30. septembra goduje sveti Hieronim. Koprska škofija je izbrala prevajalca in razlagalca Svetega pisma ter enega od štirih velikih zahodnih cerkvenih učiteljev za svojega glavnega zavetnika.
Sveti Hieronim je bil rojen okrog leta 345 ali 347 v mestu Stridon, ki je ležalo na Krasu, na tromeji treh tedanjih pokrajin. Izhodišče za ugotavljanje lege kraja je, kakor je tudi vsem znano, oznaka ‘quod Dalmatiae quondam Pannoniaeque confinium fuit‘. Malo verjetno je namreč, da bi pisec mesto istovetil s sorazmerno dolgo mejo med dvema pokrajinama, bolj verjetno pa je, da je mesto istovetil s stičiščem meja dveh pokrajin na meji s tretjo pokrajino: zahodno mejo Dalmacije in Panonije na meji z Italijo.
Mnenja o tem, od kod izvira sv. Hieronim, so zelo različna. Zaradi omembe Dalmacije prevladuje mnenje, da je bil doma z območja sedanje Hrvaške, nekateri pa ga uvrščajo tudi v Štrigovo (nekdanjo slovensko vas), ki je bila leta 1947 priključena Hrvaški, ali pa v Zrenju v Istri. Nekateri, kot denimo papež Benedikt XVI., omenjajo celo Emono kot njegov domač kraj. Zadnje raziskave pa kažejo, da vas Strane pod Nanosom še najbolj ustreza lokaciji Stridona. Povezovali so ga tudi s Starodom blizu Ilirske Bistrice ter z Zrenjem (Stridone) v Istri.
Kot že rečeno, se je sv. Hieronim (gr. s svetim imenom) se je rodil okoli leta 347 v Stridonu v premožni krščanski družini. Kot piše Ognjišče, so nadarjenega dečka starši poslali v šole v Milan in Rim, kjer se je učil slovstva, govorništva in modroslovja. Veliko je bral, zato je mojstrsko obvladal latinski slog in se izuril za pisateljevanje. Na začetku posta 366 se je vpisal med katehumene in se poglabljal v Sveto pismo in krščanske spise. O veliki noči istega leta ga je papež Liberij krstil. Kmalu zatem je potoval proti severu, se ustavil v Trieru, kjer je spoznal družbo asketov in se odločil za bogoljubnost.
Leta 370 se je napotil v Oglej, kjer se je vključil v krog škofa sv. Valerija. Razpravljali so o bogoslovnih vprašanjih, študirali Sveto pismo, živeli krepostno in zdržno ter imeli duhovne pogovore s pobožnimi ženami. Bili so povezani s podobno bogoljubno družbo v Emoni. Leta 374 se je odpravil na Vzhod. V sirski Antiohiji se je učil grščine in hebrejščine. Za tri leta (375–378) se je umaknil v puščavo Halkis vzhodno od mesta med menihe puščavnike. Ostro telesno pokoro je združeval z duševnim delom. Veliko je bral, pisal pisma prijateljem in znancem. Spoznal je, da puščavništva ne bo mogel prenašati. V letu 379 se je dal posvetiti za duhovnika in odšel v Carigrad, kjer je bil dve leti (380–381) v šoli škofa sv. Gregorja Nazianškega, ki mu je bil predvsem učitelj v razlaganju Svetega pisma. Od tam je s svojimi knjigami in rokopisi spet prišel v Rim. Papež Damaz I. ga je tako cenil, da ga je izbral za tajnika in zaupnega svetovalca. Kot odličnega poznavalca Svetega pisma ga je spodbudil, naj predela latinski prevod Svetega pisma. Hieronim se je dela takoj lotil. V Rimu je kmalu zaslovel tudi kot asket in učenjak. Bil je duhovni voditelj kroga rimskih pobožnih matron, ki so se zbirale pri vdovi Marceli. Razlagal jim je Sveto pismo. Nekatere so se odločile za samostansko življenje in šle z njim v Palestino. Papeža Damaza I. je nasledil Siricij, ki za Hieronimovo delo ni imel posluha, zato je Hieronim poleti 385 zapustil Rim in se za zmeraj preselil na Vzhod. Najprej je obiskal svete kraje, znane iz Svetega pisma. Naslednje leto se je ustalil v Betlehemu, kjer je vodil moški samostan, ki ga je tam postavila bogata Rimljanka Pavla, in bil duhovni voditelj ženskega samostana.
Živel je v najstrožji askezi in ves čas posvetil znanosti. Skoraj trideset let je namenil prevajanju Svetega pisma. Zaslovel je tudi s svojimi bistrimi razlagami svetopisemskih knjig in z drugimi spisi. Na stara leta so ga mučile skrbi in bolezni. Onemogel, slep in osamljen je ta mož, čigar življenje je bilo en sam boj, umrl 30. septembra leta 419 ali 420. Njegove ostanke so v 13. stoletju prenesli v Rim, kjer počivajo v baziliki Svete Marije Velike. Ob 1600-letnici njegove smrti se ga hvaležno spominja vesoljna Cerkev, posebej še mi, saj mu je, kot se zdi, zibelka tekla na tleh, ki so zdaj slovenska. Njegova pot do svetosti ni bila lahka. Imel je vročekrven, razdražljiv značaj, hitro dojemljiv razum in dar ostrega razsojanja. Ni pa znal potrpeti s puhloglavimi naduteži, ošabnimi oblastniki in nerazsodnimi kritiki. Teh slabosti se je zavedal. Redke so osebnosti, ki bi svoje napake tako odkrito priznale, kakor jih je Hieronim, zato vzbuja posebno spoštovanje. Dušam, ki so hrepenele po popolnosti, je bil moder in potrpežljiv vodnik.
Največje Hieronimovo delo je prevod celotnega Svetega pisma iz izvirnih jezikov v latinščino. Na to se je – ne da bi vedel – pripravljal vse od tedaj, ko se je posvetil bogoslovni vedi. V oglejskem krogu je skupaj z drugimi študiral Sveto pismo, med bivanjem v Antiohiji je s tem študijem nadaljeval in se vneto učil hebrejščine. Njegov materni jezik je bila latinščina, obvladal pa je vse finese grščine in hebrejščine. Ko je leta 382 prišel v Rim, je že slovel kot odličen poznavalec Svetega pisma, zato ga je papež Damaz I. spodbudil, naj predela neustrezni latinski prevod Svetega pisma.
Hieronim je najprej po grškem izvirniku pregledal in popravil dotedanji latinski prevod Nove zaveze. Pazil je posebno na to, da je prevod natančno izrazil misel izvirnika; jezik je popravljal samo tam, kjer se mu je zdelo res potrebno. Medtem ko pri prevodih drugih del ni prevajal besede za besedo, temveč pomen za pomenom, se je pri prevajanju Svetega pisma strogo držal vrstnega reda; dejal je, da ima v Svetem pismu “celo besedni red skrivnosten pomen”. Najprej je pregledal evangelije, nato pa druge knjige Nove zaveze. Pri prevajanju se je zavedal, da “Sveto pismo zaradi svojega edinstvenega pomena zahteva izjemno odgovoren in natančen pristop”. Najprej je ugotavljal pristnost hebrejskih in grških izvirnikov, ki so jih imeli dotedanji prevajalci na voljo, in ugotovil precej razlik: nekateri prevajalci so bili manj usposobljeni, marsikatero napako so zagrešili prepisovalci. Hieronim je ugotovil: »Kolikor je rokopisov, toliko je besedil.« Na voljo je imel že dotlej znane prevode: prevod Nove zaveze iz grščine v latinščino, prevod Stare zaveze iz hebrejščine v grščino iz 3. stol. pred Kr., znan pod imenom Septuaginta (prevod sedemdeseterice), Origenovo izdajo Stare zaveze v grščini, tako imenovano Heksaplo. Prvi latinski prevod je začel nastajati okrog leta 200 po grški Septuaginti in se je imenoval Vetus Latina (tudi Itala). Za osnovo prevajanja je Hieronim izbral Codex Sinaiticus (Sinajski kodeks). Hieronim je glede razlike v besedilu hebrejske in grške Biblije naslonil svoj prevod na hebrejsko besedilo. Glede knjig, ki jih hebrejski kanon ne priznava (devterokanonične) pa se je omejil na popravljanje starolatinskega besedila. »Od takrat Cerkev na Zahodu priznava dvojno svetopisemsko izročilo: hebrejsko besedilo za knjige hebrejskega kanona in grško Biblijo za vse druge knjige, vse pa v latinskem prevodu« (Papeška biblična komisija).
Po naročilu papeža Damaza I. se je Hieronim najprej lotil prevoda oziroma pregleda evangelijev in psalmov. To je tudi sam najbolj rabil pri razlagi Svetega pisma krogu rimskih gospa in pri skupni molitvi. Bivanje v Betlehemu in neposredno srečevanje s kraji svetopisemskih dogodkov pa je v Hieronimu še bolj utrjevalo prepričanje, da mora prevajati iz jezikov, v katerih je bilo besedilo napisano, in ne le pregledati prevode, ki so jih pripravili drugi. Prav tako je menil, da je treba poleg jezikov in njihovih značilnosti poznati tudi judovsko zgodovino in običaje. Med leti 391 in 406 je Hieronim opravil ogromno delo: prevod celotne Stare zaveze iz hebrejščine in aramejščine v latinščino, razen knjig, ki jih Judje niso priznavali kot avtentično navdihnjene (devtrokanonične). Delo, ki je bilo za tiste čase nekaj izrednega, velikanskega in je upravičeno zbujalo občudovanje. Pri prevajanju je imel v pomoč mnogo pisarjev, papirus je dobival iz Egipta.
Hieronimov prevod Svetega pisma, imenovan Vulgata (‘razširjena’), je bil v katoliški Cerkvi priznan kot uradno besedilo, ki so ga rabili teologi, bogoslovni pisatelji in umetniki. Tridentinski cerkveni zbor (1545–1563) je odločil: »Prav ta stara vulgatina izdaja, ki je preskušena s tolikero stoletij trajajočo uporabo v Cerkvi, naj v javnih predavanjih, znanstvenih razpravah, pridigah in razlagah velja za pristojno (avtentično). Nihče naj si ne upa ali drzne odklanjati jo pod kakršnokoli pretvezo.« Vulgata je bila v katoliškem bogoslužju (pri maši, drugih zakramentih, brevirju) v rabi do današnjih dni. »Vulgata je izjemno močno določala zahodno krščansko bogoslužje in sploh kulturo vse do danes. Bistveno je vplivala na razvoj latinskega in romanskih jezikov, bila je temelj svetopisemskih komentarjev latinskih cerkvenih očetov in vse do novejšega časa so se v Zahodni Evropi nanjo opirali prevodi Svetega pisma« (Jože Krašovec).
Izročilo obsega: obstoječe cerkve, posvečene svetniku, druga ohranjena znamenja in spomenike ter ustno izročilo, piše Rafko Valenčič, in pove, da so na Pivki in na Bistriškem sv. Hieronimu posvečene cerkve na Nanosu, v Koritnicah pri Knežaku, v Čeljah pri Premu in v Jasenu pri Ilirski Bistrici. Po svoji legi ‘govorijo’ v prid ‘kraški’ domnevi: da je bil starodavni Stridon, Hieronimov rojstni kraj, po vsej verjetnosti na slovenskem Krasu (na Pivki). To potrjujejo tudi drugi ohranjeni spomeniki ter dejstvo, da je bilo Hieronimovo češčenje razširjeno tudi na Koprskem, Vipavskem in v Goriških Brdih. Še vedno je živo ljudsko izročilo (kar velja zlasti za Pivko), da je bil Hieronim doma iz teh krajev.
Cerkev sv. Hieronima na Nanosu stoji na jugozahodnem zavetrnem delu planote na nadmorski višini 1019 m. Grajena je v gotskem slogu in se prvič omenja leta 1360 kot podružnična cerkev vipavske župnije. Sedanja je bila posvečena leta 1624. Glavna romarska shoda sta bila vsako leto na binkoštni ponedeljek (obletnica posvetitve) in 30. septembra (svetnikov god). Med prvo svetovno vojno je bila cerkev požgana, nato pa obnovljena. Po drugi svetovni vojni je začela propadati. Leta 1990 je bila obnovljena s prizadevanji župnika Antona Štrancarja, faranov Podnanosa (cerkev je podružnica te župnije) in obiskovalcev Nanosa.
Povzeto po: Ognjišče, Silvester Čuk: Naš sveti Hieronim (Ognjišče 2019); SŠK, C. R.
