Med najbolj pretresljivimi in ganljivimi dejanji Jezusovih zadnjih ur zemeljskega življenja je prav gotovo trenutek, ko svojo mater, ki je trpela pod križem, izroči v varstvo najmlajšemu od svojih apostolov, to je Janezu.
In prav Janez je bil edini, ki je bil od apostolov pod križem. V imenu vsega človeštva vzame Marijo k sebi, medtem ko Marija postane s tem mati vseh kristjanov in vse Cerkve. To je bilo še zadnje veliko Jezusovo dejanje pred smrtjo na križu in veliko dejanje Božjega usmiljenja – novoustanovljena Cerkev, ki je bila na poseben način poveličana na binkoštni praznik, je dobila Mater, a ne katerokoli, pač pa Bogorodico, tisto, ki je rodila učlovečenega Boga. Marija je namreč po Jezusovem vnebohodu skupaj z apostoli in ženami molila v dvorani zadnje večerje in prosila za dar Svetega Duha. Tako je postala mati prve krščanske skupnosti. Prav po njeni zaslugi se je nato izoblikovalo izročilo Jezusovega življenja in nauka tudi v pisni obliki, torej preko evangelijev.
Z Marijinim odhodom v nebesa se njena vloga Matere Cerkve ni končala – prav nasprotno. Marijina prikazovanja marsikje po svetu kažejo, da Marija po materinsko opominja svoje otroke in vabi k spreobrnjenju. Ne prihaja sama od sebe, ampak po volji Boga, kot njegova poslanka. Najprej prihaja k tistim, ki so že krščeni, a so morda pozabili na temeljno sporočilo evangelija in jim je krščanstvo le še stvar neke kulture in izročila, ne pa praktično življenje po veri. V Medžugorju je nekoč dejala, da je v mnogih kristjanih Bog umrl in hodijo v cerkev le še iz navade. Spreobrnjenje torej ni enkratno dejanje, ampak celoživljenjski proces. Tudi papež sv. Janez Pavel II. je ob svojem obisku v Sloveniji dejal, da se mora vsaka generacija kristjanov vedno znova odločati za Kristusa. Dokler se že krščeni ne bomo spreobračali, ampak trmasto vztrajali v dosedanjih držah salonskega krščanstva, evangelizacija tistih, ki Kristusa še ne poznajo, ne bo mogoča, Cerkev pa bo slabela v boju s sekularizacijo. Tudi ostanki starodavnih nekdanjih cvetočih krščanskih skupnosti v severni Afriki nas opominjajo, da ni dovolj graditi zgolj na tem, kar smo prejeli od preteklih rodov. Navsezadnje je tudi sv. Janez Krstnik opozarjal sodobnike, naj nikar sami pri sebi ne govorijo, da imajo Abrahama za očeta – kot da so s tem že sami po sebi opravičeni.
Marija nam je prav zaradi svoje odprtosti Božjim načrtom ter Svetemu Duhu najsvetlejši zgled krščanskega življenja in hkrati najvarnejša in najhitrejša pot do nebes. Pripravljena je bila tvegati vse, samo da bi se uresničila Božja volja. Kot mlado dekle je sprejela oznanilo nadangela Gabriela in ostala do konca zvesta Bogu pri uresničevanju odrešenjskega načrta. Prav Sveti Duh pa je tista gonilna sila, zaradi katere je Cerkev sploh nastala in tudi obstala vse do danes. Tudi zato praznik Marije Matere Cerkve praznujemo na binkoštni ponedeljek, ko se velikonočni čas že zaključi, a nas spomin na Marijo kot Mater Cerkve spominja na to, da je prav Ona naša glavna zavetnica in zgled pri hoji za Kristusom. In verjamemo, da bo prihod novih binkošti povezan prav z zmagoslavjem Marijinega Brezmadežnega Srca. Pridi, Sveti Duh, pridi po Mariji. Marija, Mati Cerkve, prosi za nas!
