Na današnji dan leta 1970 je v 89. letu starosti umrl italijanski duhovnik Dolindo Ruotolo, ki je sicer razglašen za božjega služabnika. Mnogi so mu rekli “neapeljski pater Pij”. Namreč, svetniški kapucin iz S. Giovanni Rotonda je romarje iz Neaplja spomnil, da imajo med seboj prav tako svetniškega duhovnika.
Dolindo se je rodil 6. oktobra 1882 v Neaplju. Že njegovo ime nakazuje, da je zaznamovan z bolečino. Praktično vse življenje na tem svetu je bilo en sam križ. Bil je peti od skupaj enajstih otrok inženirja Raffaeleja in Silve. Oče je bil inženir in matematik, vendar ni mogel zagotoviti otrokom življenja brez pomanjkanja. Leta 1896 sta se starša ločila, Dolinda pa so poslali v šolo, ki so jo upravljali lazaristi, tri leta kasneje izpovedal zaobljube. Po nekaterih podatkih je bil v duhovnika posvečen leta 1905, vendar naj bi ga nekaj let kasneje predstojniki izgnali iz Misijonske družbe. Duhovniško pot je nadaljeval kot duhovnik neapeljske škofije.
Po posvečenju je bil najprej profesor za duhovniške kandidate v apostolski šoli ter mojster gregorijanskega korala, bil pa je podpornik reform Cerkve in še zlasti semenišča. Med službo v Molfetti je preučeval primer domnevnega vedeža iz Catanije, kar je povzročilo hude nesoglasja z nadrejenimi, zato so ga odpoklicali v Neapelj in mu ukazali, naj se ne vpleta več v zadevo. Kmalu zatem je bil celo obsojen kot heretik. Leta 1920 je bil sicer rehabilitiran in je bil suspenz odpravljen po dveh letih in pol. Vendar se mu je leta 1921 zgodba ponovila, takrat je bil kar 16 let dejansko v izgnanstvu. Šele leta 1937 so ga spet rehabilitirali.
Vendar niti po tistem ni imel več miru. Preselil se je v neapeljsko župnijo sv. Jožefa, kjer je njegov rodni brat Elio deloval kot župnik. Tam je Dolindo ustvarjal kot pisatelj in teolog. Njegovi komentarji Svetega pisma, v kateri je sprejel tradicionalno eksegetsko metodo in skušal preseči razkol med vero in znanostjo, so sprožili novo ofenzivo, saj sta tej metodi Papeški biblični inštitut ter biblična komisija nasprotovala. Sveti oficij, ki je bil takrat zadolžen za nauk vere, je knjigo obsodil in jo uvrstil med prepovedane. Vendar je ta knjiga imela izjemen vpliv na mnoge, ki so se ob branju teh komentarjev spreobračali.
Dejansko se je prav tu v Neaplju razvil njegov apostolat. Po eni strani neverjetno preprost duhovnik, ki je postal član frančiškanskih tretjerednikov, a na drugi strani zelo izobražen in duhovno poglobljen, je postal prijatelj in duhovni spremljevalec mnogim ljudem. Dokler mu je to zdravje dopuščalo. Leta 1960 je zaradi možganske kapi omagal, a mu je bilo dano še desetletje življenja. Vse do 19. novembra 1970. Njegovo telo čaka vstajenja v neapeljski cerkvi Lurške Matere Božje in mnogi romarji trikrat potrkajo na njegov grob.
Don Dolindo je bil predvsem znan po duhovnem nasvetu prepustitve. “Jezus, misli ti, Jezus, prevzemi ti, poskrbi ti …” To je vedno svetoval vsem, ki so ga prosili za nasvet. O tem je napisal tudi krajši spis, ki je tudi preveden v slovenščino. Kot pravi, je to več kot vsaka devetdnevnica. Kot je učil, se ne smemo osredotočati na svoje potrebe, težave. Vedno je spodbujal, da svoje prošnje prinašamo pred Gospoda in pustimo, da On v svoji modrosti in previdnosti poskrbi za nas. Don Dolindo je poudarjal, da je Gospod obljubil, da bo poskrbel za vse potrebe, ki Mu jih izročimo.
Jezus je takole govoril donu Dolindu: Zakaj se obremenjuješ s skrbmi? Prepusti skrbi za tvoje vsakdanje potrebe meni in bodi miren. Resnično ti pravim, da vsako dejanje prave, slepe, popolne predaje meni povzroči učinek, ki si ga želiš, in razreši vse težke situacije. Tisoč molitev ne odtehta enega dejanja prepustitve – tega nikoli ne pozabi. Ni boljše devetdnevnice, kot je ta: “O, Jezus, ves se ti predajam. Jezus, ti vodi moje življenje.”
