Skupaj s praznikom Marijine čudodelne svetinje – praznik obhajajo v vincencijanski družini – pa goduje tudi eden najbolj znanih mariologov izmed Frančiškovih manjših bratov. To je sv. Frančišek Anton Fasani, minorit iz začetka 18. stoletja.
Rodil se je leta 1681, živel je v času zelo težkih razmer za Cerkev in svojo redovno skupnost in dajal svetel zgled mnogim, ob tem pa je s svojimi spisi pustil za seboj močno duhovno dediščino. Kot pravi pismo generalnega ministra bratov minoritov, se je sveti Frančišek Anton Fasani se je odlikoval zaradi svojega pristnega načina frančiškovskega življenja, vezanega na majhnost, ki jo je učil in živel Ubožec. Pomembno je dejstvo, da so ga med bivanjem v Assisiju sobratje in verniki imenovali “od mrtvih vstali sveti Frančišek”. To pa zaradi njegove nenehne molitve, ki se je udejanjala v popolni in veseli prepustitvi previdni volji Najvišjega, in uboštvu, ki je bilo, še preden je pomenilo ločitev od materialnih dobrin, odnos ponižnosti in miline srca, saj se je popolnoma zavedal lastnih omejitev in veličine Božje milosti.
Njegovo dušno pastirstvo je bilo popolno, saj je izkusil vse dimenzije apostolata v najljubšem kraju njegovega pastoralnega dela: to je bila slavna cerkev sv. Frančiška v Luceri, njegovem ljubljenem rojstnem kraju, v katerem počivajo njegovi posmrtni ostanki. Bil je vzgojitelj in učitelj, slaven pridigar, gvardijan, provincialni minister, “angel” zapornikov in obsojenih na smrt, podpora revežev in bolnikov, voditelj duš, samostanski kaplan, neutruden spovednik. Ne smemo pozabiti njegovega socialnega prizadevanja z upravljanjem Kreditne banke svetega Frančiška (Banca di credito di San Francesco), zelo učinkovite ustanove za boj proti revščini in podporo lokalnemu gospodarstvu s pomočjo dobrin, ki so bile podarjene samostanu v Luceri. Zavedamo se, torej, da ima njegovo pričevanje veliko vrednost za današnje Frančiškove brate, ki v svetnikih takega kova lahko najdejo odlične zglede v svojem iskanju osebnega odgovora na klic Najvišjega. S sveto odločnostjo je zaustavil nadlogi oderuštva in prostitucije, ki ju je v tistem času povzročila razširjena revščina v Capitanati (regija v Apuliji – op. prev.). Lastnost svetnika, ki pusti globok vtis na nas, je apostolski duh “nahranjen” z dragocenimi elementi frančiškovske duhovnosti, ki bogatijo njegovo spoštovanja vredno dejavnost. Delal je brez prestanka za dobro sobratov in Božjega ljudstva in povsod prinašal pričevanje ubogega, poslušnega, milega in ponižnega brata, popolnoma v skladu z najvišjo minoritsko tradicijo.
Kot je še zapisal generalni minister p. Marco Tasca leta 2011, se sv. Frančišek Anton Fasani s teološkega vidika uvršča v tako imenovano “zlato nit” Brezmadežne. Upravičeno je bil
imenovan za apostola Brezmadežne. Znal je, namreč, v svojih spisih in v svojih pridigah
najbolje opisati že tako bogato frančiškovsko marijološko tradicijo in jo napraviti še za bolj
pomenljivo z njegovimi intuicijami v zvezi z Božjim materinstvom Device Marije in njenim
brezmadežnim spočetjem. Predčasno, na svoj način in glede na teološke in kulturne
koordinate tedanjega časa je naredil, kar je kasneje njegov sobrat, sveti Maksimilijan Kolbe, potrdil in živel za pomen vloge Device v življenju vernika. Pomenljivo je, da obhajamo 25 let od kanonizacije Fasanija v času, v katerem praznujemo tudi 70-letnico mučeništva mučenca iz Auschwitza. To je zares razlog veselja za ves Red, saj nam pomaga, da se zavemo teološkega in duhovnega prispevka, ki so ga nekateri naši sobratje podarili vsej Cerkvi.
Sveti Frančišek Anton Fasani je poznan v Apuliji in še posebej v “njegovi” Luceri, z nazivom
“Oče učitelj”. On je namreč, izkazoval izredno duhovno očetovstvo do “svojih” bratov kot gvardijan in provincialni minister, izkazoval veliko skrb za notranji in misijonski napredek bratstva, ki mu ga je poslušnost zaupala. Bil je oče kot goreč duhovnik v darovanju sebe
Božjemu ljudstvu, ki je v njem našlo, poleg temeljnega posredovanja milosti v obhajanju
zakramentov, tolažbo v nasvetih, konkretno pomoč v materialnih potrebah, podporo v vsaki
obliki duhovnih potreb. Poročila iz tistega časa in napisani življenjepisi o njem ga opisujejo
kot skrbnega in razsvetljenega duhovnega očeta vsemu ljudstvu, glede na to, da so iz
njegovega nauka in njegovega zgleda zajemali revni in bogati, redovniki in laiki, bolniki in
jetniki. Skratka, Fasani se je odlikoval kot trdna opora za množico ljudi, ki so zaradi njegove besede in življenja našli odločilne pobude za lastno spreobrnenje. V njem sta se čudovito stapljala molitev in delo, kar je izražalo očetovstvo, ki je vse spominjalo na Božje. Janez Pavel II., se je tako izrazil ob obisku v Luceri leta 1987: “Skupen glas je dal Fasaniju vzdevek “oče učitelj” in strnil značilnosti njegove redovne in duhovniške osebnosti, svetost življenja in nauka, gorečnost za duše. On se je odlikoval po zagotavljanju jasne povezanosti med oltarjem, prižnico in spovednico. Dušno pastirstvo žrtve, dušno pastirstvo besede, dušno pastirstvo usmiljenja: to je čudoviti trinom, ki ima seveda izvor v sposobnosti podarjanja vsem, posebej najbolj ubogim in revnim, dokler luč evangelija ne obsije območja senc”.
Sveti Frančišek Anton je bil in je, torej, “učitelj”, oziroma voditelj na poti notranje popolnosti. Bratje in ljudje, ki jih je pritegnila moč njegove besede in klenost zglednosti njegovega življenja, so se mu pustili vzgajati in voditi po poteh svetosti. Dobro se je zavedal in bil hvaležen za veliko delovanje Svetega Duha v zakramentih. Iz njih je napravil prvenstveni “kraj” svojega apostolskega prizadevanja. Evharistično obhajanje je tako bilo najljubši kraj njegove kateheze, trenutek, v katerem sta njegova pobožnost in njegova gorečnost dosegali najvišjo točko. Ljubezen do molitve in do Brezmadežne sta bila pola njegovega pridiganja, ki je našlo še več moči v tem, da je on sam, na svoji koži in s prepričanjem živel, kar je oznanjal. Svojo vlogo voditelja je vršil tudi v spovednici. Ure in ure je posvečeval zakramentu pokore, saj je veliko ljudi prihajalo k njemu, da bi prejeli zakramentalni odpustek in dobili razsvetljene nasvete.
Sveti Frančišek Anton Fasani je oče in učitelj še danes, saj nam občudovanje njegovega
življenja in razmišljanje ob njegovih spisih pomagata razumeti, da je srce življenja
Frančiškovega brata postati za svet – preko ljubezni, s katero je Bog ljubil in ljubi človeštvo -, tista ljubezen, ki v Jezusu Kristusu postane revna in ponižna za odrešenje vseh. Na to je pred 25 leti spomnil sedaj blaženi Janez Pavel II.: “On je iz ljubezni, katere nas je učil Kristus, napravil temeljni parameter njegovega obstoja. Osnovni kriterij njegove misli in njegove dejavnosti. Najvišji vrh njegovih teženj. Tudi zanj je bilo “vprašanje o ljubezni” usmerjevalni kriterij vsega življenja, ki pa ni bilo drugega kot rezultat goreče in trdne volje, da bi pritrdilno – kot Peter – odgovoril na tisto vprašanje” (iz pridige ob kanonizaciji svetega Frančiška Antona Fasanija).
Sv. Frančišek Anton Fasani se je za nebesa rodil 29. novembra 1742. Leta 1986 ga je papež sv. Janez Pavel II. razglasil za svetnika.
Vir: pismo generalnega ministra bratov minoritov leta 2011
