Ob vseh mogočih prižigih lučk, ki so nekakšna overtura v »veseli december«, advent postaja vse bolj neznanka. Kakšen čas je to?
Za besedo »advent« sem prvič slišal pri sedmih letih. Pri verouku. Prav tako za adventni venec s štirimi svečami. Prej tega nisem poznal. Vedel sem za božič in za novo leto, medtem ko mi pojem »advent« do takrat nekako ni bil predstavljen. Ni bil del našega »družinskega programa«, če se tako izrazim. V medijih se je takrat zamolčevalo tudi božič, čeprav je bojda takratni šef režimske SZDL Jože Smole voščil vesel božič. Advent pa je bil sploh nekako v ozadju, se je pa že takrat omenjalo »veseli december«, predvsem so bila takrat vabljiva sejmišča. Za sveti večer pa nas je pred polnočnico ponavadi pričakala prava kanonada petard. Zelo neprijetno in hvala Bogu, da je tega obdobja konec.
Adventni čas sem hitro povezal z vijolično barvo, ki prevladuje v času bogoslužja. Ter adventnimi pesmimi. Župnik nas je v tistem času učil skladbo »Dopolnjen je obljube čas«, pri mašah pa smo prepevali tudi »Pridi k nam, Gospod«, za katero nisem vedel, da je v resnici iz tradicije afroameriške duhovne vokalne glasbe (ali, kot se po staro temu reče, »črnske duhovne«). Čas pričakovanja, odštevanja. Božična devetdnevnica je tu posebna zgodba, bolj zavestno sem jo začel »osvajati« v mojem sedmem razredu, ko sem bil tudi birmanec in so določeni dogodki v naši župniji zame postali »prijetna obveza«. In priznati moram, da imam te obrede vsako leto rajši. So nekaj posebnega. Spevi »Kralja, ki prihaja«, »Glasovi angelski z višin«, »Veselite se, nebesa« in »Moja duša poveličuje Gospoda« se mi zdijo odlična duhovna priprava na božič.
Dragoceno se mi zdi preživljati adventni čas v vzdušju skromnosti, zbranosti in umirjenosti. Čeprav zunanja okolica temu ni naklonjena. Tišina je tisti dragoceni čas, ko dopustim Bogu, da mi spregovori na srce, ko se srečam sam s seboj in s svojo resničnostjo. Pred davnimi leti sem v času adventa obiskal seminar posta, molitve in tišine v Medžugorju. Tja sem odšel z redno avtobusno linijo – nočno, se razume. In prispel tako rekoč tik pred začetkom zornic. Ob šestih zjutraj se je v Medžugorju začela maša s povsem polno cerkvijo, v glavnem domačinov (in ne toliko romarjev). Po koncu tega seminarja sem se čudil, kako sem bil nenadoma »naspidiran« in poln življenja, kako neverjetno sem z veliko hvaležnostjo sprejemal vse okoli sebe.
Že pred tem je bil zame advent čas velikih milosti. Denimo, ko smo s študentsko veroučno skupino (takrat jo je vodil sedanji pomožni škof v Ljubljani dr. Anton Jamnik) zahajali na duhovne vaje v Šmarjeto na Dolenjskem, kjer nas je takratni župnik Janez /Zdešar ml., sedaj je v Mokronogu/ uvajal v petje psalmov. In še prej, decembra 1994, v mojem prvem letniku na ŠKG. Takrat smo res nekoliko »prehitevali« z božičem, ker smo po razrednih izdelovali jaslice in so takrat jaslice našega 1. E zmagale. In prav tiste dni tik pred božičem je zapadlo ogromno snega. Božja beseda tistih dni pa me je že takrat močno nagovarjala. Kakor tudi glasba. Nepozabno, kako smo pri APZ Alojzij Mav vadili skladbi Jožeta Trošta »Prvi advent« in »Drugi advent« na besedili Jožeta Vesenjaka. Zelo sporočilno.
Sam se dobro spominjam tiste svoje otroške neučakanosti: kdaj bo smrečica, kdaj bodo jaslice? Seveda, še prej je prišel na vrsto sveti Miklavž, ki nas je obdaroval v cerkvi, pa doma (če smo nastavili pehar), pa tudi nekaj dni prej je kdaj pa kdaj potrkal na okno. Po smrečico pa smo šli ponavadi takrat kar v gozd. Doživetja, ki nimajo kaj dosti opravka z duhovnostjo, ampak dandanes nanje gledam predvsem s tega vidika. Najraje bi prehiteval dogodke, toda koledar je neusmiljen in takrat mi je čas tekel precej počasneje kot danes. In sem počasi dojel, da je potrebno iti preko sebe, izstopiti iz svojih con udobja – šele takrat v polnosti lahko doživimo to, kar je resnično in potrebno za duhovno rast. Zato sem se sicer v zadnjih dneh pred božičem res morda trudil z jaslicami in okrasitvijo, toda tista »premiera« se je zgodila 24. decembra ob mraku. Nič prej.
Dandanašnji potrošniški svet seveda deluje drugače. Tam ni posluha za pričakovanje. Ne bomo čakali na božič, če lahko začnemo bučno praznovati že sredi novembra. Vse, kar želimo, moramo dobiti takoj na pladnju. Ni prostora za potrpljenje. To se pozna tudi v naših medsebojnih odnosih. Ko ni več potrpežljivosti, se lahko na smrt skregamo za vsako vejico in piko. Ker smo iz naše enačbe izključili (krščansko) upanje in pričakovanje. In so dnevi, zlasti večeri v decembru potem vsi enaki. Tudi sveti večer, ob katerem se že čuti naveličanost, kdaj bo konec tega cirkusa. In nato tista instant prazničnost naenkrat postane strašansko plehka.
Tudi zato se bodo naše luči prižigale postopoma. Najprej na adventnem vencu. Božična smrečica lahko počaka, lučke tudi, jaslice bodo zasijale v polnosti na sveti večer, božične pesmi bodo šele takrat dobile svoj pravi pomen. Do takrat pa … ? Do takrat pa bom milostni čas adventa izkoristil za zorenje. Za izpraševanje vesti, ko sem bil sam neučakan, ko nisem hotel malo potrpeti. Za sledenje božji besedi, sporočilu adventnih pesmi. In moj izziv? Upati si upati. Malo čudno se sliši, toda prav v adventu mi odzvanja znano Kantovo vprašanje »kaj smem upati«. Posvetno upanje je praktično vedno samo negotovost. Pri Bogu pa je upanje tisto, ki ne osramoti. Lahko da je koga Bog po človeški plati kdaj razočaral, a to je bilo zaradi naših povsem izkrivljenih pričakovanj. Bog pa riše ravno s krivimi črtami.
Advent je torej moj aktiven čas za novo rojstvo v duhu. Napori in odrekanja tega časa bodo darovani prav za to, da bom lahko ob spominu na dogodek, ko je Beseda postala meso, čutil v srcu mir in ga delil z drugimi. Tudi smisel betlehemske luči je v tem, da jo prejemamo in dajemo naprej. Tako bo božič veliko lepši in bolj doživet.
Gašper Blažič
