Spomin Žalostne Matere Božje smo nekdaj obeleževali na petek pred cvetno nedeljo, po drugem vatikanskem koncilu pa se Žalostne Matere Božje spominjamo 15. septembra, dan po prazniku povišanja Svetega Križa. V litanijah najdemo podoben vzklik in sicer tolažnica žalostnih, ki ji je posvečena tudi romarska cerkev v Logu pri Vipavi.
Marijinih sedem žalosti ima v krščanski ljudski pobožnosti še vedno močno vlogo. Marija je namreč s tem, ko je izrekla svoj “zgodi se”, sprejela nase tveganje za številne preizkušnje. Trpljenje ji ni bilo prihranjeno. Še bolj zaradi tega, ker kot “milosti polna” na sebi ni imela madeža greha. Zaradi tega je še toliko bolj občutila pritisk človeške hudobije in tudi odpor pekla proti Božjim načrtom. Sprejeti je morala Jožefov dvom, neuspešno iskanje prenočišča v Betlehemu, beg v Egipt, izgubo Jezusa v Jeruzalemu, Jožefovo smrt, Jezusov odhod od doma, mnoge navidezne zavrnitve z Jezusove strani in navsezadnje tudi križev pot. Najprej je Marija srečala Jezusa na križevem potu, kar označuje četrta postaja križevega pota. Na Kalvariji je pod križem trpela. Po smrti, ko so Jezusa sneli s križa, ga je smela še enkrat vzeti v naročje – mrtvega. In ga pokopati. Marijino dušo je vedno znova presunil meč bolečin, tako kot ji je to napovedal Simeon ob darovanju v templju.
Marija je torej solidarna z vsemi, ki so žalostni. Žalost je realnost sveta, v katerem živimo. Je posledica greha in naše ranljivosti. Ni najhuje, ko trpi telo, huje je, ko je ranjena duša. Poskusimo ozavestiti bolečino Matere, katere Sina, ki je prišel odrešit svet, so poteptali, mučili in ubili. O tej Marijini bolečini pripoveduje znana marijanska himna “Stabat Mater”, v slovenskem prevodu “Mati žalostna je stala”, ki jo prepevamo predvsem v postnem času. Mariji to trpljenje ni bilo prihranjeno. Ker je v svojem srcu občutila bridko žalost, se smemo zatekati pod njen plašč v trenutkih, ko bi nam lahko zaradi žalosti počilo srce. Tudi zato, ker je velikemu petku sledila velika noč: trpljenje je bilo premagano, smrt uničena. Odslej zlo nima več zadnje besede v našem življenju. Jezus je sam učencem dejal: “Vaša žalost se bo spremenila v veselje.”
V zvezi z vlogo Marije kot tolažnice žalostnih pa je povezan še en vzklik, ki je eden najnovejših: Marija kot tolažba beguncev. Navsezadnje je sama okusila nenadno izgnanstvo, ko je z Jožefom in malim Jezusom morala takoj bežati iz Betlehema na negotovo pot v Egipt. Še pred sončnim vzhodom je morala Sveta družina zapustiti svoje tako zelo skromno zavetje v Betlehemu in pohiteti, saj jim je bila podivjana horda morilcev tik za petami. Začelo se je izgnanstvo v tujo deželo, tam, od koder so bili Izraelci izpeljani iz sužnosti. Prav zato je Marija zavetnica mnogim izgnancem in beguncem. Tolažila je naše prednike, ko so leta 1945 bežali pred komunistično morijo. In tolaži mnoge begunce iz Ukrajine, ki se umikajo iz domovine na varno. In navsezadnje: tudi milostna podoba Marija Pomagaj je bila v času druge svetovne vojne umaknjena na varno v Ljubljano. Šele po vojni se je spet smela vrniti nazaj.
Marija, tolažnica žalostnih in tolažba beguncev, prosi za nas.
