Kakšna je moja splošna predstava o Bogu? Je vsemogočen, neskončno usmiljeni in stvarnik vsega. Vse ima v njem svoj obstoj.
To je morda najbolj splošen opis naših predstav o Bogu, ki pa ga z besedami ne moremo opisati. Vendar se nam razodeva na nam, ljudem, razumljiv način – preko Svetega pisma. V prvi Mojzesovi knjigi lahko že uvodoma beremo, kako je Bog ustvaril nebo in zemljo in nato še človeka. Ta opis ne predstavlja znanstvene razlage nastanka sveta, pač pa govori o tem, kako ima vse, kar obstaja, svoj začetek in smoter v Bogu. Seveda to ni niti neki oddaljeni Bog filozofov, niti ne neka brezoblična energija, pač pa osebni Bog. Navadno v začetku veroizpovedi, ki jo molimo ob nedeljah in praznikih, le na kratko omenimo Boga Očeta, vsemogočnega stvarnika nebes in zemlje, vseh vidnih in nevidnih stvari. Boga kot Očeta nam je razodel Jezus preko Svetega pisma, o njem govori zlasti v Janezovem evangeliju. Jezus se celo istoveti z Očetom, saj pravi med drugim: Kdor vidi mene, vidi Očeta. Jaz in Oče sva eno. Obenem pa izpostavi odnos med seboj in Očetom, saj zase pravi, da ga je Oče poslal. In kdor sprejme Jezusa, sprejme tistega, ki ga je poslal – nebeškega Očeta.
Ob tem si seveda zastavljamo tudi vprašanje: če Jezusovo Mater Marijo lahko nazivamo kot Božjo Mater oz. Bogorodico, kako je mogoče, da ima Bog, ki obstaja sam iz sebe, mater? To nas morda spominja na znano logično zanko v obliki vprašanja: ali Bog, če je res vsemogočen, lahko ustvari tako težko skalo, da jo sam ne more premakniti? Da, ta »skala« je naša svoboda – ljudje smo ustvarjeni po Božji podobi. Bog nas ne želi prisiliti v občestvo s samim seboj. Zaradi greha je naša narava ranjena in sami se ne moremo rešiti, ne da bi za vstop v nebeško kraljestvo plačali kazen za svoje grehe. Teh dolgov pa ne moremo plačati s svojo močjo, pač pa le s krvjo nedolžnega Božjega Jagnjeta, to je Jezusa Kristusa, ki je s svojim trpljenjem in smrtjo postal spravna žrtev za grehe sveta, z vstajenjem pa je pokazal moč nad smrtjo in grehom. Odslej zlo nima več zadnje besede v našem življenju. Toda za ta Božji načrt si Bog izbere Mater, torej ustvarjano bitje. S tem, ko Marija sprejme Božji načrt, postane Odrešenikova Mati. Prav temu dejstvu je sv. Janez Pavel leta 1987 posvetil celotno okrožnico in jo naslovil »Odrešenikova Mati«. Marija s svojim »zgodi se« sprejme ta načrt, postane Mati tistemu, ki je poslan na ta svet, da bi se svet po njem rešil in ne pogubil. Sama mora s tem sprejeti mnoga tveganja in hoditi v veri in ne v gledanju, tako kot to velja za vsakega izmed nas, saj nihče nima oblasti, da bi vnaprej videl prihodnost in o njej tudi odločal. Marija tako sprejme nenadomestljivo vlogo matere Odrešenika: nosila ga je pod srcem, ga rodila, ob njej je rasel in se krepil ter se tudi duhovno oblikoval.
Prav zaradi istovetenja Jezusa z Očetom pa je Marija sprejela tudi to, da je postala Stvarnikova Mati. Vse, kar je namreč bilo ustvarjeno, je nastalo po Jezusu, kar v uvodu svojega evangelija izpoveduje tudi evangelist Janez (Jn 1,3: »Vse je nastalo po njej /Besedi/ in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo.«), pa tudi sv. Pavel: »Ta je podoba nevidnega Boga, prvorojenec vsega stvarstva, kajti v njem je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari, tako prestoli kakor gospostva, tako vladarstva kakor oblasti. Vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj. On je obstajal pred vsemi stvarmi in v njem je utemeljeno vse in on je glava telesa, to je Cerkve. On je začetek, prvorojenec med mrtvimi, tako da je postal prvi med vsemi stvarmi.« (Kol 1, 15-18) Tudi zato Marijo kličemo kot Mati Stvarnikova in hkrati kot Mater vsega stvarstva, novo Evo, ki je postala mater vseh živih (prim. 1Mz 3,20).
Marija, Mati Stvarnikova in Mati Odrešenikova, prosi za nas!
