Kar težko bi našli besede, s katerimi bi opisali modrost. Navadno to razumemo kot lastnost poglobljenega odnosa do ljudi in stvari, pa tudi širše in globlje razumevanje vsega, kar se dogaja.
V stari Grčiji je modrost (sophia) postala osnova za razmišljanje o bivanju in različnih življenjskih vprašanjih, iz česar je nastala filozofija, ki izvirno pomeni ljubezen do modrosti. V Svetem pismu stare zaveze je modrost predstavljena kot Božji dar, denimo pri Salomonu. Vendar pa najdemo tudi modrostne knjige, ki nadgrajujejo izročilo peteroknjižja in prerokov. V njih se pojavlja tudi poosebljena Modrost, ki je dejansko le drugo ime za Besedo, ki se je nato učlovečila. V Jobovi knjigi lahko beremo: »Strah Gospodov je modrost, ogibati se hudega je razumnost!« Med sedmimi darovi Svetega Duha je modrost našteta celo na prvem mestu. V krščanskem pogledu je modrost dar, ki nam pomaga misliti na Jezusov način in delovati v vsakdanjem življenju v duhu evangelija. Medtem ko znanost lahko razloži to, kar je možno, modrost govori o tem, kar je prav in pravično. Modrost torej pomeni neko celovitost v mišljenju, kar izraza tudi hebrejska beseda šalom, ki jo sicer običajno prevajamo kot mir. Modrost torej prinaša mir v srce, saj vse povezuje v celoto. In prav Marija je tu dober zgled, saj je bila ves čas poslušna Svetemu Duhu, zato jo lahko upravičeno nazivamo kot najmodrejšo.
Z modrostjo je povezana tudi častitljivost. Tudi to besedo je nekoliko težje razložiti. Častitljiv je nekdo, ki je vreden spoštovanja in časti, morda zaradi svojih zaslug in starosti. In velikokrat se ta častitljivost ujema z modrostjo. V krščanskem pogledu je modrost tesno povezana z izpolnjevanjem Božje volje ter njenim iskanjem oziroma razločevanjem. Zato tisto, kar je v očeh sveta modro, v očeh Boga velja za nespametno. In velja tudi nasprotno: kar je v očeh sveta norost, je za Boga modrost. Zato modrost velikokrat pomeni plavati proti toku. Marija je v svoji zvestobi Božji volji sprejemala odločitve, s katerimi je tvegala celo lastno življenje. A takrat njene nosečnosti, ko je sprejela vlogo Odrešenikove matere, nihče ne bi mogel razumeti. Tako kot morda z razumom sama ni mogla doumeti, da je svet zavrnil njenega Sina in s tem ljubezen Boga. Z Jezusom je trpela do konca v bitki za odrešenje sveta. In zaradi tega je še toliko bolj častitljiva ter tudi hvale vredna.
Naj nam torej Marija izprosi modrost, da, kot pravi naša znana marijanska pesem, »iščemo pravice, skrbimo za svetost. Da bi Boga ljubili in tebe prav častili.« Marija, Devica častitljiva, hvale vredna in mogočna, prosi za nas.
