Sv. Katarina Sienska je odigrala zelo močno vlogo v zgodovini Cerkve, zato je tudi sozavetnica Evrope. Njen praznik je danes.
Rodila se je leta 1347 kot predzadnja od petindvajsetih otrok barvarja kož v Sienni. S šestnajstimi leti je vstopila v tretji red sv. Dominika, kar pomeni, da je bila posvečena Bogu in je delovala v svetu. Nekaj časa je bila Katarina usmerjena zgolj na molitev in premišljevanje. Pri dvajsetih letih se ji je v videnju prikazal Jezus, se z njo skrivnostno zaročil in ji napovedal, da ji bo v Cerkvi zaupana posebna naloga. Od takrat naprej se je odlikovala tudi v dejavni ljubezni. Njena skrb za druge je pritegnila pozornost Siencev. Tista njena posebna naloga, o kateri ji je bil govoril Jezus, je bila, da je pomagala prepričati papeža Gregorja XI., naj se vrne iz francoskega Avignona v Rim. Leta 1376 je to res storil: ko se je papež vračal v Petrovo mesto, se je Katarina ponižno umaknila v rodno Sieno, potem ko je svojo nalogo izpolnila.
Pozneje si je še veliko prizadevala, da bi prinesla mir v Cerkev in v srca ljudi. Njena številna pisma (ohranilo se jih je 380) pričajo o njeni dejavnosti za Cerkev in o njeni veliki ljubezni do Jezusa; dragocena so tudi zato, ker nam omogočajo vpogled v tisto mučno obdobje zgodovine Cerkve, ko je ta žena povzdignila svoj glas. Lik Katarine Sienske je eden tistih svetlih vzorov žena, ki jih je Cerkvi in svetu poklonilo 14. stoletje. Izčrpana od naporov svojega kratkega, a napetega življenja, použita od tistega, kar je sama imenovala ‘sladke telesne muke’, je Katarina komaj triintridesetletna umrla v Rimu 29. aprila 1380. Kasneje je bila razglašena za cerkveno učiteljico ter sozavetnico Evrope.
C. R.
