Iz današnjega berila iz Apostolskih del, ki govori o Pavlovem govoru v Atenah, lahko izvemo, da je bil med tistimi, ki so se Pavlu vendarle pridružili, tudi učenec z imenom Dionizij Areopagit. Ime je očitno dobil po Areopagu, griču s trgom, kjer je imel Pavel nagovor. Ta grič je dobil ime po grškem bogu vojne Aresu.
Glede na to, da so Apostolska dela nastala konec prvega stoletja, torej v času apostolske Cerkve, se postavlja vprašanje, kdo je torej znani krščanski mistik z istim imenom, ki je živel konec petega stoletja. Zagotovo ne gre za eno in isto osebo, pač pa je “pozni” Dionizij eden od cerkvenih očetov, ki naj bi bil doma iz Sirije. Vendar je njegovo pravo ime neznanka, kar je tudi edini primer v teologiji, da je avtor teoloških del povsem anonimen. Zato so ga nekateri tudi zaničevali in mu pripisali tudi naziv “psevdo”. Imeli so ga za ponarejevalca.
Ne glede na to pa je njegov opus predstavlja velik izziv za tiste, ki preučujejo zgodnjekrščansko filozofijo ter teologijo. Ohranila so se štiri večja dela (Božja imena, Nebeška hierarhija, Cerkvena hierarhija in Mistična teologija) in deset pisem. Predvsem spis o mistični teologiji je zelo sporočilen in govori o tem, da se duša odpove vsaki lastni dejavnosti in hotenju, da bi izkusila neposredno zedinjenje z Bogom kot ekstatično doživetje. Deset pisem je naslovljenih na može apostolskega časa. V njih se večkrat sklicuje na svoje večje razprave. Iz vsega Dionizijevega opusa sije duh krščanske celovitosti. V vsem dosega ravnovesje med simbolično in mistično, med cerkveno in kozmično, med zemeljsko in nebeško teologijo.
Dionizij je predstavnik novoplatonistične teologije, hkrati pa zastopa smer apofatične teologije, ki Boga ne more opisati s človeškimi besedami. Bistvena poteza areopagiteske teologije pa je v tem, da nas vodi od vidnega, spoznavnega, od pojmovno dojemljivega k dejanskemu bistvu stvari. Dionizij uporabi razlikovanje med theorio (motrenjem) in theurgio (bogo-delovanjem). Zakramenti so zanj krščanska theurgija (z drugimi besedami krščanska magija, ali drugače krščanska uporaba snovnosti), s pomočjo katere se uresničuje človekov odnos z Božanskim. Pri Dioniziju gre torej za Telogijo, ki ni toliko vedenje o Bogu, temveč predvsem spoznanje Boga preko motrenja. Govori o raznih vrstah teologije: simbolični, katafanični in apofatični. V 3. poglavju spisa O mistični teologiji razpravlja o tem, kaj so katafanična (pritrdilna) in kaj apofatična (zanikajoča) bogoslovja. Katafanično bogoslovje obravnava tisto, kar o Bogu trdimo, apofatična teologija pa obravnava naše razumevanje Boga ko obnemimo, ko nam govor in misel v njegovo prisotnosti enostavno odpovesta. Po Dioniziju nam teologija ne pove kako moramo Bogu pripisovati določene lastnosti, ampak kako naj ga slavimo. Areopagit ne verjame v emanacijo. Veruje v stvarjenje iz nič. Svojega bivanja namreč ne prejmemo od drugih ustvarjenih stvari, ki so v hierarhijah na višjem položaju od nas, ampak nas neposredno ustvarja sam Bog. Za Dionizija je zelo značilno odklanjanje apologetike. Zavračal jo je, ker se z njo človek spusti na raven napadlaca. Njemu ne gre toliko za dokazovanje, ampak za poveličevanje. Himnična teologija je zanj metodologija teološkega mišljenja in govorjenja.
No, “izvirni” Dionizij pa naj bi bil prvotno sodnik in naj bi, kot piše zgodovinar Evzebij Cezarejski, postal prvi atenski škof. V tretjem stoletju pa zgodovina beleži prvega pariškega škofa z enakim imenom. Dionizij je bil v grški mitologiji bog vina, vendar je nato ime prešlo v krščansko kulturo. Kot osebno ime se je v Franciji ohranilo v obliki imena Denis, kateremu je posvečena velika katedrala na severu Pariza. Taka oblika imena je znana tudi pri nas.
In še ena majhna anekdota iz leta 1998, zgodila se je septembra istega leta v enem od slovenskih časopisov. Ko je komentator želel popljuvati krščanstvo in s tem zavrniti vsebino pastirskega pisma slovenskih škofov o šolstvu, je hotel nasproti krščanski misli postaviti omenjenega Dionizija Areopatita, vendar se mu je očitno zatipkalo in je nastal Aeropagiat. Podobna nesreča se mu je zgodila še pri enem imenu, saj je Nikolaja Kuzanskega prekrstil v Tomaža. Verjetno avtor članka ni vedel, da je bil Nikolaj v resnici kardinal…
C. R., vir: Wikipedia
