Na četrto postno nedeljo je msgr. Rino Fisichella v rimski baziliki Sant’Andrea della Valle daroval sveto mašo za udeležence jubileja misijonarjev usmiljenja. Med homilijo se je zaustavil ob evangeljskem odlomku o izgubljenem sinu ter spomnil, da je evharistija vir in izvir odpuščanja.
Ali smo prvi ali drugi sin?
Proprefekt Dikasterija za evangelizacijo je uvodoma dejal, da je prilika o sinu, ki se vrne domov, »ena najlepših strani Nove zaveze in literature nasploh«. Po njegovih besedah Jezus ne bi mogel govoriti o Bogu z bolj pomenljivimi lastnostmi, kot so uporabljene v tej priliki. Prek obeh sinov se razodeneta Očetova ljubezen in usmiljenje. »Kot v vsaki priliki, smo tudi v tem primeru povabljeni, da se poistovetimo z enim izmed likov,« je nadaljeval msgr. Fisichella in povabil, naj se vsak vpraša: »Ali smo prvi ali drugi sin?«
Želimo biti svobodni
Ob tem je izrazil svoje prepričanje, da tako v prvem kot v drugem bratu najdemo lastnosti, ki so nam skupne: »Vsi prej ali slej zahtevamo dediščino. Je znamenje našega obstoja. Kot narekuje kultura našega časa, želimo biti svobodni, neodvisni, vzeti življenje v svoje roke in sami odločati o tem, kaj bomo delali. Vidimo posledice so pred našimi očmi: polom. Daleč od Boga in od njegovega doma, Cerkve, tavamo brez smisla, brez drugega cilja kot je ta, da bi življenje potrošili za to, kar je minljivo. Kolikokrat sledimo poti, na kateri počnemo nepotrebne stvari, k nepomembnim mislim in otipamo oddaljenost od izvira ljubezni.«
Ne razumemo vrednosti bližine z Bogom
V nadaljevanju homilije se je proprefekt Dikasterija za evangelizacijo zaustavil ob drugem bratu, »ki nam je vsem zelo podoben in je ob bratovi vrnitvi jezen in užaljen«. V njegovih besedah »Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi še nikoli nisi dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji« (Lk 15,29) vidimo, kako je blizu naši izkušnji. »Za svoje služenje in zvestobo zahtevamo, da dobimo nekaj v zameno; in sicer do te mere, da zastonjskost služenja spremenimo v orožje upora proti Bogu. Greh, ki se skriva v takšnem obnašanju, postane popolnoma jasen v Očetovem odgovoru: “Sin, ti si vedno pri meni in vse moje je tvoje” (15,31). To, česar ne razumemo, je vrednost bližine z Bogom,« je izpostavil msgr. Fisichella in nadaljeval: »Posebej za nas, duhovnike, ko se navadimo na svojo službo, vse postane samoumevno, ponavljajoče se, sad našega delovanja. Na ta način ne okušamo smisla občestva z njim. Bližina svetim skrivnostim bi nas morala voditi k temu, da bi vedno bolj vstopali v globino Očetovega mišljenja, v notranjost njegove ljubezni, da bi razumeli njegovo ravnanje, namesto tega pa Bogu očitamo. Če bi se vedno zavedali milosti, ki nam je dana, da smo lahko vsak dan z njim, in predvsem besed “vse moje je tvoje”, bi naše duhovniško življenje razodevalo Očetovo ljubezen. Poklicani smo vztrajati z Bogom, da bi z njim vse podelili,« je poudaril msgr. Fisichella in duhovnike povabil, naj vzamejo za svoje vidike očetovstva, ki izhajajo iz prilike: najprej gre za očeta, ki v pričakovanju gleda proti obzorju. Duhovniki morajo po proprefektovih besedah »znati gledati daleč naprej, da bi takoj dojeli navzočnost tistih, ki so daleč in se približujejo. Daljnovidnost nas obvezuje, da takoj opustimo kratkovidnost, ki pogosto prebiva v naših mislih in ravnanju, da bi razširili svoje srce in um ter globoko vstopili naproti tistim, ki se nam približujejo«.
Odpuščanje nas primora, da gledamo v prihodnost
»Oče steče sinu naproti.« Tudi ta vidik je pomemben za duhovnika, ki »metaforično ne sedi v spovednici, ampak zna iti naproti sinu, ko je ta še daleč, saj je prepoznal, da prihaja domov. To je sin, ki je storil napačne stvari, a je spoznal, da daleč od doma, od očeta in družine, njegovo življenje nima smisla. Očetov objem ne potrebuje veliko besed, da bi razumeli, kako ljubezen pozablja na greh, odpuščanje pa človeka primora, da gleda neposredno v prihodnost, da bi jo lahko živel na dostojen način. Potrpežljivost v odnosu do drugega sina postane očitna, ko je ponovno oče tisti, ki gre k molčečemu in jeznemu sinu. Ne graja ga, temveč ga “prosi” za nekaj veliko bolj zahtevnega: “Ta tvoj brat je bil mrtev in je oživel, bil je izgubljen in je najden” (15,32). Ta sin, ki je vedno pri očetu, mora spoznati, da ljubezen spreminja življenje; da odpuščanje vrača novo življenje; da je podelitev sad velikodušnosti, ki nam je bila podarjena«.
Sinova morata spoznati, da sta brata
»Sinova morata spoznati, da sta brata, in se skupaj vrniti v očetovo hišo. Samo skupaj se lahko pokaže veličina očetove ljubezni. Nihče ne more ostati zunaj očetove hiše, saj bi to pomenilo zavrnitev njegove ljubezni in bi vodilo v nesmisel življenja. Oče zahteva polno in popolno spravo, da bi vsak od bratov ponovno odkril, da je sin,« je izpostavil msgr. Fisichella in misijonarjem usmiljenja dejal, da so »posebno orodje sprave.«
Odkriti, kako drugačna je Božja ljubezen od naše
»To priliko je Jezus razodel, da bi vsak od nas lahko odkril, kako neizmerna je Božja ljubezen. Kako drugačna je ta ljubezen od naše. Kako zelo jo moramo sprejeti vase, da bi vstopili v globino njene skrivnosti, ko nam namerava ponuditi milost vrnitve in sprave.«
Evharistija je vir in izvir odpuščanja
Ob koncu homilije je proprefekt Dikasterija za novo evangelizacijo spomnil, da je evharistija »vir in izvir odpuščanja. Je praznična gostija, ki jo je naročil Oče. Nikoli ne pozabimo, da se tu uresničuje resnična in dokončna sprava«, saj ima v evharistiji Kristusova daritev svoj najvišji izraz.
Vir: Vatican News – slovenska redakcija
