November je čas, ko pomoč ubogim izpostavljamo nekoliko bolj. Imamo teden zaporov, teden Karitas, pa tudi svetovni dan ubogih, ki smo ga letos obeleževali na predzadnjo nedeljo v cerkvenem letu, torej 14. novembra.
Med svetniki, ki so se še posebej odlikovali v pomoči ubogim, velja omeniti plemkinjo sv. Elizabeto Ogrsko. Rodila se je leta 1207 madžarskemu kralju Andreju II. (verjetno na Madžarskem) in materi Gertrudi, ki je imela obsežno zemljiško posest na naših tleh s sedežem v Kamniku. Že štiriletno so jo zaročili s sinom turinškega deželnega kneza, Ludvikom IV., in jo poslali na dvor v Turingijo. Ko je bila stara štirinajst let, so priredili razkošno svatbo. Zgodilo se je nekaj na videz nemogočega: zakon je bil nadvse srečen. V nekaj letih je Elizabeta podarila življenje trem otrokom. Najmlajšega, rojenega leta 1227, oče ni več doživel. Ludvik IV. je namreč umrl 11. septembra 1227 v začetku križarske vojne pod cesarjem Friderikom II. v Otrantu v Apuliji.
V teh kratkih šestih letih zakona z Ludvikom IV. je Elizabeta vso svojo pozornost in ljubezen posvečala družini in najrevnejšim v družbi. Skrbela je za pomoči potrebne. Pred vsemi napadi plemstva, ki jim je bila izpostavljena zaradi svojega popolnoma nedvornega obnašanja, jo je branil njen globoko verni in po srcu dobri mož Ludvik.
Ko je Ludvik IV. umrl, je bila Elizabeta, ki je ostala brez sleherne obrambe, ostro kaznovana za svoje “prestopke”. Zdaj so bili na potezi njeni zavistneži, ki so uživali v svojem zmagoslavju. Ludvikov brat Raspe je prevzel oblast v Turingiji in je svoji svakinjo takoj na začetku postavil pred izbiro: ali se bo prilagodila dvornim navadam ali pa bo izgubila vse premoženje, ki ji je kot vdovi pripadalo, in bo morala zapustiti Wartburg. Elizabeta ni omahovala. Hrupnosti in zapravljivosti na dvoru se ni hotela in ni mogla prilagoditi, zato pod pogoji, ki ji jih je postavil Henrik Raspe, ni mogla več ostati tam. Tako je s tremi majhnimi otroki zapustila Wartburg.
S pomočjo odpravnine, ki jo je Henrik Raspe na zahtevo nekaterih sorodnikov izplačal mladi vdovi, je dvajsetletna Elizabeta v Marburgu v Hessnu ustanovila bolnišnico. Tam je negovala bolnike, ki jih niso hoteli sprejeti nikjer drugje. Elizabeta je to bolnišnico poimenovala po sv. Frančišku, svojem velikem vzorniku.
Leto dni pozneje, leta 1228, se je zgodilo nekaj, kar se zdaj mnogim zdi nerazumljivo. Elizabeta je oddala svoje otroke, vstopila kot tretjerednica v Frančiškov red in na veliki petek naredila zaobljube. Dokončno se je odpovedala svetu, s svojim življenjem je hotela pomagati, da bi se uboštvo uveljavilo kot najvišja krepost. Njena edina želja je bila, da bi nosila križ kot Kristus, križ trpljenja in samoponiževanja.
Elizabeta Turinška je umrla 17. novembra 1231, izčrpana od skrbi in sočutja za druge – nikakor ne zase. Dva dni pozneje, 19. novembra, so jo pokopali v bolnišnici sv. Frančiška v Marburgu. Alban Stolz, profesor pastoralne teologije, je napisal njen življenjepis z naslovom Križana usmiljenost, ki je bil leta 1923 preveden tudi v slovenščino. Na njenem grobu so se v letih po njeni smrti dogodili nešteti čudeži.
Leta 1235, ko so Elizabeto razglasili za svetnico, so v Marburgu posvetili na novo zgrajeno Elizabetino cerkev, kamor so prepeljali njene kosti. Ta bazilika je prva povsem gotska stavba v Nemčiji in še danes – zdaj je evangeličanska – spada med najpomembnejše gotske sakralne zgradbe na nemških tleh. Toda Elizabetinih relikvij ni več tukaj. Filip Hessenski, eden njenih potomcev, je dal leta 1439 odstraniti večino njenih kosti, da bi s tem preprečil njeno češčenje. Vendar mu ni uspelo, da bi uničil spomin na Elizabeto. Nekateri njeni ostanki so od leta 1588 v samostanu elizabetink na Dunaju. Druge relikvije, ki jih pripisujejo Elizabeti, v dragocenem relikviariju hrani Zgodovinski muzej v Stockholmu.
K sveti Elizabeti ljudje romajo še danes. Poleg Marburga so eno glavnih romarskih središč tudi Košice na Slovaškem, v bližini Košic naj bi bil Elizabetin rojstni kraj. Elizabeto častijo še v Šleziji, Angliji, Španiji in Mehiki. Poleg Frančiškovih bratov so njeni veliki častilci še dominikanci in cistercijani.
Je zavetnica dveh dežel: Hessna in Turingije. Prav tako pa je zavetnica združenj Karitas, nemškega viteškega reda, Elizabetinih društev, vdov in sirot, beračev, po nedolžnem preganjanih, bolnikov, vseh, ki so v stiski, pekov in čipkaric.
Elizabeta Turinška je na upodobitvah prikazana v knežji ali preprosti obleki: deli miloščino ali revežem umiva noge. Kot atribute ima ob sebi košaro s kruhki, skledo z ribami ali vinski vrč, včasih tudi košaro z vrtnicami, žlico, model cerkve (marburške Elizabetine cerkve), knjigo ali krono. Elizabeta je upodobljena tudi z vdovskim pajčolanom. Na naših tleh predstavlja njeno najstarejšo upodobitev kip sv. Elizabete iz leta 1575 v glavni niši velikega oltarja Marije Snežne nad Avčami pri Kanalu. Oltarna slika na Pristavi pri Polhovem Gradcu s konca XVII. stoletja jo prikazuje v knežji obleki med berači, ki jim deli miloščino, prav tako tudi slika na levem stranskem oltarju križevniške cerkve v Ljubljani z začetka XVIII. stoletja.
Morda se premalo zavedamo, da imamo v Sloveniji najstarejšo cerkev na svetu posvečeno tej izjemni svetnici. Cerkev na čast Sveti Elizabeti Turingijski je posvetil njej stric Bertold, ki je bil v tem času oglejski patriarh. Bil je posebno velik častilec njenega spomina. Cerkev v Slovenj Gradcu je posvetil 20 let po Elizabetini smrti, 30. aprila 1251.
Zelo znana in lepa je slika sv. Elizabete v velikem oltarju župnijske cerkve sv. Elizabete v Slovenj Gradcu, ki jo je 1732 naslikal slovenjegraški slikar Franc Mihael Strauss. Nad tri metre velika slika prikazuje sv. Elizabeto, obdano s spremstvom, kako revežem in bolnim deli kruh in denar. Ob njej je služabnica s polno košaro kruha, spremljevalka na levi pa ima še mošnjiček z denarjem.
Iz ljubezni do Kristusa je sveta Elizabeta zapustila vse in se, z vsem svojim srcem, posvetila ubogim, bolnim in revnim. Njen zgled naj nas nauči in spodbudi, da bi tudi mi s potrpežljivostjo in z Božjo pomočjo sprejemali uboge današnjega časa. S tem bomo postali Njegove priče. Tega pa ne bomo zmogli drugače kot s tiho povezanostjo z Njim, ki se je za nas popolnoma daroval, da bi tudi mi lahko odkrili in ljubili uboštvo kot najgloblji vir miru in veselja.
Vir: Minoriti
