V Katoliški cerkvi 9. avgusta praznujemo god filozofinje, karmeličanke, mučenke in sozavetnice Evrope sv. Terezije Benedikte od Križa – Edith Stein.
V judovski družini Siegfrieda in Auguste Stein se je rodilo 11 otrok. Štirje so umrli kmalu po rojstvu. Najmlajša Edith je bila rojena v današnjem Wroclavu (tedaj Breslau) 12. oktobra 1891 na veliki judovski spravni dan. Edith še ni imela dve leti, ko ji je nenadoma umrl oče. Mama je prevzela skrb za družino in za trgovino z lesom. Kljub strogi in dobri vzgoji, ki jo je prejela v družini, jo je svet šole, v katerega se je Edith kot deklica navdušeno poglobila, oddaljil od vere: obstoj Boga ji je postal nerazumljiv in nesprejemljiv. »Zavestno in prostovoljno je prekinila z molitvijo in versko prakso«. Ko še ni dopolnila petnajst let, se je čutila in se razglašala za ateistko. Zapustila je judovsko vero in se poglabljala v filozofijo, da bi v njej našla smisel človeškega bivanja. Iskala je resnico in to je bilo zanjo – kakor je priznala kasneje – edina molitev, ki jo je opravljala, ne da bi se je zavedala.
Na univerzi v Breslavu je leta 1911 vpisala germanistiko, zgodovino in psihologijo. Študij je nadaljevala v Göttingenu in Freiburgu, kjer je z najvišjo oceno dosegla doktorat iz filozofije ter postala asistentka pri fenomenologu Edmundu Husserlu (1859–1938). Prijateljstvo z družino mladega docenta Adolfa Reinacha, ki jo je uvedel v krog Husserlovih učencev, je imelo za Edith poseben pomen. Ko je leta 1917 Reinach pri petintridesetih letih padel na fronti – kmalu za tem, ko sta skupaj z ženo prejela zakrament krsta, je njegova vdova povabila Edith, naj uredi filozofske rokopise pokojnega moža. Obotavljala se je zaradi slutnje, da bo njena vloga predvsem tolažba prizadete družine. Posledično je doživela toliko večje presenečenje, ko je zagledala prijateljičin obraz – sicer od bolečine upadel, pa vendar preobražen od skritega in neizrekljivega veselja. Iz njega je sijala vera v Kristusa – križanega in vstalega. »To je bilo moje prvo srečanje s križem, moje prvo izkustvo tiste božanske moči, ki s križa izvira tistim, ki so ji pokorni,« je kasneje zapisala Edith Stein.
Do odločilnega dogodka spreobrnjenja je prišlo v poletnem večeru 1921, ko je bila v gosteh pri zakoncih Conrad-Martius v Bergzabernu. Nek večer je zaradi odsotnosti gostiteljev morala preživeti sama, zato je iz knjižnice prijateljev na slepo vzela v roke Življenjepis sv. Terezije Ávilske. Brala je vso noč in ob koncu knjige je sama sebi priznala: »To je resnica.«
Naslednje jutro je kupila Katekizem Katoliške Cerkve in Rimski misal ter ju začela preučevati. Ko se je prvič udeležila maše, je »razumela vse, tudi najbolj preproste kretnje«. Zaprosila je za prejem zakramenta krsta. Duhovnik, ki jo je izprašal, se je lahko prepričal, da je pripravljena, tudi kar zadeva verski pouk. Zakrament krsta je prejela 1. januarja 1922 pri enaintridesetih letih.
Spreobrnjenje Edith Stein v krščanstvo sovpada z njeno poklicanostjo v karmel. Duhovni oče p. dr. Raphael Walzer ji je svetoval, naj z odločitvijo za redovni način življenja nekoliko počaka. Med drugim je zelo cenil kulturno dejavnost, ki jo je Edith razvijala v svetu. Posvetila se je poučevanju in poglabljanju v tiste filozofske vede, ki jih je od spreobrnjenja dalje lahko oplajala tudi z bogatim krščanskim filozofskim izročilom. Dejavna je bila kot predavateljica v glavnih evropskih mestih. Leta 1932 je začela predavati na Nemškem višjem institutu za pedagogiko v Münstru, a je bila že po nekaj mesecih, ko je oblast prevzel Hitler, zaradi judovskega porekla prisiljena opustiti poučevanje. Svetovali so ji, naj odide v tujino. Spoznala je, da je napočil trenutek, ko bo lahko uresničila poklicanost v karmel. Tudi njena mati, ki ji je s krstom zadala največjo bolečino, je v teh okoliščinah nekoliko lažje sprejela hčerin korak, s katerim pa se dokončno ni mogla sprijazniti vse do smrti. Edith je 14. oktobra 1933 pred praznikom sv. Terezije Velike prestopila klavzurni prag samostana karmeličank v Kölnu. S tem dejanjem je »končno imela vse tisto, česar ni mogla najti v zunanjem svetu, in ni več pogrešala ničesar od tega, kar je v svetu imela«.
Ob preobleki 15. aprila 1934 je prejela redovno ime s. Terezija Benedikta od Križa. Na velikonočno vigilijo naslednje leto je naredila prve zaobljube. Prijateljici redovnici je pisala, da je »ime Terezija Benedikta od Križa prinesla s seboj …, saj sem pod križem razumela usodo Božjega ljudstva, ki se je takrat začela naznanjati. Mislila sem si: tisti, ki razumejo, da je ta usoda Kristusov križ, jo morajo vzeti nase v imenu vseh. Danes vem več, kakor pred svojim vstopom o tem, kaj se pravi biti zaročena z Gospodom v znamenju križa«.
Z vstopom v samostan je bila pripravljena odpovedati se vsemu znanstvenemu delu, vendar je pokorščina predstojnikom zahtevala, da z njim nadaljuje. Tako je dokončala delo »Končna in večna bit«, ki ga je začela pripravljati že pred vstopom. Poleg pisanja je kljub svoji gospodinjski nespretnosti pomagala pri hišnih opravilih in se ob njih učila ponižnosti, a njeno glavno opravilo je postalo molitev. V posebno veselje ji je bila korna molitev. Že od krsta naprej je vsak dan molila brevir, sedaj ga je mogla moliti in peti v skupnosti sester. Zelo je ljubila psalme, tisočletne molitve Božjega ljudstva, ki mu je pripadala po krvi in po milosti.
Edith Stein je 21. aprila 1938 naredila večne zaobljube in nekaj dni za tem prejela črno tančico kot znamenje dokončne pripadnosti Bogu v karmelskem redu. Isto leto so se razmere za Jude izredno zaostrile. Z namenom, da samostana ne bi spravljala v nevarnost, je prosila, naj jo premestijo v sestrski samostan Echt na Nizozemskem. 31. decembra se je morala posloviti od ljubljene skupnosti v Kölnu, zibelke redovnega poklica. Kmalu je za njo v Echt prišla tudi rodna sestra Roza, ki je prav tako sprejela krščansko vero. Brata Pavla in sestro Friedo so odpeljali v taborišče, preostali pa so se rešili z begom v Ameriko. Mati Steinovih otrok je bila v tistem času že pokojna. Vse stiske, za katere je izvedela, je s. Terezija Benedikta od Križa vključevala v svojo molitev. Nadaljevala je z znanstvenim delom. V pripravi na 400-letnico rojstva sv. Janeza od Križa (1542–1942) je začela pisati študijo o njem z naslovom »Znanost križa«. Besedila sicer ni dokončala, njegovo vsebino pa je potrdila z lastnim pričevanjem.
Julija 1942 so nizozemski škofje obsodili preganjanje Judov. Iz maščevanja so nacisti v nedeljo, 2. avgusta 1942, prijeli vse katoliške Jude, tudi sestri Edith in Rozo. Zadnje besede, ki so jih sosestre slišale iz ust svetnice, so bile namenjene sestri Rozi, ki jo je prestrašena čakala ob samostanskih vratih. Podala ji je roko in rekla: »Pridi, greva za naše ljudstvo.«
Skupaj s sojetniki so ju odpeljali v taborišče Westerbork. S. Terezija Benedikta je poskušala storiti vse, kar je mogla, da bi svoje bližnje tolažila in krepila v upanju. Posebej se je zavzemala za otroke. Nacisti so v petek, 7. avgusta 1942, v živinske vagone naložili okrog tisoč Judov in jih prepeljali v taborišče Auschwitz (Oswiecim). Mlade so odvedli v delovno taborišče, preostale pa so takoj po prihodu v nedeljo, 9. avgusta 1942, pomorili s plinom in njihova trupla sežgali.
Dvajset let po smrti s. Terezije Benedikte od Križa se je začel postopek za razglasitev za blaženo, ki je bil 1. maja 1987 okronan z beatifikacijo v Kölnu v Nemčiji. Edith Stein je bila 11. oktobra 1998 razglašena za svetnico, 1. oktobra 1999 pa skupaj s sv. Katarino Siensko in sv. Brigito Švedsko tudi za sozavetnico Evrope.
Vir: SŠK
