Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je v ponedeljek, 21. februarja 2022, na posebni slovesnosti v Predsedniški palači vročil državna odlikovanja. Bernerda Fink Inzko je prejela srebrni red za zasluge za izjemne dosežke na področju glasbene poustvarjalnosti in neomajno predanost slovenski pesmi. Marko Fink je prejel srebrni red za zasluge za izjemne dosežke na področju glasbene poustvarjalnosti in neomajno predanost slovenski pesmi. Jože Trošt je prejel red za zasluge za življenjsko delo in izjemen pečat, ki ga je dal slovenski zborovski glasbi.
V nadaljevanju posredujemo utemeljitve:
Za izjemne dosežke na področju glasbene poustvarjalnosti in neomajno predanost slovenski pesmi prejme Bernarda Fink Inzko srebrni red za zasluge.
Mezzosopranistka Bernarda Fink Inzko se je rodila v Buenos Airesu v družini slovenskih izseljencev. Slovenska pesem je bila za naše izseljence vedno simbolna vez z domovino in tudi pri Finkovih so otroci odraščali z njo. Bernarda Fink Inzko se spominja, da je bilo v njenem otroštvu petje jezik, ki ji je najbolj približal starše in družino, zato ji še danes pomeni govorico ljubezni in čustev, ki pove tisto, česar beseda, objem ali poljub ne more.
Petje je bilo le del družinskega vsakdana, dokler ni Bernarda Fink Inzko pri študiju vzgojiteljstva spoznala, da bi lahko postalo njeno življenjsko poslanstvo. Nadarjeno mlado pevko so sprejeli na študij petja na visoki šoli za umetnost gledališča Colón v Buenos Airesu, kjer je našla svoj glas in se v celoti posvetila petju.
Leta 1985 je nastopila na pevskem tekmovanju Nuevas Voces Líricas, kjer je osvojila prvo nagrado. To je bil prelomni uspeh na začetku samostojne pevske kariere. O njenem čudovitem petju so govorili glasbeni poznavalci Novega sveta, njen glas pa je segel čez ocean, v Evropo, kamor se je po uspehu na tekmovanju preselila in si ustvarila kariero.
Čeprav je bila rojena v Argentini, se je čutila Evropejko, predvsem pa si je zelo želela obiskati Slovenijo, kjer so odraščali njeni starši. Eden izmed njenih prvih koncertov v Evropi je bil zato decembra 1986 v Ljubljani in ga ne bo, kakor pravi, nikoli pozabila. Od tedaj ji peti v Sloveniji pomeni peti doma.
Njena pevska pot se je nato strmo vzpenjala. Bernarda Fink Inzko je ena najbolj prepoznavnih in iskanih mezzosopranistk na svetu. Posvetila se je predvsem simfoničnemu repertoarju, samospevom in oratorijem, blestela pa je tudi v opernih vlogah. K sodelovanju jo vabijo dirigenti svetovnega slovesa, s katerimi nastopa skupaj z najimenitnejšimi orkestri sveta, med njimi z Dunajskimi in Berlinskimi filharmoniki, Londonskim simfoničnim orkestrom, Kraljevim orkestrom Concertgebouw in drugimi.
Bernarda Fink Inzko je kot zelo iskana in priljubljena mezzosopranistka nastopila na svetovnih koncertnih prizoriščih, vendar ji je posebej pomemben iskreni stik s poslušalci. Raje ima intimnejša prizorišča, ki omogočajo vzpostavitev posebne vezi med umetnikom in občinstvom. Občudovana pevka je tudi navdih mladim, ki se z veseljem udeležujejo mojstrskih tečajev, ki jih pogosto vodi povsod po svetu, petje pa je poučevala tudi na Univerzi Yale v Združenih državah Amerike.
Bogastvo njenega glasbenega izraza odraža njena raznolika in obširna zbirka posnetkov na več kakor petdesetih zgoščenkah, nagrajenih s številnimi priznanji, med njimi so grammy (2002), gramophone (2001) in diapason d’Or (1997).
Leta 2006 je Bernarda Fink Inzko za obogatitev avstrijske glasbene kulture in vrhunsko interpretacijo velikih skladateljev prejela visoko avstrijsko odlikovanje, častni križ za znanost in umetnost, leta 2014 pa je za izjemne umetniške dosežke na področju poustvarjanja komorne vokalne glasbe prejela prestižni avstrijski naziv komorne pevke Kammersänger. Z bratom Markom Finkom je leta 2013 prejela nagrado Prešernovega sklada za njuno skupno zgoščenko Slovenija!, s katero sta se poklonila domovini in slovenski pesmi.
Bernarda Fink Inzko ima veličino vrhunske umetnice, ljudi pa še posebej navdušita njeni ljubeznivost in skromnost. Tudi ko je prepevala z najimenitnejših odrov, ni pozabila na svoje poreklo: že naslednji dan se je pridružila sovaščanom v cerkvi ali pa zapela v krajevnem domu, če so imeli praznovanje in slovesnost.
Njena življenjska zgodba in umetniška pot je pripoved o ljubezni in predanosti glasbi, potovanju po svetu in o domovini, ki jo naposled najdemo v sebi, kjer je od nekdaj živela v pesmih, ki smo jih prepevali s starši, sestrami, brati, družino.
Republika Slovenija z visokim državnim odlikovanjem izraža hvaležnost Bernardi Fink Inzko za izjemne dosežke na področju glasbene poustvarjalnosti in za neomajno predanost, ki jo je z življenjem in poklicno potjo izkazala slovenski pesmi.
Za izjemne dosežke na področju glasbene poustvarjalnosti in neomajno predanost slovenski pesmi prejme Marko Fink srebrni red za zasluge.
Marcos Teodoro Fink se je rodil v Buenos Airesu v družini slovenskih izseljencev. Glasba je bila del družinskega življenja; s petjem slovenskih pesmi so starši ohranjali vez z domovino, v izseljenstvu rojenim Marku in njegovim sorojencem pa so privzgojili ponos na poreklo in domoljubje, ki sta se ohranila med rodovi tam živečih slovenskih izseljencev.
Kot nadarjeni pevec je ljubiteljsko prepeval ob različnih priložnostih in v zborih, poslušalci pa so bili očarani nad njegovim karizmatičnim basbaritonom in odrsko prezenco. Kljub temu si je za študij izbral agronomijo na univerzi v Buenos Airesu, kjer je po diplomi poučeval agrarno zoologijo. A srce pevca je bílo preglasno, da bi lahko preslišal njegov klic. Še naprej je prepeval, med drugim v Argentinskem polifonskem zboru in na Bachovi akademiji, nato pa je leta 1988 prejel štipendijo za študij petja v Londonu.
Njegov talent je bil nedvomen. Komaj dve leti pozneje, leta 1990, je debitiral v svoji prvi operni vlogi v veliki dvorani Festspielhaus v Salzburgu, kjer je postal eden od solistov tamkajšnjega deželnega gledališča. V jubilejnem Mozartovem letu 1991 je kot solist nastopil v operah Figarova svatba, Don Giovanni in Cosi fan tutte, nato pa se je leta 1994 odločil za samostojno glasbeno pot in se z družino preselil v Slovenijo, kjer zdaj živi.
Marko Fink je eden najbolj iskanih basbaritonistov. Nastopal je v opernih gledališčih in koncertnih hišah po Evropi in drugje po svetu, tudi v Avstraliji, na Kitajskem in Japonskem ter v Združenih državah Amerike. Občinstvo je navduševal s svojim čudovitim glasom in strastno predanostjo glasbi. V treh desetletjih poklicne glasbene kariere je sestavil zavidljivi poustvarjalni repertoar, v katerem so glasbena dela od baroka do sodobnosti, opere, oratoriji in njemu še posebej ljubi samospevi.
Marko Fink je posnel več kakor šestdeset zgoščenk v šestih jezikih, med njimi jih je skoraj polovica slovenskih. Kakor pove, mu je bilo v posebno zadovoljstvo snemati zgoščenki Canciones Argentinas in Slovenija!, saj je bila ob njem njegova sestra, mezzosopranistka Bernarda Fink Inzko, in sta se tako skupaj poklonila svojemu poreklu in domovinama.
Za poustvarjalno delo je prejel več nagrad in priznanj, med katerimi sta dva zlata orfeja pariške Académie du disque lyrique (1998 in 2000), dve nagradi Prešernovega sklada (1999 in 2013) in stanovska nagrada Sama Smerkolja (2016), ki jo podeljuje Slovensko komorno gledališče. Posnetki na zgoščenkah, pri katerih je sodeloval, so prejeli več nagrad in priznanj, med njimi so nominacije za nagrado grammy (2006 in 2013), glasbeno nagrado britanskega BBC (2007) in druge.
»Kamor mi seže spomin, zmeraj sem pel. Doma smo vsi peli. S petjem so nam starši približali domovino,« se spominja vrhunski operni umetnik. In dodaja, da je včasih treba pošteno tvegati, da si nato lahko pošteno srečen. Zato je njegova življenjska in poklicna pot zgodba umetnika, ki sprejme svoje poslanstvo, ga izpolni ter s tem najde domovino in srečo, ki sta eno.
Za izjemne dosežke na področju glasbene poustvarjalnosti in za neomajno predanost slovenski pesmi, ki jo od nekdaj prepeva s ponosom in srcem, se Republika Slovenija Marku Finku zahvaljuje z visokim državnim odlikovanjem.
Za življenjsko delo in izjemen pečat, ki ga je dal slovenski zborovski glasbi, prejme Jože Trošt red za zasluge.
Jože Trošt se je rodil 12. maja 1940 na Colu nad Ajdovščino. Med študijem so na Teološki fakulteti v Ljubljani prepoznali njegov glasbeni talent in tako je leta 1967 odšel v Rim študirat na Papeški inštitut za cerkveno glasbo.
Ko se je leta 1970 nepričakovano izpraznilo mesto ravnatelja Ijubljanskega stolnega kora, so ga ponudili Jožetu Troštu – postal je regens chori v ljubljanski stolnici. Njegova naloga je bila stolnici zagotoviti primeren cerkveni zbor in ga voditi po navodilih liturgične prenove.
Ob tem je postal predavatelj cerkvene glasbe na Teološki fakulteti v Ljubljani, kjer je poučeval do leta 2003. Kot izjemni pedagog je od leta 1983 vodil poletne duhovno-glasbene seminarje za organiste, zborovodje in pevce.
Pod vodstvom Jožeta Trošta so se pevci strnili v zbor Sončna pesem. Generacije zborovodij in organistov so se učile ob njegovih interpretacijah bogoslužnih skladb različnih obdobij, od koralnega petja do sodobnih skladb. Obnovil je staro orgelsko šolo v Ljubljani in jo priredil za nove čase.
Bil je sourednik revije Cerkveni glasbenik, s prispevki pa je sodeloval tudi na številnih znanstvenih simpozijih.
Skoraj 30 let je vodil Mešani pevski zbor Antona Foersterja, ki je poleg sodelovanja pri bogoslužju izvajal tudi necerkveno glasbo in z njo nastopal po domovini, v zamejstvu in izseljeništvu ter z uspehi na zborovskih tekmovanjih. Jože Trošt je za zbor napisal številne skladbe, ki so bile izdane na več kasetah in zgoščenkah. Pod njegovim vodstvom je zbor ob razglasitvi slovenske samostojnosti prvi zapel slovensko himno v Državnem zboru Republike Slovenije.
V življenju in delu Jožeta Trošta imata posebno mesto obiska papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji leta 1996 in 1999. Jože Trošt je sodeloval pri pripravi glasbenega sporeda, napisal je orkestracije za pihalni orkester slovenske policije, vodil združene pevske zbore Ijubljanske nadškofije in dirigiral združenim zborom. Ob drugem papeževem obisku je 2.500-članski združeni pevski zbor izvedel Troštovo »Šestnajsto mašo«, posvečeno Antonu Martinu Slomšku, ki ga je papež takrat razglasil za blaženega.
Skladatelj, zborovodja in pedagog Jože Trošt je za svoje življenjsko, organizacijsko in poustvarjalno delo prejel več priznanj in častnih naslovov: je prejemnik odličja sv. Cirila in Metoda za neutrudno delo na področju vzgoje mladih organistov in duhovnikov ter za vodenje pevskih zborov in umetniško ustvarjalnost; za umetniško vodenje mešanega pevskega zbora Anton Foerster mu je Zveza kulturnih društev Ljubljana leta 2004 podelila zlato priznanje, istega leta pa je prejel tudi Gallusovo značko za dolgoletno in izjemno uspešno delo na področju Ijubiteljske glasbene dejavnosti.
Vsestransko delovanje ter obsežni ustvarjalni in poustvarjalni opus pomenita izjemni prispevek Jožeta Trošta k slovenski sakralni in posvetni kulturi. Vzgojil je na tisoče pevcev, organistov, zborovodij in drugih glasbenikov, ki bodo prav zaradi njegovega pedagoškega dela še dolgo ohranjali kulturno dediščino slovenske dežele v domovini in po svetu.
Za to njegovo delo se mu država Slovenija zahvaljuje z državnim odlikovanjem.
L. B.
