Dr. Daniel Brkič (foto: SŠK)

Objavljamo letošnja ekumenska nagovora iz škofije Novo mesto in sicer pastorja Evangelijske cerkve v Novem mestu dr. Daniela Brkiča ter duhovnika novomeške škofije Marka Burgerja. 

Dr. Daniel Brkič, pastor:

Spoštovani bratje in sestre po veri v Gospoda Jezusa Kristusa, cenjeni predstavniki Cerkva in redovnice ter vsi ljudje dobre volje, v tem častitljivem svetišču smo se zbrali ob zaključku tedna molitve za edinost kristjanov. Povezujejo nas Apostolska veroizpoved in ekumenski koncili. Letošnje vodilo molitvene osmine je iz Knjige preroka Izaija 1,17: »Naučite se delati dobro, skrbite za pravico.«

Pozdravljam predstavnike prijateljskih Cerkva upokojenega novomeškega škofa msgr. Andreja Glavana, generalnega vikarja novomeške škofije Petra Kokotca, župnika in člana novomeške škofije v Komisiji za ekumenizem in medverski dialog pri SŠK Marka Burgerja, dekana dekanije Novo mesto in župnika stolne župnije dr. Silvestrja Fabijana, redovnike in redovnice ter mag. Danijela Nikolića, paroha Srbske pravoslavne Cerkve v Novem mestu.

S toplim stiskom roke podelimo drug drugemu spoštovanje kot znak miru, krščanske ljubezni in sprave. Kajti kjer sta ljubezen in prijateljstvo, tam je Bog.

Biti kristjan danes pomeni biti ekumenski v srcu. Naš predznak mora biti Kristus, ki je edino lepilo ekumenizma. Čas je, da opustimo konfesionalne ožine in zaplujemo na odprto morje dialoga, sožitja, sprave in sobivanja. Ekumenizem je lakmus papir, ki dokazuje našo krščansko ljubezen. Kristus ni razdeljen (1 Kor 1,13). Meje so samo v naših glavah, v Božjem srcu jih ni. Krščanstvo je ekumensko v svoji naravi, ker je Cerkev vesoljno občestvo.

Bodimo promotorji krščanske edinosti. Iščimo, kar nas povezuje, in ne, kar nas ločuje, kajti Jezus je naš mir, on, ki je iz obeh napravil eno, s tem, da je podrl steno pregrade, to je sovraštvo (Ef 2,14). Kristjani smo različni po verski pripadnosti, toda biti moramo kristocentrični, da bo svet spoznal, da smo njegovi učenci, zato je Jezus v velikoduhovniški molitvi prosil: »Oče, da bi bili vsi eno.« (Jn 17,21) Vsi potrebujemo edinost v spravljeni različnosti. Bolj ko se približamo Kristusu, bolj se približamo tudi drug k drugemu. Anglikanski duhovnik in teolog John Stott je učil, da moramo kristjani živeti po načelu: »Enotnost v bistvenem, svoboda v postranskem, ljubezen v vsem.« Rimokatoliški duhovnik, teolog in kardinal Hans Urs von Blathasar pa je zapisal: »Tudi če edinost vere ni možna, je možna edinost ljubezni.« Gibanje za edinost kristjanov ni le privesek, ki je dodan dejavnosti Cerkve, ampak je organski del življenja Cerkve (Janez Pavel II.). Pomanjkanje te edinosti je rana Cerkve (Benedikt XVI.). Treba se je znebiti predsodkov, zgodovinskih krivic in pomislekov ter v sebi ustvariti prostor za druge. Obnova občestva med kristjani je nujna naloga in zaveza vsakega kristjana, saj je dialog nov način delovanja Cerkve, da bi svet osvojili za Kristusa (papež Frančišek). Zadnji čas je, da kristjani z veselo novico evangelija stopimo skupaj, čeprav kot snežinke, ki so krhka stvar v naravi, vendar poglejte, kaj lahko storijo, ko se držijo skupaj. Tisti, ki so živeli pred nami, so naredili veliko, vendar ne vsega, zato nas čaka še veliko skupnega dela. Štejejo dejanja, ne besede. Acta, non verba. Amen.

Marko Burger, član Komisije za ekumenski in medverski dialog pri SŠK za novomeško škofijo:

Spoštovani pastor Evangelijske cerkve Jezusa Dobrega pastirja, spoštovani gospod Peter Kokotec, generalni vikar novomeške škofije, paroh Srbske pravoslavne cerkve Daniel Nikolić in vsi navzoči na tem ekumenskem srečanju, ko zaključujemo molitveno osmino za edinost kristjanov.

Naučite se delati dobro, skrbite za pravico. To je geslo letošnje molitvene osmine. Besedilo je pripravila skupina kristjanov iz Minnesote v Združenih državah Amerike. Vprašanje pravičnosti je zelo pereče. Neenakost, nasilje in predsodki rastejo na tleh družbe, ki s težavo pričuje o kulturi miru in edinosti.

Izaijevi časi se niso zelo razlikovali od naših. Zaradi vojn, uporov, iskanja bogastva, moči, zaradi malikovanja in izključevanja ubogih je izraelsko ljudstvo zašlo iz prave poti. Prerok z zelo ostrimi besedami kliče svoje sonarodnjake k spreobrnjenju in jim kaže pot, kako naj se vrnejo k prvotnemu duhu zaveze, ki jo je Bog sklenil z Abrahamom.

Kaj pomeni naučiti se delati dobro? To je trajna naloga vsakega, ki dobro misli in želi dobro vsem. To je trajen napor, ko se moramo vsak trenutek prizadevati in zavedati, da je vsako naše dejanje enkratno, da ga uresničimo po božjih načrtih.

Kaj pomeni iskati pravico? Pravica je kot zaklad, ki ga je treba iskati, želeti, je cilj našega delovanja. Ko smo pravični, nam to pomaga, da se učimo delati dobro. To pomeni, da moramo vedno iskati to, kar je božja volja.

Prerok Izaija ponuja konkretne zgleda. Bog ima najrajši zatirane, sirote in vdove. Te skupine ljudi so najbolj nemočne v vseh družbah, tudi v današnjem času po različnih državah sveta.

Tudi danes se dogajajo stvari, ki niso v ponos času v katerem živimo. Vojna v Ukrajini, trpljenje preprostih ljudi v Aziji, Južni Ameriki in končno po vsem svetu, se dogajajo krivice mnogim ljudem.

Ko obhajamo ekumensko osmino in molimo za edinost kristjanov, ki pripadajo različnim cerkvam, nas vabilo preroka Izaija vabi, da smo na strani nemočnih. Gojiti moramo empatijo, do vseh trpečih, kar se je v preteklem letu pokazalo do beguncev iz Ukrajine in tudi do migrantov iz dežel iz katerih ljudje bežijo, da bi rešili svoje življenje in si osigurali materialni obstoj.

Za edinost svojih učencev in vseh ki bodo po njihovih besedah vanj verovali, je Jezus molili po zadnji večerji. S tem Jezus potrjuje, da je on Odrešenik vseh ljudi in da  vedno kot Dobri pastir vstopa skozi vrata in svoje ovce vodi na dobro pašo. Naj bodo besede Dobrega pastirja nam vsem v spodbudo, da bomo vsak na svoji poti gradili edinost ljubezni in spoštovanja drug do drugega.

Vir: SŠK