»Hvaljen, moj Gospod, v onih, ki zaradi tvoje ljubezni odpuščajo, in prenašajo slabosti in trpljenje. Blagor njim, ki ostanejo v miru, zakaj ti, Najvišji, jih boš kronal.« Tako je zapisal sv. Frančišek Asiški v Hvalnici stvarstva.
Ko premišljujemo križev pot našega Gospoda Jezusa Kristusa, prosimo, naj nas preko tega križevega pota Jezus oblikuje, naj upodobi naša srca po svojem Srcu, da bomo odpuščali v ljubezni.
Prva postaja: Pilat obsodi Jezusa na smrt
Začelo se je z malim. S prvimi neresnicami, šikaniranji, nato odkritim nasprotovanjem. V domačem Nazaretu so Jezusa celo hoteli vreči v prepad, ker jim je povedal resnico o njihovi neveri. To sovraštvo je nato samo naraščalo. In končno privedlo do obsodbe. Najprej pred velikim zborom, da je krivoverec, bogokletnik. Nato pred rimskim upraviteljem, da je segal po njegovi kroni. Kjer zmaguje laž, tam ni ponižnosti. In kjer ni ponižnosti, zmaguje zlo, zmaguje duh rivalstva, duh smrti. Poteptati sočloveka, da bi sam sebe zaščitil.
Frančišek se šele uči ponižnosti. Kot spreobrnjenec mora nase vzeti ves posmeh mesta Assisi. Zgražali so se nad tem čudakom, sinom bogatega trgovca. Pognal je ves denar, ki ga je imel, naokoli pa hodim v raztrganih cunjah in skupaj s svojimi novimi brati beračil. Gospod mi je dal brate. Ne, v ljubezni ni strahu. In ko zmaga ponižnost, tam je tudi življenje. Tudi ko nad menoj visi smrtna obsodba. Tako kot so jo sprejeli mučenci, ki so hodili po Frančiškovih stopinjah: sv. Berard, sv. Nikolaj Tavelić, sv. Maksimilijan Kolbe … Tudi Frančišek si je sprva želel junaškega mučeništva, a je doživljal drugačnega: borba s svetom in njegovo logiko ga je počasi použivala. Tako kot použiva tudi nas, ko nastavljamo drugo lice, ko kažemo svojo drugačnost v odnosu do vladarja tega sveta.
Druga postaja: Jezus vzame križ na svoje rame
Nekdaj je učencem govoril, da mora vsak, kdor želi iti za njim, vzeti svoj križ. In hoditi za njim. Zdaj mora Jezus vzeti to naročilo dobesedno. Nase mora vzeti križ, breme tega sveta. Toda za kom naj hodi On, ki je pot, resnica in življenje? Izpolniti hoče to, za kar je poslan. Oče ga je poslal na ta svet. Zanj je to jed, ki ga hrani. Sedaj se pretepen, lačen, žejen in skrajno utrujen s križem prebija po ozkih jeruzalemskih ulicah. Za vsakega od nas.
Za Frančiška se pot spreobrnjenja začne že v rosnih letih. Hoče biti vitez, hoče biti bojevnik. Udeleži se vojne med Assisijem in Perugio. Njegovo junaštvo se konča v ujetništvu. Nalaga si prvi križ, križ ponižanja in sramote. Nato pa še zboli. Njegova pot je kot pot spokornikov. Tako kot frančiškovska tretjerednica sv. Marjeta Kortonska. Življenjske okoliščine so ji naložile težak križ na rame. Prav to jo je zbližalo z Gospodom do te mere, da ji je spregovoril na srce. Tudi nas pogosto šele križi in težave zbližajo z Bogom, ki je prej za nas neznanec. A prav v trpljenju nam je najbolj blizu.
Tretja postaja: Jezus prvič pade pod križem
Težak tram je Jezusa pritiskal k tlom. Izčrpano telo, ki ga je večer prej daroval pri zadnji večerji v hrano vsem svojim učencem, je sedaj že ena sama rana. Tisto pravo velikonočno jagnje, ki bo odvzelo grehe sveta, bo vsak hip zaklano kot odkupnina za mnoge. Izguba krvi, dehidracija, neprespanost premagata Jezusove slabotne moči. Hoče biti v popolnosti šibak človek. Telo se zruši pod bremenom. Človek, poglej, kaj delajo s tvojim Bogom!
Za Frančiška je pot spreobrnjenja polna padcev. Vedno znova se mora učiti. Ko je obiskal skoraj razrušeno cerkvico sv. Damjana, mu je Jezus na križu spregovoril. Moja cerkev se podira, popravi jo. Frančišek takrat še ni vedel, da je bilo to naročilo namenjeno duhovni obnovi vesoljne Cerkve. Vzel je očetu denar in ga porabil za popravilo. Tako kot kasneje cerkvico v Porciunkuli. Frančiškova pot je pot učenja, tako kot pri vsakem izmed nas. Padci nas učijo, naj vstanemo in začnemo znova.
Četrta postaja: Jezus sreča svojo žalostno mater
Ta preprosta žena iz Nazareta je doživela obisk angela, ki ji je povedal, da bo spočela od Svetega Duha. Devet mesecev kasneje je na poti – v Betlehemu, kjer se je njen mož Jožef moral popisati – rodila Odrešenika. In postala kasneje njegova prva učenka. »Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Storil je prvi čudež v Kani na njeno priprošnjo. A sedaj? Srečanje obsojenca in njegove matere. Ni besed. Pogled pove dovolj.
V Assisiju je živela žena z imenom Pika. Iz francoske Provanse se je poročila v to umbrijsko mesto, ki stoji na gori in sina krstila za Janeza, ki pa ga nikoli niso klicali tako. Oče ga je dal imenovati Frančišek. Veliko let kasneje, ko se je oče zaradi razsipništva strašno razsrdil na Frančiška in ga dal zapreti, je mladega Frančiška iz stiske reševala prav njegova mati. Čeprav je vedela, da ima tudi oče v nečem prav, je vendar sina ščitila pred očetovo veliko jezo. Ali ni to prava podoba Marije, Matere usmiljenja, ki prosi za nas usmiljenja, tudi takrat, ko Jezusa tepemo, preklinjamo, se mu posmehujemo?
Peta postaja: Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ
Jezus hoče naprej. Mora izpiti kelih trpljenja do konca. Noge ga ne držijo. Sam ne bo mogel nositi težkega bremena. Vojaki iščejo človeka, ki bi ob Jezusu nosil križ. Sprevod se mora prebiti do Kalvarije. Najdejo mimoidočega neznanca, Cirenejca po imenu Simon. Ob prvotnem upiranju vendarle poprime za tram. Pretresljiv pogled na povsem izmučenega obsojenca, ki nič ne preklinja, ampak samo prosi s pogledom, mu seže do srca.
Za Frančiška je križ nedvomno postal precej lažji, ko so se mu pridružili prvi bratje, ki so nase vzeli enako breme uboštva. Frančišek jih je tudi pošiljal, po Jezusovem zgledu, oznanjevat evangelij po dva in dva. Njegovo bratstvo se je kasneje zelo pomnožilo. Oznanjevati evangelij pomeni tudi pomagati Jezusu nositi križ in reševati brate in sestre, ki so se izgubili. Mar ni lep simbol tega prav križev pot v San Giovanni Rotondo, kjer v vlogi Simona iz Cirene prepoznamo lik sv. patra Pija? Tako smo tudi mi poklicani, da s pričevanjem za Jezusa nosimo križ in hodimo za Njim.
Šesta postaja: Veronika obriše Jezusu obraz
Vojaki odrivajo ljudi na poti proti Kalvariji. Obsojencem – poleg Jezusa korakata v sprevodu še dva razbojnika – ni dovoljeno pomagati. Vendar neka žena – izročilo pravi, da ji je bilo ime Veronika – izkoristi nekaj trenutkov in stopi k Jezusu, ki ji je v potnem prtu pustil odtis svojega obraza. Obraz je odraz dostojanstva, je identiteta človeka. Malo dejanje ljubezni, ki pa je ostalo trajno zapisano v krščanski zgodovini. Jezus pušča odtis svojega obraza v srcih vseh svojih učencev.
Za Frančiška, vajenega posvetne lepote, je bilo srečanje z gobavim človekom nekaj skrajno drastičnega, šokantnega. Tako kot v svetopisemskih časih je gobavost tudi v Frančiškovem času pomenila socialno smrt – pred tisto dokončno smrtjo. Toda ko zagleda gobavca, se v Frančiškovem srcu nekaj zgane. Mar ne zasliši sedaj Pilatovih besed »Glejte, človek«? Asiški ubožec premaga gnus in strah. Izstopi iz udobja, tvega vse, tudi lastno življenje. Za vedno prestopi mejo posvetnega, preizkušanemu bratu skuša dati to, kar mu je svet odrekel: poljub miru. Bolj kot za gobavca se za Frančiška začne novo življenja. V gobavem človeku je prepoznal Jezusa. In ga počastil. Naj tudi nas Jezusova ljubezen spremeni.
Sedma postaja: Jezus drugič pod križem pade
Žalosten sprevod se mora nadaljevati. Simon skuša pomagati po svojih močeh, toda Jezusa premaguje slabost. Znova je na tleh. »Vsi, ki me gledajo, me zasmehujejo,« pravi psalm. Mar ni obsojenec na smrt, ki se znajde na tleh, vreden samo še brce in preklinjanja? Da, v očeh tega sveta res. Toda na tleh je sedaj popolnoma nedolžen človek. V imenu vseh tistih, ki so izgubili vero in upanje. In spet je zbral vse moči, da se je postavil na noge.
Frančišek je nad vse spoštoval papeža, škofe in duhovnike. Ne glede na to, ali so živeli razsipno in celo v nasprotju z duhom evangelija. Čutil je, da se mora najprej spremeniti sam. Ni se dal pohujšati zaradi nevrednega življenja duhovščine. Moral se je sam znajti na tleh, da je s ponižnostjo prišel prav do papeža Inocenca III., ki je ustno potrdil njegovo prvo redovno vodilo. To je pomenilo kanonično potrditev prve skupnosti, ki je nastala okoli nekdanjega sanjača iz Assija. Ko smo na tleh, se učimo ponižnosti. Ponižnost pa je tisti humus, iz katerega poganja svetost. In to ni nič drugega kot ljubezen.
Osma postaja: Jezus tolaži jeruzalemske žene
Na poti na morišče se vendarle znajde nekdo, ki skuša pokazati do Jezusa vsaj malo sočutja. Bridko objokovanje usode Učitelja, ki je še nekaj dni pred tem ponosno učil v templju. Sedaj pa tole! Kaj pravi Jezus? Naj jočemo nad seboj? In nad svojim potomstvom? Nenavadne besede. Da, zjokati se moramo nad lastnimi grehi, nad lastno trdosrčnostjo, saj je zaradi nje moral Jezus na križ. In še takrat, ko visi na križu, si zatiskamo oči in si domišljamo, da se lahko sami rešimo.
Frančišek je bratu Leonu narekoval zgodbo o tem, kaj je pravo in resnično veselje. Res nenavadna zgodba. Nobena velika milost se ne more primerjati s tem, da če bi v primeru zelo hude preizkušnje, ko te vsi zavračajo, te ne sprejmejo, te odganjajo, ostal potrpežljiv in se ne bi vznemirjal. Da, to je resnično veselje in resnična krepost ter zveličanje duše. Res zelo visoka merila. Kako je na primer sv. Maksimilijan Kolbe v celici stradanja s pesmijo slavil Boga, potem ko je nase sprejel obsodbo smrti namesto družinskega očeta v taborišču smrti. Mar ni to pravo in resnično veselje? Gospod, daj nam tega veselja.
Deveta postaja: Jezus tretjič pod križem pade
Vzpetina lobanjaste oblike je tik pred nami. Tam so že postavljeni navpični tramovi. Čakajo na nove žrtve. To je tisti oltar, na katerem bo darovano brezmadežno Jagnje. Jezusa še enkrat obide slabost. Znajde se na tleh. In znova vstane. Sedaj ga žene samo še poslednja sila: ljubezen do grešnega, zavoženega človeštva. Ljubezen! Zanjo je pripravljen iti v smrt. To je srce našega Boga. Lahko bi v jezi uničil svet, ki ga je ustvaril. Vendar se ga je usmilil. Poslal je svojega Sina.
Tudi Frančišek je skozi vse svoje življenje junaško prenašal trpljenje, združen z Bogom. In s kakšno ponižnostjo je gledal na učlovečenje Boga. Tri leta pred svojo smrtjo v Grecciu je prvič upodobil betlehemski dogodek. Vendar tu ni romantike, ampak ponižnost. Učlovečeni Bog se je v Betlehemu rodil z razlogom. Dopolnil je mesijanske prerokbe Stare zaveze in nato vzel nase vso bedo človekovega greha. »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje,« je o malem Jezusu dejal starček Simeon. Naj vsi naši padci postanejo naše vstajenje.
Deseta postaja: Jezusu vzamejo obleko
Prišla je ura, sprevod pride na morišče. Sedaj Jezusu poberejo še zadnje, kar ima: obleko. Razdeljujejo si njegova oblačila in žrebajo za njegovo sukno. Še zadnji kanček dostojanstva odvzamejo tistemu, ki je ozdravljal, osvobajal, obujal od mrtvih. Ljudstvo moje, kaj sem ti storil ali s čim sem te užalil? Odgovori mi. V raju sem te, grešni človek, dal obleko iz živalskih kož, ti pa meni sedaj jemlješ še zadnje, kar imam na sebi. Razgaljen sem, popolnoma osramočen pred ljudmi!
Ko je Frančiškov oče Peter Bernardone sklenil narediti konec sinovi razsipnosti, je doživel presenečenje. Ne samo, da se je Frančišek javno odpovedal dediščini. Odrekel se je celo obleki, ki jo je nosil na sebi, in jo vrnil očetu. Asiški škof Gvido je v tem, kar se je pravkar zgodilo, prepoznal Božji navdih, zato je hitro pristopil in ogrnil Frančiška s plaščem. Frančišek ni zaničeval zemeljskega očeta, želel pa je biti neodvisen od njegovega imetja. Zato se ni bal javno sleči, saj je bil prepričan, da je njegovo dostojanstvo v rokah nebeškega Očeta. Bog je tisti, ki mu daje dostojanstvo. In tudi nam ga daje. Jezus s svojo žrtvijo pokriva našo nagoto, našo grešnost.
Enajsta postaja: Jezusa pribijejo na križ
Svoj križ je prinesel na Golgoto. Sedaj bo pribit nanj. Zdi se, da se nikoli več ne bo ločil od njega. Potem ko so mu vzeli obleko, so mu prebodli roke in noge. Grozovito je bolelo, ko so mu ostri žeblji strli kosti in mišice! Vse svoje kosti bi lahko preštel! Pod njim je tudi rogljasto sedalo, ki omogoča dolgotrajno visenje na križu. Iz ran bruha kri. Jezus je sedaj povzdignjen z zemlje. Pred njim je Jeruzalem kot na dlani. Sovražniki se mu posmehujejo: »Stopi s križa, če si Božji Sin.« Kot da se mu hudič, ki ga je nekdaj skušal v puščavi, spet posmehuje.
Rane, ki jih je nosilo Jezusovo telo, je podoživljal tudi Frančišek. 14. septembra 1224, na praznik Povišanja sv. Križa, je asiški ubožec na gori La verna z veliko ljubeznijo premišljeval Kristusovo trpljenje in imel videnje Križanega, ki mu je razodel, da ga bo podobnega njemu naredila njegova velika ljubezen do Gospoda in ne telesno trpljenje. Ko je bilo videnja konec, so na Frančiškovih rokah, nogah in na prsih ostale rane, kakršne vidimo pri Jezusu na križu. Te rane so bile vidne tudi drugim in imel jih je do smrti. Ljubezen do Križanega! A naša ljubezen je nepopolna. …
Dvanajsta postaja: Jezusova smrt na križu
»Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil? – Še danes boš z menoj v raju. – Žejen sem. – Dopolnjeno je. – Žena, glej, tvoj sin. -Sin, glej, tvoja mati. – Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.« Da, tri ure agonije na križu se je izteklo. Daritev za grehe sveta je dopolnjena. Razbojnik pride v raj, Janez sprejme Marijo k sebi. Zemlja se strese, grobovi se odpirajo, rimski stotnik izrazi vero v Božjega Sina, drugi vojak mu prebode stran, pritečeta kri in voda. Usmiljenje za svet. Ali Bog res lahko umre? Je imel Nietzsche prav?
Frančišek je telesno smrt imenoval »sestra smrt«. Dočakal jo je pri svojih 44 letih. Povsem izčrpan. Zvečer, 3. oktobra 1226 so ga na njegovo željo prinesli v porcijunkulsko cerkvico in ga položili na gola tla. Poklical je k sebi vse brate in jih ljubeče prosil, naj ljubijo Boga, ostanejo zvesti veri in se natančno držijo uboštva. Od njih se je poslovil z besedami: »Zbogom bratje, ostanite v Božjem strahu, jaz grem k Očetu, čigar milosti vam priporočam.« Nato je izdihnil. Njegovo življenje je bilo pšenično zrno, ki mora umreti, da bi obrodilo sad. Tako je tudi v našem življenju. Da božje kraljestvo lahko raste, se mora naš jaz manjšati.
Trinajsta postaja: Jezusa snamejo s križa
Jezusu so prebodli stran. Sedaj ni več dvoma. Mrtev je. Jožef iz Arimateje se je opogumil in prosil Pilata, da bi smel sneti Jezusovo telo s križa in ga pokopati. Dobil je dovoljenje. Če se to ne bi zgodilo, bi Jezusovo telo zažgali v Geheni, v peklenski dolini, kamor so odvažali trupla obsojencev. Vendar je ljubezen zmagala. Telo, darovano za naše grehe, ni smelo biti zavrženo. Mrtvega Jezusa so še poslednjič položili v naročje žalostni materi Mariji. Tako kot ga je imela v naročju v Betlehemu. A sedaj je nastopilo rojstvo novega sveta. Odrešenega.
Frančiškova smrt je prinesla novo bratstvo. Že manj kot dve leti po njegovi smrti je bil razglašen za svetnika. Bratje so se bali, da bi roparji odnesli njegove relikvije. Zato so ga štiri leta po smrti pokopali v spodnji cerkvi Frančiškove bazilike. Toda njegovo sledenje evangeliju bo ostalo nesmrtno. Frančišek je s svojim doslednim življenjem po evangeliju povsem spremenil svet. Neka znana poslikava prikazuje Frančiška, kako objema križanega Jezusa in hkrati z nogo odriva zemeljsko oblo. Frančišek se je odrekel vsemu, kar je imel, da bi se zbližal z Jezusom in postal njegov učenec. Popolna samorazlastitev!
Štirinajsta postaja: Jezusa položijo v grob
Jožef iz Arimateje je tisti dobrotnik, ki za Jezusovo telo ponudi nekaj, kar ne bi nihče pričakoval. Na svojem vrtu na robu Jeruzalema, nedaleč od Golgote, si je dal napraviti grob. Zase. Vsaj tako je mislil. V ta grob ni bil še nihče položen. Na predvečer velikonočnega praznika pa so vanj položili mrtvega Jezusa in ga, kolikor je bilo mogoče hitro, zavili v mrtvaški prt. Žene so to opazovale. Mislile so na to, da bi na dan po veliki noči prišle odpret grob in z dišavami okrasiti Jezusovo telo …
Telo sv. Frančiška čaka vstajenja v mogočni dvonadstropni baziliki v Assisiju. Ta del se sedaj imenuje Rajski hrib, nekdaj pa je bil to Hrib pekla, kraj, kjer so izvajali smrtne kazni. Nekoč preklet kraj je bil povzdignjen, poveličan v nekaj nebeškega. V tej papeški baziliki so mnogi našli mir in veselje, novo spreobrnjenje. In v tej baziliki je sv. Janez Pavel II. skupaj s predstavniki svetovnih verstev molil za mir na svetu. Frančiškov duh po vsem svetu razorožuje mnoge, ki so prej sovražili. Doživljajo pomlad svojega duha, v srca vstopa mir. »Mir in dobro« je vzklik, ki za vse čase velja vsem ljudem dobre volje.
Zaključek:
Jezusova smrt ni bila zadnja beseda. Zadnje veliko dejanje je bilo vstajenje. Zato je Jezus na križu, pred katerim je molil Frančišek v cerkvici sv. Damjana, kot poveličani. Na tem mestu je tudi nastala Frančiškova najstarejša ohranjena molitev:
O vzvišeni in veličastni Bog, razsvetli temine mojega srca.
Daj mi pravo vero, trdno upanje in popolno ljubezen,
razumnost in spoznanje, o Gospod,
da se bom držal tvoje svete in resnične zapovedi. Amen.
Zaključimo ta križev pot v duhu sv. Frančiška:
Molimo te, Gospod Jezus Kristus, tukaj in v vseh tvojih cerkvah, ki so po vsem svetu, in te hvalimo, ker si s svojim svetim križem svet odrešil. Amen.
