V koledarju najdemo kar nekaj svetnic z imenom Marjeta, a najbolj znana je tista, ki goduje 20. julija (skupaj s sv. Elijo). Gre za mučenko iz Antiohije, ki jo na Vzhodu poznajo tudi pod imenom Marina, pri nas pa na ta dan godujejo žene in dekleta z imenom Marjeta, Margareta, Biserka…
Njen življenjepis ni povsem zanesljiv. Po eni od verzij, ki je zapisana v srednjeveškem delu genovskega nadškofa Jacopa da Varazze Legenda aurea je bila ta svetnica rojena v Antiohiji in je bila hči poganskega duhovnika z imenom Aedesius. Njena mati je umrla kmalu po njenem rojstvu in Marjeto je sprejela neka dojilja, ki je bila pobožna kristjanka in je živela v bližini njenega doma. Ko je kot odraščajoče dekle sprejela krščanstvo, je svoje devištvo posvetila Bogu ter začela nasprotovati očetovemu načinu življenja v poganstvu. Preselila se je k svoji dojilji ter sprejela preprost način življenja, ko se je preživljala z rejo drobnice in s tem postala enaka deklam, ki so opravljale tudi najnižja dela.
Ko je njen oče videl, da se hči ne bo odrekla krščanski veri, jo je prijavil Olibriju, deželnemu sodniku Bližnje-vzhodnih provinc (Levant, Hatay …). Ko je ta zagledal Marjeto, je v njej videl samo telesno lepoto in jo takoj zaprosil za poroko, vendar pod pogojem njene apostazije krščanski veri. Po njeni zavrnitvi te zahteve in zahteve po snubljenju, je bila kruto mučena, pri čemer je prihajalo do najrazličnejših čudežev. Eden izmed njih je pojav Satana v obliki Evropskega zmaja, ki je hotel pogoltniti Marjeto, vendar mu je pobegnila. Temu so sledile še najrazličnejše oblike mučenja. Od bičanja, trganja mesa z živega telesa, žganja z ognjem, pa vendar se ji je telo vsakokrat znova takoj zacelilo in nikjer naj ne bi bilo nobenih sledov o mučenju. Že Legenda aurea ostaja pri tem poročanju skeptična in zapiše, da so ti slednji dogodki apokrifni in jih ni treba jemati resno. Usmrčena je bila z obglavljenjem okrog leta 307, v času rimskega cesarja Dioklecijana in njegovega preganjanja.
Na god sv. Marjete je vezano veliko vremenskih pregovorov, vzhodne Cerkve pa njen god praznujejo 13. julija. Velja za priprošnjico v stiski.
C. R.
Vir: Wikipedia
