foto: Polona Avanzo

Pogovarjali smo se z Dragico Sternad Pražnikar, ki je zelo samozavestna in predana svojim ciljem. Spoštuje vsakogar in vse. Največ ji pomenijo družina, domoljubje in vera. Družino si je ustvarila z možem mag. Boštjanom Pražnikarjem, ki je tudi predsednik prvoligaškega odbojkarskega kluba SIP Šempeter, član Rotary kluba Žalec in uspešen menedžer. Danes živi na Bregu pri Polzeli. Intervju je bil objavljen v Demokraciji. 

Dragica Sternad Pražnikar je po rodu iz Rač pri Mariboru, kjer je v delu in zavezanosti kmetiji odraščala s starši in sestro. V Mariboru je z odliko na maturi končala III. gimnazijo in uspešno diplomirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz primerjalne književnosti in literarne teorije. Zaposlila se je na ministrstvu za malo gospodarstvo in turizem v Mariboru na področju odnosov z javnostmi. Kasneje je službovala na različnih področjih, in sicer kot vodja kabineta ministra, vodja službe za odnose z javnostmi, delala v gospodarstvu kot izvršna direktorica turističnega koncepta, kot samostojna podjetnica za organizacijo dogodkov in se pred tremi leti zaposlila na Javni agenciji za varnost prometa. Uspešno je opravila podiplomsko izobraževanje v Garmisch-Partenkirchnu na ameriškem mednarodnem izobraževalnem Centru George C. Marshall, kjer je končala program »vodje 21. stoletja«. Med 100 udeleženci z vsega sveta je bila izbrana za govornico na podelitvi diplom, ki jo je prejela iz rok nekdanjega nemškega kanclerja Edmunda Stoiberja.

DEMOKRACIJA: Ste žena in mama štirih otrok. Vas družina pri vašem političnem delovanju podpira?

Sternad Pražnikarjeva: Res je, v prvi vrsti sem mama in žena. To me definira in to je tisto, kar je moja »dodana vrednost«, pa ne zaradi klišejskega, morda »cankarjanskega« pojmovanja materinstva. Bili so časi, ko je bilo delo s štirimi malčki naporno, saj na Polzeli ni bilo sorodnikov za pomoč, soprog je kot menedžer večino časa od doma in bila sem sama s 6-letnim prvošolčkom, 2-letnico, ki sem jo imela večino časa doma, da iz vrtca ne bi nosila okužb dvojčicama-dojenčicama. Družina, ki me podpira, je moj največji ponos. Mož ve, da sem čustvena, iskrena, da me neizmerno boli krivica in da to niso lastnosti, ki bi bile cenjene oz. dobrodošle v politiki. Moje mnenje glede tega se je skozi leta izoblikovalo in ne strinjam se s stališčem, da v politiko, vrh gospodarstva in sfero t. i. uspešnih sodijo samo ženske, ki funkcionirajo kot moški, ki znajo potlačiti čustva in biti hladne. Tudi ta »svet« potrebuje žensko energijo, emocije, tudi iskreno ranljivost, materinstvo. Pri tem pa je najpomembnejše nekaj, česar se morda v vseh obdobjih nisem dovolj dobro zavedala, tega namreč, da je čas tisti, ki je najpomembnejši. Tudi sama sem 3 leta po rojstvu dvojčic poleg službe samo skrbela za otroke. Nato pride čas, ko je mogoče početi tudi druge stvari. A čas, ki ga damo družini, otrokom, je najboljša investicija in vrednost življenja.

DEMOKRACIJA: Za vas in družino je tudi vera zelo pomembna. Kaj vam pomeni?

Sternad Pražnikarjeva: Vera ima zelo visoko mesto v naši družini. V mojem življenju pa je vera v Boga najpomembnejša, saj je začetek in konec vsega. Naša družina je doživela grozljivo preizkušnjo, ki je zaznamovala zadnji dve leti. Danes vem, da sem preživela, zmogla samo zaradi neposrednega posredovanja Boga, ki nam je izkazal svojo milost. Ne obremenjujem se s tem, koliko in kako to kdo lahko razume. Ogromno so mi pomagale sestre klarise iz Nazarij, takratni polzelski župnik, zakonska skupina. Šele takrat sem doumela moč kontemplativne molitve, življenja. Sicer druge pomoči, besed, nisem sprejemala, popolnoma sem se umaknila v »svet«, kjer je bil prostor samo za molitev za sina in skrb za hčere. Izklopila sem vse medije, telefone, in ko sem kasneje, čez leto in več, izvedela, da morda kdo iz »tega sveta« v tem najhujšem obdobju ni prizanašal, sem zmogla, da za tako osebo molim in želim vse dobro. Sem pa neizmerno hvaležna tisočim ljudem po vsem svetu, ki ste bili z nami v molitvi. To je največ. Čudeži, ki smo jih bili deležni, so me spremenili in danes živim v hvaležnosti brez zamer in obremenjevanja. Ta preizkušnja me je zaznamovala in vem, da so vse, kar ne pomaga k lepoti, živosti, povezanosti in dobroti tega sveta, malenkosti. Da, Bog je v mojem življenju na prvem mestu. Bog pa je ljubezen. Ljubezen torej.

Celoten intervju si lahko preberete TUKAJ.

Mitja Grmovšek