V slovenskem jeziku imata besedi »milost« in »usmiljenje« posebno povezanost. Beseda milost (lat. gratia, gr. charis) pomeni čisti in nezaslužen dar, ki ga Bog podeljuje posamezniku ali skupini.
Tudi pri izrazu »usmiljenje« (misericordia) lahko začutimo to povezavo z nezasluženim darom. Usmiljenje je nekaj, česar si ne moremo zaslužiti. Dve hebrejski besedi, ki se nanašata na milost in usmiljenje, sta hanam in raham. Prva pomeni prostovoljni dar naklonjenosti, druga pa usmiljenje in sočutje, lahko tudi milostno obnovo porušenega odnosa. Vsi ti pojmi se nanašajo na Božjo izbiro Izraelcev kot izvoljenega ljudstva in na Božjo odločenost, da jih ne zapusti kljub njihovemu nespoštovanju zaveze. S pojmom milosti je povezana tudi hebrejska beseda khen, ki pomeni milostljivost, prijaznost in ustrežljivost.
Ko torej usmiljenje in milost povezujemo z Marijo, najprej izstopa njena izvoljenost. Marija sama po sebi nima nobenih zaslug za to, da je postala mati Odrešenika. Bog sam je pripravil prostor učlovečenemu Sinu v telesu izvoljenega dekleta, ki je bilo že prej obvarovano izvirnega greha. Bila pa je odprta za ta Božji dar, preko nje pa je bilo svetu podarjeno odrešenje kot največji Božji zastonjski dar. Ta milost je tesno povezana z odpuščanjem. Naši grehi sami po sebi terjajo pravično plačilo dolgov. Nemogoče je s človeškimi močmi zadostiti neskončni in presveti Božji pravičnosti, za katero so naše neurejene strasti strahoten madež. Namesto človeštva se je Bog učlovečil in sam Božji sin je nase vzel breme plačnika dolgov grešnega človeštva. In na tej podlagi smo sami deležni odpuščanja in usmiljenja. Božja Mati Marija ima tu nenadomestljivo vlogo, saj je prav ona rodila Zveličarja, ki se je 1900 let kasneje sv. Favstini Kowalski razodel kot Usmiljeni in potrdil pozabljeno resnico evangelija, da usmiljenje slavi zmago nad sodbo. Po priprošnji Marije torej prejemamo številne milosti, o čemer pričajo mnoge zahvale v Marijinih romarskih svetiščih. A največja milost med vsemi je ta, da smo zaradi Jezusove spravne žrtve deležni Božjega usmiljenja.
Z milostjo in usmiljenjem pa je tesno povezano tudi upanje kot druga od treh temeljnih krščanskih kreposti. Nekdanji češki predsednik, disident in literat Vaclav Havel je nekoč zapisal, da upanje ni prepričanje, da se bo nekaj dobro izšlo, ampak prepričanje, da je nekaj smiselno, ne glede na to, kako se izide. Takšna definicija upanja je zelo blizu krščanskemu pogledu na upanje. Kot pravi Katekizem katoliške Cerkve, ja upanje tista božja krepost, s katero hrepenimo po nebeškem kraljestvu in po večnem življenju kot svoji sreči, zaupajoč v Kristusove obljube in opirajoč se ne na svoje moči, marveč na pomoč milosti Svetega Duha. Ne gre torej za neko posvetno upanje, ki je pravzaprav samo drugo ime za negotovost. Krščansko upanje povzema in dopolnjuje upanje izvoljenega ljudstva, ki ima svoj izvor in svoj vzor v upanju Abrahama, obdarjenega v Izaku z božjimi obljubami in očiščenega s preizkušnjo žrtve, razodeva pa se tudi v Jezusovi razglasitvi blagrov. Prav zaradi Božjega usmiljenja in mnogih darov, ki nam jih daje, smemo »upati proti upanju« tudi v okoliščinah, ki same po sebi ne dajejo nobenega upanja. Tudi zato se k Mariji danes zateka mnogo bolnikov in ljudi, ki so na takšen ali drugačen način preizkušani. Mnoge milosti so namreč izprošene prav na priprošnjo Marije. Marija, Mati milosti, Mati usmiljenja in Mati upanja, prosi za nas.
