Sv. Bruno iz Kölna je eden najbolj znanih redovnih ustanoviteljev, tudi njegova življenjska zgodba je precej nenavadna. Podobno kot sv. Frančišek Asiški, ki je nastopil kakih dvesto let kasneje, se tudi on ni mogel poistovetiti s posvetnostjo in razkošjem.
Rodil se je okoli leta 1030 v Kölnu v plemiški družini, po študiju teologije je postal duhovnik in nato dobrih dvajset let vodil stolniško šolo v Reimsu. Poučeval je teologijo, filozofijo ter latinski in grški jezik. Ni bil pa pripravljen sprejeti škofovstva. Bolj ko se je staral, bolj je čutil odmik od posvetnosti, kjer so vladali razkošje, korupcija, pohlep. Zato je najprej vstopil k benediktincem, a jih je zapustil, ker se mu je zdelo življenje v njem preveč lagodno, premalo strogo. Sledilo je obdobje velikih razočaranj.
Leta 1084 se je umaknil v Grenoble, kjer je škof postal njegov nekdanji učenec Hugo. Ta mu v samotni neprehodni dolini podaril košček zemlje z imenom Chartreuse, kjer je sv. Bruno s svojimi somišljeniki ustanovil naselbino samotarjev, v kateri je združil samotarski in skupni način življenja. Vsak menih je imel svojo celico, trikrat na dan so se zbrali v cerkvi pri korni molitvi. Živeli so v popolnem molku. V svojih celicah so preživeli dneve v molitvi, študiju in ročnem delu; mesa niso uživali. S tem je sv. Bruno benediktinsko pravilo zelo poostril in položil temelje najstrožjemu redu v Katoliški cerkvi: kartuzijanskemu redu. S tem je nastala Velika kartuzija, ki je še danes matični samostan reda.
Čeprav ga je konec 11. stoletja na svoj dvor za svetovalca povabil papež Urban II., prav tako Brunov učenec, pa se Bruno tudi v tej vlogi ni počutil dobro. Papež je tako spoznal, da mu bo Bruno več pomagal z molitvijo v samoti kot kardinal na papeškem dvoru, zato je pristal, da se je leta 1092 umaknil v samoto La Torre v Kalabriji (Italija), kjer je ustanovil nov kartuzijanski samostan San Stefano del Bosco, kjer je preživel zadnja leta svojega življenja. V njem je bil opat, poleg molitve in dela pa je pisal tudi knjige. Umrl je 6. oktobra leta 1101.
Sv. Bruno je torej vstopil v samo srce Cerkve, kar je o sebi mnogo stoletij kasneje izpričala tudi karmeličanka sv. Terezija Deteta Jezusa, katere god smo praznovali pred petimi dnevi. Ob tem velja spomniti, da je na svetu skupaj samo 22 kartuzijanskih samostanov. Od teh je eden delujoč tudi v Sloveniji (Pleterje). Pri nas imamo sicer še tri opuščene kartuzije in sicer v Žičah, Bistri in Jurkloštru. Čeprav kartuzijo ljudje poznajo po različnih kmetijskih pridelkih, sadju in celo žganju, pa je glavno poslanstvo kartuzijanov skupna molitev in življenje v tišini.
C. R.
