Upokojeni ljubljanski nadškof Anton Stres bo sredi decembra letos obeležil svoj življenjski jubilej – 80 let. V škofa je bil posvečen leta 2000, prvih šest let je bil pomožni škof v Mariboru, od leta 2006 do 2009 pa prvi celjski škof. Leta 2009 je bil za krajši čas nadškof koadjutor v Mariboru. Med leti 2009 in 2013 je bil ljubljanski nadškof.
Vendar pa ga slovenska javnost še najbolj pozna po njegovi akademski karieri profesorja novoveške filozofije na ljubljanski teološki fakulteti. V začetku osemdesetih let, ko se je ustanavljala slovenska pokrajinska škofovska konferenca (predhodnica sedanje samostojne SŠK), tedaj še v okviru Jugoslovanske škofovske konference, je postal predsednik komisije Pravičnost in mir za Slovenijo. Je tudi avtor številnih knjig, znanstvenih in poljudnih člankov, njegov zadnji veliki projekt je bil Filozofski leksikon.
Stres je sicer dvojni doktor znanosti. Leta 1974 je najprej doktoriral na ljubljanski teološki fakulteti in sicer o odnosu jugoslovanskega marksizma do religije. Deset let kasneje je doktoriral tudi iz novoveške filozofije (o Heglu in Marxu) na pariškem Katoliškem inštitutu, kjer je študiral že od četrtega letnika teologije dalje in tam dosegel licenciat (magisterij) leta 1969.
Nedavno je v glasilu Misijonske družbe “Vincencijeva pot” tudi spregovoril o tem, kako je sploh odšel na pot duhovniškega poklica. V nadškofijo Rogatec, kamor je spadala njegova Donáčka gora, je leta 1955 prišel novi nadžupnik Maks Prah, ki je znal pridobiti številne mlade, da so ostali pri verouku tudi po birmi. Takrat je bil Stres dijak nižje gimnazije v Rogaški Slatini. Nadžupnik mu je kmalu po prihodu omenil, da bi lahko šel k “misijónarjem” od sv. Jožefa v Celju (tj. k lazaristom oz. Misijonski družbi), kjer so že v času predvojne Jugoslavije imeli svoj sedež v misijonski hiši poleg Jožefove cerkve na hribu. Nato pa leto in pol po tistem župnik tega vabila ni več omenil, nakar se je mladi Anton odločil za vstop, kar je pomenilo šolanje v Zagrebu na medškofijski gimnaziji za bodoče klerike na Šalati v Zagrebu. Sredi šolanja, leta 1960, je tudi uradno vstopil k lazaristom. Leta 1962 je maturiral in istega leta odšel na služenje vojaškega roka v Ohrid.
Leta 1963 je začel s študijem na ljubljanski teološki fakulteti z bivanjem v notranjem semenišču Misijonske družbe, ki je bilo tedaj v Šmartnem ob Savi. Čeprav se je oziral k odhodu v misijone, je njegovo nadarjenost za filozofijo opazil profesor Janez Janžekovič, ki si ga je zamislil kot svojega naslednika med predavatelji, zato je predlagal provincialnemu predstojniku Misijonske družbe, naj Stresa pošlje na študij v tujino. Tako je po treh letih ljubljanskega študija leta 1966 začel s študijem v Parizu in tam ostal do leta 1972.
V duhovnika je bil posvečen v času študija v Parizu in sicer leta 1968. Vendar ne z večino ostalih duhovnikov, ki so posvečenje prejeli na praznik sv. Petra in Pavla (29. junija), pač pa v času velikonočne osmine, natančneje v soboto, 20. aprila 1968, ko ga je v svoji kapeli že ob 6.30 posvetil tedanji ljubljanski nadškof Jožef Pogačnik. Naslednji dan je svojo prvo mašo obhajal na Brezjah skupaj s sorodniki, že naslednji dan pa se je moral zaradi študijskih obveznosti vrniti v Pariz. Vseeno pa je novo mašo praznoval 14. julija istega leta v domačem Rogatcu, ponovil jo je tudi v Šmartnem ob Savi.
Po letu 1972 je bil najprej asistent, nato pa docent za filozofijo na teološki fakulteti. Zaradi dejstva, da je potreboval za predavanje filozofije potrebne znanstvene kvalifikacije, je v Parizu nato spet nadaljeval podiplomski študij in leta 1984 tam doktoriral iz filozofije.
Kot je povedal v članku v “Vincencijanski poti”, je bil študij tudi njegov način spopadanja s komunističnim materializmom, predvsem glede resnice o človeku in o Bogu. Izpostavil se je vsem argumentom nevere in jih odbijal. Kot pravi, je na odprta vprašanja, ki jih je vernemu človeku zastavljala ateistična kultura, moral najprej odgovoriti sebi in to intelektualno pošteno – da bi lahko trajnostno pomagal tudi svojim bratom in sestram v veri.
Pred mnogimi leti je dr. Stres v intervjujih marsikje izpostavil tudi marsikatero anekdoto. Denimo o tem, kako je bil v času študija v Parizu s strani komunistične oblasti prepoznan kot “cerkveni jastreb”, ki mu je treba pristriči peruti, kar je domači župnik namignil z imitacijo škarij. Pa tudi o tem, kako mu je ljubljanski nadškof in metropolit Alojzij Šuštar v osemdesetih letih, ko se je oziral v tujino, kar po rusko rekel “njet”, saj ga je želel imeti v domovini med svojimi sodelavci – kar je kot predsednik komisije Pravičnost in mir tudi bil.
C. R.
