Na današnji dan leta 1900 se je Miguelu Fernándezu in Luciji Solar v Santiagu (Čile) rodila sv. Terezija Andska in sicer kot peta od sedmih otrok; pri krstu jo poimenujejo Juana Enriqueta Josefina od Najsvetejših src in jo kličejo preprosto Juanita (Ivanka). Je prvi cvet svetosti čilenskega naroda in terezijinega karmela Latinske Amerike
Odraščala je v premožni družini, obdana z ljubeznijo globoko vernih staršev, šola se v zavodu sester Presvetega Srca. Že v otroških letih jo je Kristus vso prevzel, a je njena narava v nasprotju z zahtevami evangelija: je ponosna, zagledana vase in trmasta, v sebi združuje izjemno zmožnost ljubiti in biti ljubljena ter nadpovprečno inteligenco. Njena odprtost Bogu ji je pomagala obvladovati značaj tako, da je zavestno premagovala v sebi vsako nagnjenje, ki se ne rodi iz ljubezni; veliko se je ukvarjala s športom, znala uživati lepoto narave in je bila družabno dekle
Pridesetih letih, pred prvim svetim obhajilom, je s pomočjo Božje milosti njen značaj že močno obvladan in prijateljstvo z Jezusom pomeni najvišjo vrednoto; na praznik Brezmadežne, 8. decembra 1915, naredi zasebno zaobljubo devištva in v svoj dnevnik zapiše: »Obljubim, da si ne bom izbral nobene druge žene kakor mojega Jezusa Kristusa, katerega ljubim z vsem srcem.« Odločila se je posvetiti Bogu v redu bosonogih karmeličank, kar je uresničila 7. maja 1919, ko vstopi v majhen samostan Svetega Duha v Los Andes, približno 90 km od Santiaga; istega leta ob preobleki, 14. oktobra, prejme redovno ime Terezija Jezusova.
Mlada novinka je našla v karmelskem načinu življenja učinkovito pomoč za razširitev svoje podaritve življenja Kristusu in Cerkvi, izžareva notranjo skladnost, ko v sebi vedno popolneje združuje Božje in človeško. Slutula pa je, da bo mlada umrla in Gospod ji je to vedno znova razodeval. To ji ni vzelo veselja in notranje vedrine, nasprotno, vzpodbujalo jo k še večji gorečnosti, saj je prepričana, da bo svoje poslanstvo – da bi bil Bog bolj znan in bolj ljubljen – kmalu nadaljevala v večnosti. Mesec dni pred smrtjo je to zaupala spovedniku; mnoge notranje preizkušnje in fizično trpljenje, ki jih povzročajo težki napadi tifusa, pa so končali njeno življenje 12. aprila 1920, potem ko v karmelu preživi komaj enajst mesecev: zaradi smrtne nevarnosti naredi 7. aprila na bolniški postelji predčasno (articulo mortis) večne zaobljube.
Gospod je njeno popolno predanost okronal z mnogimi čudeži, papež Janez Pavel II. jo je 3. aprila 1987 v Santiagu razglasil za blaženo in jo postavil za zgled današnje krščanske mladine, 21. marca 1993 pa je v Rimu razglašena za sveto. Velja za priprošnjico v telesnih boleznih.
Vir: Karmel Sora
