Umrl lazarist Anton Lavrič, duhovnik, ki je osebno poznal mučenca bl. Alojzija Grozdeta

Anton Lavrič CM, Duhovna oporoka (Celje, 2020)

Moji začetki: rojstvo, kraj, družina, mladost

Na svet mi je bilo dano priti v prvih urah novega leta 1932 v Loškem Potoku, tam med Dolenjsko, Notranjsko in Hrvaško. Naslednjega dne sem pri krstu postal še Božji otrok. Odraščal sem v verni kmečki družini z osmimi člani: oče in mati, dve teti, dve sestri in brat.

Molitev in nedeljska maša je bilo nekaj samo po sebi umevnega. Nepozabni so božični večeri, velikonočne procesije, romanja k Mariji vnebovzeti na Novi Štifti. Doma smo se učili, kaj smemo in česa ne, kaj je prav in kaj ni; na vasi pa otroških iger, njenih veščin in pravil.

Ob koncu vojne se je zgodila ?osvoboditev?

Prišla so leta druge svetovne vojne. V župniji smo dobili novega kaplana, patra iz Nove Štifte. Otroci smo ga vzljubili. Skupina nas treh ministrantov se je rada vrtela v njegovi bližini. Tako se je v nas budila želja, da bi enkrat tudi mi postali mašniki. S tem namenom smo se skupaj s patrom sredi zime in vojne vihre podali na pot; bilo je v prvih dneh leta 1944. V Ljubljani so nas lazaristi sprejeli v Dijaški dom in nam omogočili šolanje na klasični gimnaziji.

Ob koncu vojne se je zgodila ?osvoboditev?. Novi oblastniki so se šli revolucijo in tako povzročili, da se je po nekaj letih vse to razšlo. Vrnil sem se domov.

Po očetovi smrti kmet, delal na občini – in srečal župnika

Poprijel sem za kmečko delo in po nekaj letih odšel na služenje vojaškega roka. V tem času se je oče v gozdu smrtno ponesrečil in po vrnitvi sem se kot najstarejši še bolj posvetil delu na kmetiji. Druščino sem našel v domačem Kulturno umetniškem društvu. Veliko smo nastopali na odrih ob raznih predstavah in proslavah, vključil sem se v cerkveni pevski zbor, potem še v moški; radi smo se družili in si ob petju in vinu marsikaj povedali.

Sprejel sem še službo na občini, najprej v domačem kraju, potem pa v bližnji Sodražici, kamor sem se vsak dan vozil z avtobusom. Ko sem nekega vročega popoldneva čakal na avtobus proti domu, je izstopil iz njega domači župnik in me med kratkim postankom povabil v bližnjo gostilno. Ko sva stala ob pultu, me je bistro pogledal, potem pa, kot strela iz jasnega, vprašal: ?Ti, ali ne bi šel v lemenat??

S sošolci pri petnajstih, jaz pa pri tridesetih letih

Tako se je tega dne Gospod milostno ozrl name ter mi dal čutiti, da za tisto besedo v gostilni stoji On in da me kliče na pot … Prišlo je do srečanja s škofom Vovkom, in ko sem mu omenil, da sem bil že kot dijak pri lazaristih, me je napotil k njim, češ, da so tudi oni začeli sprejemati kandidate nekje v okolici Zagreba. Tako sem ponovno pristal pri lazaristih in začel s cerkveno gimnazijo v Zagrebu s sošolci pri petnajstih, jaz pa pri tridesetih letih in ujeli smo se. Po letu dni sem bil že zrel za sprejem v našo Misijonsko družbo, po končani gimnaziji pa sem se pridružil našim bogoslovcem v Sloveniji. Bil je čas, ko je prenovitveni duh koncila že vel med nami in našimi predavatelji. Učilnice na fakulteti so bile polne mladih, v prihodnost zazrtih bogoslovcev.

Končno sem po petih letih dočakal dan duhovniškega posvečenje v ljubljanski stolnici. Tega dne sem v sebi močno občutil, da sem postavljen v nekaj novega; v nekaj, kar doslej nisem bil, zdaj pa sem; duhovnik med duhovniki; posvečen v mašnika za službo pri oltarju; da je za vsem tem milost našega Gospoda, za njo pa tudi vera in molitev moje mame.

Na župniji sv. Cirila in Metoda v Beogradu

Po končanem šestem letniku sem bil določen za Beograd. Tam imamo župnijo sv. Cirila in Metoda, župljane pa iz narodno in versko mešanih družin. V misijonski hiši je bilo notranje semenišče ali noviciat. Poleg nas so imele sestre usmiljenke svojo provincialno hišo, v ožjem središču mesta pa še tri za sestre, ki so s svojim nesebičnim služenjem po bolnišnicah pletle vezi med nami in pravoslavnimi.

Zaupali so mi službo ravnatelja novincev, v župniji mladinsko skupino, pri usmiljenkah pa pomoč pri duhovni oskrbi sester in njihovih kandidatinj. V skupnosti smo bili sobratje dokaj različnih let in značajev, delovali pa kot dobro uglašen tim. Vsako leto smo sprejeli tri ali štiri nove kandidate. Bili so del naše skupnosti in se že s tem uvajali za življenje v naši Družbi.

V župniji je bilo veliko dogajanja, posebno ob nedeljah; poleg rednega verouka po maši še vrsta občasnih prireditev. Z verniki smo gradili živo župnijsko občestvo, z mladimi pa živahno razpravljali ob temah, ki so jih sami predlagali. Odnosi s sestrami so se odvijali v sproščenem družinskem ozračju, sodelovanje pa v obojestransko korist in zadovoljstvo.

V duhovnem središču ob svetišču Žalostne Matere Božje na Mirenskem gradu

Po teh prvih desetih, skoraj ?idealnih? letih, me doleti prva premestitev; Mirenski grad pri Gorici, znano duhovno središče ob svetišču Žalostne Matere Božje; vse pa tako drugačno, da se tam v službi predstojnika kar nisem mogel videti. Sprejel sem jo le v veri in pokorščini.

Ob sebi sem imel mlajšega sobrata, spretnega ekonoma ter dva starejša duhovnika, za najbližje sosede in sodelavke pa veliko skupnost sester usmiljenk. In zgodilo se je. Po nekaj mesecih se je oglasill župnik iz soseščine s prošnjo za misijon na njegovi župniji. S sobratom sva ponudbo sprejela, čeprav nisva imela o tem še nobenih izkušenj. Za pomoč sva povabila izkušenega sobrata in se prepustila Gospodovi milosti.

Led je bil prebit. Začela so prihajati nova in nova vabila za župnije na Krasu, v Vipavski dolini, na Tolminskem. Sprejemala sva jih z odprtim srcem, se na njih veselila Božjega dela, obenem pa si pridobivala koristnih izkušenj. Tako mi je Gospod v tistih letih na Gradu, kjer se je dogajalo veliko pomembnih in lepih stvari, pokazal na delo, ki sem ga tudi pozneje rad sprejemal in nanj vedno z veseljem odhajal.

Še drugič in tretjič v Beograd

Po treh letih sem se vrnil v Beograd, meni že kar usojeno mesto; tokrat kot provincialni ravnatelj sester usmiljenk. V tem času se je v državi prebudilo silovito vrenje; Jugoslavija je razpadla, republike pa se osamosvojile. Prišlo je do dramatičnih selitev sester iz Srbije v Slovenijo in tako sem se po sedmih letih, leta 1991, skupaj z provincialnim vodstvom preselil v Šentjakob ob Savi.

Po petih letih mi je potekel mandat ravnatelja in spet, že tretjič v Beograd. Tokrat kot tuji državljan, v vlogi župnika in sam v nekdaj polnem župnišču. Bil je čas velikih pouličnih nemirov, zračnih napadov sil NATO pakta, država pod sankcijami, inflacija je podivjala. Končno je prišlo do padca Miloševića in njegovega režima ter vzpostavitve demokracije.

Največ časa sem porabil za delitev materialne pomoči. Kar nekaj mladih in tudi odraslih se je v teh letih zvrstilo v pripravi na krst. Veliko je bilo pogrebov. Med pogrebci večinoma pravoslavni, toda odprti za besedo vere. Kdaj sva bila katoličana samo jaz in pokojni.

Ob nekem takem pogrebu so se mi ob krsti vsiljevala vprašanja o veri pokojne; rojena v Sloveniji, žena srbskega oficirja, meni doslej neznana; ali je bilo še kaj vere v njej, sem se spraševal. Po pogrebu pa so mi povedali, da je zadnje dneve preživela v bolnici s križem v roki, in da je tam s križem v roki tudi umrla. Od takrat se o tem nisem nikoli več spraševal.

Premestitev v Celje, na Jožefov hrib

Po petih letih sem se spet selil v nasprotno smer, proti Ljubljani, v provincialno hišo na Maistrovi. Ponovno sem se vključil v delo na župnijskih misijonih. Obenem pa sem kot spiritual v Družbi Marijinih sester veliko potoval na obiske po njihovih postojankah v Sloveniji in sosednjih državah, sprejemal duhovne vaje ter razne obnove. Po štirinajstih letih sem odložil tudi to službo.

Med tem časom me je doletela še premestitev v Celje, na Jožefov hrib, kjer se v dejavnostih Doma sveti Jožef dogaja stalen misijon. Poleg nekaj sodelovanja v tem misijonu rad sprejemam vabila za pomoč po župnijah, za spovedovanje in obiske bolnikov. Ob njihovih bolniških posteljah se učim že v naprej sprejemati pot v tisto zadnjo premestitev, ko se bom pojavil pred obličjem našega Gospoda. Takrat bom v polni jasnosti videl, koliko je bilo v mojem duhovniškem služenju pšeničnega zrnja in koliko ljuljke. Za zdaj pa mi ostane upanje, da mi bo enkrat le dano biti med tistimi, ki bodo Gospodove milosti na veke opevali.

Med napadi zračnih sil NATA v Beogradu

Še o neki mučni dilemi: Bilo je v Beogradu kmalu po začetku napadov zračnih sil NATO pakta. Kot tuj državljan sem moral vsako leto vlagati prošnjo za bivanje v republiki Srbiji. V noči pred tem, ko naj bi dvignil novo dovoljenje, je bil izveden prvi zračni napad na eno od stavb ministrstva za notranje zadeve. Ko sem se v dopoldnevu pojavil pred uslužbenko tega ministrstva, mi je vsa zbegana dala vedeti, da zdaj nihče ne dela na tem, da pa imam še nekaj dni časa in lahko mirno odidem iz Srbije.

Telefoniral sem nadškofu Perku; tudi on se je nagibal k temu, naj bi raje začasno odšel, kot da bi ostal nezakonito. Tega pa mi srce nikakor ni dalo. Kako naj zdaj, ko je najtežje, pustim župnijo in se umaknem na varno? Kako naj se potem še pojavim pred verniki? Toda ostati nezakonito?

Ko sem se po nekaj dnevih le začel s težkim srcem pripravljati za odhod, je zazvonil telefon. Nadškof Perko mi je sporočil, da je uspel vzpostaviti stik z merodajnimi na ministrstvu, naj torej z njihovo vednostjo kar mirno ostanem. Oddahnil sem se, kot morda še nikoli doslej.

Tega mi Gospod gotovo ni zameril

Še ena zanimivost iz časa mojih prvih misijonov: Misijon se je odvijal na dveh kraških župnijah hkrati; manjša je bila v soupravi in ker je bilo župnišče ob cerkvi prazno, je prostore vzela v njem spretna krčmarica in tam odprla gostinski lokal. Že na prvi sobotni večer je bilo v cerkvi skoraj enako moških kot žena. Po maši so šle žene domov, možje pa na druženje v gostilno. In tako ves čas misijona. Misijonarja sva to izkoristila, se jim večkrat pridružila in tako na nek način nadaljevala misijon še v gostilni, saj drugih gostov tam tako ni bilo. Na nobenem misijonu se z moškim svetom nismo tako ujeli, kot na tem obrobnem kraju našega Krasa. Tega mi Gospod gotovo ni zameril, saj je tudi mene poklical, ko sem bil v gostilni ob pultu.

Kaj mi po vseh teh letih pomeni duhovništvo?

Duhovništvo mi pomeni poklic, poslanstvo, identiteto. Sebe se v nekem drugem stanu ali poklicu ne bi mogel zamisliti, prav tako ne izven naše Misijonske Družbe; kot duhovnika pa ne brez druženja z Gospodom. Kolikor iz Njega jemljem, toliko lahko ljudem tudi dajem in tako služim Cerkvi, njegovi ljubljeni Nevesti.

Kako naj človek v današnjem svetu ohrani vero, vez z Bogom?

Molitev in spet molitev; kjer usiha molitev, zamira tudi vera. Že molitev iz otroških let, ki jo človek ne zapusti, ohranja v njem tisti tleči stenj vere, ki se lahko okrepi ob veri drugih.

Vera in nevera; oboje je nekaj, kar prenašamo drug na drugega. Zato družiti se z ljudmi, ki živijo iz vere ali vsaj to skušajo, ne zapuščati občestva vernih. Tudi preizkušnje, ki doletijo človeka, ga utrjujejo na poti vere, kajti vera mora zoreti v hoji skozi temo, nam zatrjuje papež Frančišek. Pravoslavni vernik mi je ob težki telesni poškodbi zaupal: ?Gospod preizkuša, kako močna je moja vera?!