Na današnji dan goduje sv. Severin Noriški, za katerega lahko rečemo, da je povezan z našimi predniki. Živel je namreč na območju rimske province Norik, ki je obsegala tudi slovensko ozemlje, sicer pa večji del sedanje Avstrije.
Sredi 5. stoletja, ko je rimsko cesarstvo razpadalo, je bil Norik izpostavljen hudemu viharju preseljevanja narodov. Od vzhoda so pritiskali Huni, od severa Germani, ki so ropali, morili in požigali. V to opustošeno pokrajino je Bog tedaj poslal izrednega moža, ki naj bi posredoval med propadajočimi Rimljani in prihajajočimi Germani: prve branil in osrčeval, druge pa vzgajal in krotil, oboje z nadnaravno močjo vere.
Sveti Severin je v Norik prišel leta 454, nihče pa ni vedel, kdo je in odkod je prišel. Edini vir o njem je življenjepis, ki ga je sestavil njegov učenec opat Evpigij. Po vsej verjetnosti je bil doma nekje v okolici Rima in je izviral iz ugledne družine. V dobi, ko je bila rimska državna moč že vsa gnila, je pustil vse posvetne časti ter odšel med menihe na Vzhod. V Norik je prišel od tam, ves prežet z blago človečnostjo, ponižnostjo in spokornostjo. V teh krajih je našel lepo razvito versko življenje, zato njegovo apostolsko delo ni bilo oznanjevanje evangeljske blagovesti: preprečeval in odstranjeval je vojne strahote, oznanjal mir in blažil razvnete strasti.
Najprej je nastopil v mestu Asturi (današnji Klosterneuburg pri Dunaju). Ni bil ne duhovnik ne škof, prevzeti ni maral nobene javne službe, vendar je imel več ugleda in veljave kot škofje in visoki državni uradniki. Področje njegovega dela je bil prav kmalu ves zahodni Norik. Najdlje se je mudil v samoti nedaleč od mesta Faviane. Molitev in služba svetu sta tvorila enoto Severinovega poslanstva. Dušnopastirsko delovanje je vselej povezoval z dobrodelnostjo. Za poživitev verskega življenja se mu je zdelo zlasti primerno ustanavljati nove samostanske naselbine. Menihi iz teh samostanov so bili njegovi glavni pomočniki pri karitativnem delu: skrbi za bolnike, za jetnike, predvsem pa za reveže, piše revija Ognjišče.
