foto: Leopold Kupelwieser / Wikipedia

Marsikdo iz starejše generacije kristjanov se morda še spomni, kako so mu v času otroštva prikazovali Jezusa kot zelo strogega sodnika, ki hudo kaznuje.

Tovrstna miselnost, podedovana iz časa janzenizma, je še marsikje močno zakoreninjena, čeprav je nanjo celo sam Jezus reagiral s tem, ko je sv. Marjeti Alacoque razodel skrivnost svojega presvetega Srca, sv. Favstini Kowalski pa globine svojega neizmernega usmiljenja. Ti dve privatni razodetji pa pravzaprav izkazujeta le to, o čemer pravi že Sveto pismo: da je Bog neskončna dobrota in ljubezen, ljudje pa si z zavračanjem te ljubezni sami kaznujemo. Kazen bi si nakopali, če bi bolj ljubili temo kakor luč in ostali brezbrižni do tega, kar je za nas storil Jezus.

Marija je tako le odsev te miline, ljubezni in dobrote Boga. Vidci iz Medžugorja tako vedo povedati, kako je bila Gôspa, kakor jo imenujejo, vedno razumevajoča do njihovih slabosti. Če je koga okarala, je to storila blago, pa še to tako, da drugi niso slišali. Ko so jo vprašali, zakaj je tako lepa, je odgovorila: »Zato, ker ljubim.« Dejala je tudi: »Če bi vedeli, kako vas ljubim, bi jokali od veselja.« Lepota je torej nekaj, kar je tesno povezano z ljubeznijo in resnico. Prava lepota prihaja od Boga. Zdaj ga ne moremo gledati takšnega, kakršen je. Toda lahko ga prepoznavamo prav po resnični lepoti – ne po tisti narejeni, kičasti kvazi-lepoti, ki jo lahko oponaša tudi hudič. Ko torej rečemo, da je nekdo čudovit, s tem izrazimo, da je na njem čudežna lepota, ki presega naša dosedanja pojmovanja.

Ta čudovitost Božje Matere se tesno ujema z njeno ljubeznivostjo. Ne gre za neko prazno, plehko ali narejeno ljubeznivost, ki bi nas lahko ukanila, tako kot navidezna ljubeznivost kače v raju, ki je Adamu in Evi ponudila usoden sad. Ljubeznivost Marije prihaja iz njene globine, iz njenega srca, ki je upodobljeno po Božjem srcu. Ta ljubeznivost se izraža z žalostjo, kadar ljudje s prezirom zavračamo Boga, njegove zapovedi in tudi samo Marijo. Tu ni prostora za jezo. Kako je sv. Frančišek Asiški prepoznal to ljubeznivost, ko je v joku priznal, da Ljubezen ni ljubljena. Bog, ki je ljubezen, namreč ni deležen ljubezni od nas ljudi, ki nas je ustvaril po svoji podobi. In Marija nam daje zgled, tako kot ga je dala apostolu Pavlu ob njegovem misijonskem delovanju v Solunu, mestu, od koder sta kasneje izšla apostola Slovanov, sveta brata Ciril in Metod. Zapisal je: »Tudi nismo iskali slave pri ljudeh, ne pri vas ne pri drugih,  čeprav bi lahko uveljavili svoj ugled kot Kristusovi apostoli, ampak smo nastopali med vami z vso ljubeznivostjo. S prav takšno toplino, s kakršno mati neguje svoje otroke, 8 smo vam hoteli dati ne samo Božji evangelij, ampak tudi svoje življenje, in sicer zato, ker ste se nam priljubili.« (1Tes 2, 6-8) In če smo ustvarjeni po Božji podobi, ponesimo to pristno ljubeznivost in lepoto tudi vsem, ki jo še ne poznajo.

Marija, Mati ljubezniva in Mati čudovita, prosi za nas!