semenišču v Münchnu, sta imela izvrstne profesorje, ki so ju vpeljali v bogastvo katoliške teologije in se niso izogibali soočanja z velikimi vprašanji časa. Joseph je imel veliko veselje do študija, a naučil se je tudi, da k duhovništvu spada prav tako pripravljenost za služenje. »Teologije nisem študiral, da bi postal profesor, čeprav je to bila moja tiha želja. Toda pritrditev duhovništvu je pomenila zame pritrditev celotni nalogi, tudi v njenih najpreprostejših oblikah.«[6]
29. junija 1951 je kardinal Faulhaber v freisingški stolnici podelil duhovniško posvečenje Josephu Ratzingerju in njegovemu bratu Georgu (Juriju). To je bil za Josepha nepozaben dan. »Bilo nas je preko štirideset kandidatov, ki smo na klic »adsum« odgovorili: Tukaj sem – na sijoč poletni dan, ki ostaja nepozaben kot vrhunec mojega življenja. Ne bodimo vraževerni. Toda v trenutku, ko je ostareli nadškof položil roke na mojo glavo, se je od glavnega oltarja dvignil ptiček – morda škrjanček-, poletel po stolnici in pri tem popeval majhno hvalnico. To mi je bilo kakor tolažba od zgoraj: dobro je tako, na pravi poti si.«[7] Kot novomašno geslo si je izbral Pavlove besede: »Nočemo gospodovati nad vašo vero, ampak biti sodelavci pri vašem veselju« (prim. 2 Kor 1,24). Veselje nad vero je prepletalo vse njegovo življenje.
Več si lahko preberete TUKAJ.
Vir: Vatican News
