“Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa! V svojem velikem usmiljenju nas je po vstajenju Jezusa Kristusa od mrtvih prerodil za živo upanje, za nepropadljivo, neomadeževano in nevenečo dediščino, ki je v nebesih shranjena za vas, katere Božja moč po veri varuje, da boste dosegli odrešitev, ki čaka, da se razodene v poslednjem času. Bodite tega veseli, čeprav morate zdaj nekaj časa trpeti v raznih preizkušnjah, da bo preizkušenost vaše vere veljala več kakor zlato, ki je minljivo, pa se v ognju preizkuša, vam v hvalo, slavo in čast, ko se bo razodel Jezus Kristus.” (1Pt 1, 3-7)
Rodil se je 8. maja 1948 v Stomažu na Vipavskem. V duhovnika je bil posvečen leta 1972 v Idriji. Po opravljeni diplomi je znanstveno pot nadaljeval z magisterijem iz teologije na ljubljanski Teološki fakulteti leta 1976 z naslovom Značilnosti Moltmannove teologije upanja, štiri leta pozneje je na isti fakulteti doktoriral z disertacijo Soočenje z Moltmannovo teologijo upanja. Med letoma 1985 in 1989 je bil honorarni predavatelj, nato do 1994 docent, potem do 2003 izredni in nadalje do upokojitve leta 2012 redni profesor dogmatične teologije na Teološki fakulteti.
Več mandatov je bil predstojnik Katedre za dogmatično teologijo, tudi predstojnik Instituta za sistematično teologijo. Štiri leta je bil glavni urednik znanstvene revije Bogoslovni vestnik, prav tako je urejal slovensko izdajo mednarodne revije Communio. Bil je tudi avtor več kot 10 knjig, od prve Prihodnost sveta in človeka. Eshatologija (1987) do zadnje, Bog v iskanju človeka – velikonočna skrivnost kot razodetje Božjega srca, ki je izšla letos pri Založbi Salve. Bil je tudi soavtor Priročnika dogmatične teologije, ki ga je tudi uredil.
Bil je tudi član Znanstvenega sveta revije Bogoslovska smotra (Teološka fakulteta Zagreb), član Evropske družbe za katoliško teologijo in član Sveta krščanskih Cerkva. Med ljudmi, ki so vtisnili pomemben pečat njegovemu osebnemu in znanstvenemu razvoju, je bil – kot je poudarjal sam – tudi njegov profesor in mentor dr. Anton Strle: »Hvaležen sem mu za njegov zgled in za to, da me je uvedel v tista področja teologije, ki so predstavljala za takrat pomembno osvežitev.«
Po duhovniškem posvečenju je bil kaplan v Izoli (1973–1976), župnijski upravitelj na Vojskem nad Idrijo (1976–1977), spiritual v Malem semenišču v Vipavi (1977–1983), župnik v Knežaku (1983–1988), po enoletnem študijskem izpopolnjevanju v Rimu pa je med letoma 1989 in 2013 poleg profesure opravljal še službo duhovnega pomočnika v Ilirski Bistrici. Nato je bil do leta 2017 duhovni pomočnik v Postojni, odtlej pa je bival v duhovniškem domu Petrov dom v Šempetru pri Gorici.
Bil je tudi zaželen predavatelj na številnih znanstvenih simpozijih doma in v tujini – v Beogradu, Rimu, Valencii, Budimpešti, Leuvenu, Gradcu, kot predavatelj-gost v Regensburgu. V akademskem letu 1997/98 je predaval na Teološki fakulteti Univerze za severno Italijo v Milanu, na oddelku v Vidmu. Bil je tudi odličen poznavalec slovanskih bratov Cirila in Metoda, ki sta, z njegovimi besedami, »s svojim misijonarskim delom med slovanskimi narodi ‘prehitevala’ pojmovanje in napredovanje oznanjevanja evangelija«.
Bil je avtor številnih strokovnih in poljudnih knjig, več jih je izšlo tudi pri Založbi Družina, in sicer: Prihodnost sveta in človeka – eshatologija (1987), Živi Bog – nauk o Sveti Trojici (1991), Eshatologija – dovršitev sveta in človeka (1997), Duh življenja (1998), Živi Bog (2000), V prostranstvu Svete Trojice – hermenevtična načela trinitarizacije (2006), Od kod in kam? – stvarstvo in zgodovina trinitaričnih razsežnosti (2007), Bog, ki daje krila (2008), Verujem, torej sem (2013), Velikonočna skrivnost (2013) in Neizmerna moč dotika – premislek o mestu dotika v krščanskem življenju (2018).
Še osebna izkušnja urednika portala Blagovest.si:
Cirila Sorča sem spoznal že v času, ko sem bil dijak Škofijske klasične gimnazije. V tistem času je stanoval v Zavodu sv. Stanislava. Tako je postal še eden od tistih profesorjev teologije, ki sem jih poznal že pred časom svojega študija. Prav on je bil tisti, ki je znal najbolje razložiti krščansko razsežnost upanja, druge od treh božjih kreposti.
C. R.
Vir: Družina
