Avguštinci so redovniki, ki pri nas niso ravno znani, čeprav so na slovenskem ozemlju pustili kar nekaj sledov. Dobili so ime po sv. Avguštinu, slovitemu škofu, teologu in največjemu od zahodnih cerkvenih očetov, ki sicer velja tudi za enega najbolj znanih spreobrnjencev. Prav sv. Avguštin naj bi v petem stoletju napisal tudi najstarejše redovno pravilo, ki je postalo navdih za mnoge kasnejše skupnosti. Gre za prvo takšno redovno pravilo (regulo) v zahodni Cerkvi.
Avguštinski red, kot ga poznamo danes, je sicer nastal precej kasneje, namreč leta 1244, ko so se združile različne eremitske skupine, ki temeljijo na tem pravilu. Pravilo poudarja čistost, uboštvo, pokorščino, odmaknjenost od sveta, razdelitev dela, bratsko ljubezen, skupno molitev, post in vzdržnost, sorazmerno z močjo posameznika, pa tudi oskrbo bolnih, tišino in duhovno branje. Sv. Avguštin se je sicer pri pisanju pravila – potreboval ga je, ker je osnoval svojo skupnost v severni (t. i. rimski) Afriki – skliceval na izročilo vzhodnih (ter egiptovskih) meniških očetov, vendar je nekatere najbolj radikalne zahteve ublažil.
V Hiponu, kjer je bil sv. Avguštin škof, so člani njegove samostanske hiše živeli v skupnosti, hkrati pa so izpolnjevali svoje pastoralne obveznosti. Za Avguština je bila »ljubezen do bližnjega preprosto še en izraz Božje ljubezni«. Klic k služenju v Cerkvi je videl kot potrebo ki ji je treba prisluhniti, četudi je to ogrozilo osebno željo po kontemplaciji in študiju. Eden od elementov skupnega življenja je bila preprostost življenjskega sloga. Glede uporabe lastnine ali imetja Avguštin ni postavil kreposti revščine, temveč delitve. Avguštin je pogosto pisal o molitvi, vendar ni predpisoval nobene posebne metode, sistema ali drže; čeprav je zelo podpiral molitev psalmov.
Skozi zapleteno zgodovino srednjega veka so se avguštinci znašli celo pred ukinitvijo, kasneje pa so se od njih odcepile reformne skupine, znane kot bosonogi avguštinci. V avguštinsko karizmo sodijo še nekateri drugi redovi, kot denimo avguštinski regularni kanoniki, ki pa imajo nekoliko drugačen način življenja.
Red svetega Avguština ali avguštinski red, ki temelji na naukih Jezusa Kristusa in kasneje sv. Avguština, škofa iz Hipona (354–430 n. št.), je bil ustanovljen z namenom živeti in spodbujati duh skupnosti, kot so ga živele prve krščanske skupnosti (Apostolska dela 4, 32–35). Avguštinski red lahko opišemo na več načinov, govorimo o njegovem značaju, zgodovini, poslanstvu in karizmi. Avguštinski red pa so predvsem ljudje – moški in ženske – ki, kot pravi Pravilo, »živimo skupaj v harmoniji, ene misli in enega srca na poti k Bogu«. »Smo kristjani, ki jih je prevzel zgled svetega Avguština, potujemo skupaj, gradimo skupnost in služimo Gospodovemu ljudstvu,« je zapisano na spletni strani.
Iz Pravila svetega Avguština :
Glavni namen vašega srečanja je, da živite v harmoniji v svojem domu, osredotočeni na Boga, z enim srcem in eno dušo (Apd 4,32).
Zato ničesar ne imenujte svojega, ampak vse naj bo vaše skupno. Hrano in obleko naj vam predstojnik razdeli vsakemu od vas, ne enako vsem, kajti vsi nimajo enakega zdravja, ampak po svojih potrebah. Tako berete v Apostolskih delih: »Vse so imeli skupno in vsak je dobil, kar je potreboval.« (Apd 4,35).
Ali je torej mogoče reči, da je avguštinski red v čem poseben glede na ostale redove?
Poglejmo najprej, kakšna je avguštinska duhovnost, ki izhaja iz naukov in življenja sv. Avguština (354–430):
- Iskanje Boga v notranjosti: Avguštin poudarja, da je resnica in Bog prisoten v človekovi notranjosti. Njegov znameniti stavek “Noli foras ire, in te ipsum redi; in interiore homine habitat veritas” (Ne hodi ven, vrni se vase; v notranjem človeku prebiva resnica) izraža potrebo po introspekciji in osebnem srečanju z Bogom.
- Milost in odvisnost od Boga: Avguštin poudarja, da je človek odvisen od Božje milosti za odrešenje. Njegova teologija milosti izpostavlja, da človek ne more doseči svetosti ali odrešenja zgolj z lastnimi močmi, temveč potrebuje Božjo pomoč.
- Ljubezen kot osrednja vrlina: Avguštinska duhovnost temelji na ljubezni (caritas), ki združuje ljubezen do Boga in bližnjega. Zanj je prava ljubezen usmerjena k Bogu, kar vodi k pravilnemu razumevanju vseh drugih odnosov.
- Zvestoba Božji besedi: Avguštin je poglobljeno razlagal Sveto pismo in ga videl kot ključ do razumevanja Božje volje. Njegova duhovnost spodbuja meditacijo ob Božji besedi kot potjo k Bogu.
- Spreobrnjenje in osebna pot: Njegove Izpovedi (Confessiones) so pomemben zgled duhovne avtobiografije, ki opisuje osebno pot spreobrnjenja, iskanja resnice in boja z grehom. Ta osebna izkušnja je temelj avguštinske duhovnosti.
- Skupnost in Cerkev: Avguštin poudarja pomen krščanske skupnosti in Cerkve kot prostora, kjer posameznik raste v veri in ljubezni. Njegova pravila za meniško življenje (npr. Regula Augustini) so vplivala na številne redovne skupnosti.
- Razum in vera v sozvočju: Avguštin je zagovarjal, da sta razum in vera komplementarna. Njegova duhovnost spodbuja uporabo razuma za poglabljanje razumevanja vere (credo ut intelligam – verujem, da bi razumel).
Avguštinska duhovnost je torej celostna, saj združuje notranje iskanje, teološko globino, poudarek na milosti in ljubezni ter aktivno življenje v skupnosti, kar jo dela aktualno še danes, zlasti v avguštinskih redovnih skupnostih in širše v katoliški duhovnosti.
Posebnost avguštinske redovne skupnosti, ki izhaja iz duhovne dediščine sv. Avguština, se odraža v naslednjih značilnostih:
- Življenje skupnosti kot temelj: Avguštinske redovne skupnosti temeljijo na Avguštinovem pravilu (Regula Augustini), ki poudarja življenje v bratstvu, medsebojno ljubezen in enotnost. Člani živijo skupaj, delijo dobrine in se podpirajo v duhovni rasti, kar odraža Avguštinov ideal: “Ena duša in eno srce, usmerjeno k Bogu.”
- Ravnovesje med kontemplacijo in apostolatom: Avguštinske skupnosti združujejo molitveno in kontemplativno življenje z aktivnim pastoralnim delom. Člani so pogosto vključeni v oznanjevanje, izobraževanje ali druge oblike služenja Cerkvi, kar odraža Avguštinovo razumevanje vere, ki se udejanja v ljubezni do bližnjega.
- Poudarek na notranjem iskanju Boga: V skladu z avguštinsko duhovnostjo redovniki gojijo introspekcijo in osebni odnos z Bogom. Molitev, premišljevanje Svetega pisma in duhovno razločevanje so ključni elementi njihovega življenja.
- Milost in ponižnost: Avguštinske skupnosti živijo iz zavesti o odvisnosti od Božje milosti, kar spodbuja ponižnost in sočutje v medsebojnih odnosih ter v odnosu do sveta.
- Intelektualna tradicija: Avguštinovo spoštovanje razuma in učenja se odraža v poudarku na izobraževanju in teološkem raziskovanju. Mnoge avguštinske skupnosti so zgodovinsko povezane z učenjem, pisanjem in ohranjanjem znanja.
- Prilagodljivost in raznolikost: Avguštinovo pravilo je relativno kratko in prilagodljivo, kar je omogočilo različne oblike avguštinskih skupnosti (npr. avguštinci, kanoniki, dominikanci, ki so prav tako navdihnjeni z njegovim pravilom). Vsaka skupnost lahko poudari določene vidike avguštinske duhovnosti glede na svoj karizem.
Tako je posebnost avguštinskih redovnih skupnosti v njihovem celostnem pristopu, ki združuje globoko duhovnost, skupnostno življenje, aktivno služenje in intelektualno iskanje resnice, vse pod navdihom Avguštinovega nauka o ljubezni, milosti in enotnosti v Bogu.
Nam pa je morda še najbolj poznan Avguštinov stavek: »Nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v Tebi, moj Bog.«
V Sloveniji so imeli svojo postojanko bosonogi avguštinci, reformirana veja reda, tam, kjer se sedaj nahaja osrednji ljubljanski frančiškanski samostan (Tromostovje).
