Hiša Regina Pacis, postojanka Skupnosti blagrov v Medžugorju (foto: Tripadvisor)

Skupnost blagrov je ena od novejših skupnosti, ki združuje duhovnike, redovnike, redovnice, laike, samske in poročene. Nastala je leta 1973, torej po drugem vatikanskem koncilu v okviru karizmatičnega toka v Franciji. 

Kaj je njena posebnost? Duhovno je umeščena v tok katoliške karizmatične prenove, ob tem jo navdihuje izročilo karmeličanske družine, živi pa v duhu blagrov (peto poglavje Matejevega evangelija). Združuje vernike vseh stanj (družine, samske, duhovnike in posvečene brate in sestre), ki jim je skupna poklicanost molitve in bratskega občestva, ki združuje izrazito kontemplativno razsežnost s številnimi apostolskimi in misijonskimi dejavnostmi, kot so župnije, bolnišnice in zdravstvo, marijanska svetišča, služenje ubogim, itd.

Skupnost sta v Montpellieru 25. maja 1973 ustanovila dva para. Eden od ustanoviteljev, Gérard Croissant, se je pred tem sicer odločil, da bo postal protestantski pastor, vendar je leta 1975 postal katoličan, tri leta kasneje pa je bil posvečen v diakona pod imenom »brat Efraim«. Leta 1984 je bilo po podatkih skupnosti okoli 300 članov v 15 hišah, šest jih je bilo zunaj Francije. Ime “Skupnost blagrov” je dobila leta 1991.

Skupnost pripada karizmatičnim cerkvenim gibanjem, ustanovljenim po drugem vatikanskem koncilu. Njene postojanke so razdeljene na tri veje (bratje, sestre, laični člani) in zaupane »koordinatorju«, ki skrbi za enotnost in poslanstvo posamezne hiše. Za trajno sodelovanje v tej kontemplativni skupnosti je potrebnih sedem let »razločevanja«. Navdihuje jo karmelilčanska duhovnost: saj prakticira tišino, post in “molitev srca”. Molitev je pomemben element duhovnosti prek praks tihe molitve, rožnega venca, molitve brevirja in stalnega evharističnega češčenja. Ob liturgiji člani uporabljajo tudi kadilo in ikone.

Za skupnost so značilne tudi verske prakse, ki jih navdihuje judovstvo, kar odraža željo po ponovnem odkrivanju judovskih korenin krščanstva. Člani praznujejo sedmi dan šabat in vadijo izraelske plese v hvalo Bogu. Ti plesi izvajajo v petek zvečer (ko se začne sobota), pogosteje pa v soboto zvečer po večernicah vstajenja.

Skupnost se osredotoča na »novo evangelizacijo«, ki jo je podpiral papež Janez Pavel II. Zato širi evangelij tudi preko nekaterih medijev (glasila, radia, audiovizualne vsebine).

Morda še to: glede na aktualne polemike, ki so nastale ob razkritju nekaterih doslej prikritih dejanj umetnika in teologa p. Marka Ivana Rupnika, pa tudi nekaterih skupnosti (npr. znotraj gibanja Marijino delo), velja izpostaviti, da je takšno prečiščevanje skupnost doživela že dokaj zgodaj, že leta 1996. Nekateri njeni nekdanji člani so namreč javno kritizirali zlorabo moči s strogo poslušnostjo, pa tudi sektaštva.

Francoski katoliški škofje so se ostro odzvali na te objave in zavrnili obtožbe o obstoju kultov v Katoliški cerkvi. Vendar pa je februarja 2008 eden od bratov iz skupnosti priznal zlorabo velikega števila otrok, pri čemer vodstvo ni ustrezno ukrepalo. Istega leta je bil Gérard Croissant razrešen opravljanja diakonske službe in prisiljen zapustiti skupnost. Takrat so ga prosili, naj se umakne življenju v tišini, molitvi in pokori; vendar je še naprej govoril skupinam zunaj Skupnosti. Oktobra 2010 je Sveti sedež poslal patra Henryja Donneauda kot papeškega komisarja, da zamenja obstoječe vodstvo Skupnosti in nadzoruje njene kanonične spremembe v smeri »Cerkvene družine posvečenega življenja« (pod vodstvom Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe sv. Apostolsko življenje). 17. novembra 2011 je oče Donneaud objavil, da je ustanovitelj skupnosti, nekdanji diakon Gérard (Ephraim) Croissant, zagrešil “zločine proti moralnemu zakonu cerkve” in priznal “resne napake” v spolnih zadevah, zlasti v zvezi sestram v skupnosti in tudi mladoletnemu dekletu, je pisalo. Čeprav “zoper njega ni bila nikoli vložena nobena obtožba”, pater Donneaud dodaja: “Skupnost blagrov je globoko sram Efraimovih zdrsov in izraža sočutje in žalost žrtvam zlorab. Nove podatke o hudih kaznivih dejanjih več njenih članov, zlasti njenega ustanovitelja, je skupnost pripeljala do tega, da napreduje v procesu kesanja in očiščenja svojega spomina.”

C. R.