Pridiga nadškofa Stanislava Zoreta pri sveti maši za domovino
Spoštovani predsednik republike gospod Borut Pahor, predsednik Državnega sveta gospod Marko Lotrič, predsednik Vrhovnega sodišča gospod Damjan Florjančič, spoštovani poslanci Državnega zbora in Evropskega parlamenta, spoštovani predstavniki diplomatskega zbora v Republiki Sloveniji, spoštovani predstavniki političnega, kulturnega in gospodarskega življenja, spoštovani predstavniki vojske in policije; spoštovani predstavniki sestrskih cerkva in verskih skupnosti: g. Leon Novak, škof evangeličanske cerkve v Sloveniji, g. mufti islamske skupnosti Nevzet Porić, predstavnik srbske pravoslavne cerkve arhijerejski namestnik za Slovenijo Aleksandar Obradović, spoštovani duhovniki, redovni predstojniki in predstojnice, dragi redovniki in redovnice, dragi bratje in sestre.
Bližina dneva samostojnosti in enotnosti, ki ga obhajamo na praznik sv. Štefana, 26. decembra, je za nas priložnost, da smo se zbrali v ljubljanski stolnici, kjer se bomo v daritvi svete maše Bogu zahvalili za našo domovino. Obudili bomo spomin in hvaležnost na vse tiste, ki so bili dejavno vključeni v oblikovanje ideje o samostojnosti, na vse tiste, ki so na različnih ravneh pripravljali konkretne korake za dejansko osamosvojitev, na vse tiste, ki so samostojnost izglasovali in jo potem tudi izpeljali.
Danes smo hvaležni, ker se zavedamo, da samostojna država Republika Slovenija ni sama po sebi umevna. Veliko je večjih in močnejših narodov na svetu, ki bi si želeli živeti v svoji državi; ki si že desetletja prizadevajo za samostojnost, pa njihovo prizadevanje še vedno ostajajo sanje. Res je, da je bilo za to samostojnost potrebno trdo garati. Sanje niso dovolj. Sanje so lahko čudovite, a če ostajajo samo sanje, ne da bi bili storjeni potrebni koraki za njihovo uresničitev, potem bi ostali sanjači, ki bi še naprej sanjali tisočletni sen, kakor imamo navado nekoliko vzneseno reči.
Zato je bilo dragoceno, da se kljub različnim zgodovinskim in družbenim okoliščinam nismo nikoli odpovedali tem sanjam, ampak so te sanje z vsakim, ki je v sebi gojil globoko ljubezen do domovine, dobivale nove konkretnejše poteze, kar je podobo o samostojni domovini bližalo uresničitvi.
In potem je prišel »nasmeh zgodovine«, kakor je to poimenoval predsednik osamosvojitvene vlade g. Peterle. V čem je bil ta nasmeh? Najprej v zgodovinskih okoliščinah, v katerih se je znašel svet, predvsem pa Evropa, ki so pokazale, da se je komunistični režim začel rušiti. S tem je bilo omogočeno, da so nastale nove, predvsem pa samostojne in svobodne države. Med njimi tudi države, ki so se razdružile iz bivše Jugoslavije.
Drug pomemben vidik je, da smo imeli v tistem času ljudi, ki so verjeli v samostojno in neodvisno Slovenijo. Dobro vemo, da to ni bilo vsesplošno prepričanje. Imeli smo ljudi, ki so se zavedali, da je osamosvojitev zahteven projekt in so se nanj skupaj z vsemi drugimi odgovornimi skrbno pripravili. To so bili ljudje, ki so znali predvideti težave in nasprotovanja, obenem pa so dovolj zaupali ljudem in dovolj so poznali narodov značaj, da so vedeli, da nam ne bo treba jesti trave. Predvsem pa se je pokazalo nekaj, kar morda danes v različnih razpravah nekoliko pozabljamo. Vedno znova se poudarja skoraj neverjetna enotnost v prizadevanju za osamosvojitev. Brez te enotnosti, ki jo danes tudi praznujemo, dejanske osamosvojitve sploh ne bi bilo.
Ko pregledujemo medije tistega časa, odkrijemo, da misel na samostojnost ni bila splošno sprejeta. Glasovanja v takratni skupščini so se komaj za nekaj glasov nagnila v prid prizadevanja za samostojnost. Vseh, ki so glasovali za neodvisnost Slovenije, se danes posebej spominjamo in se jim zahvaljujemo za njihovo podporo naši neodvisnosti.
Res pa je, da so ljudje, prebivalci Slovenije, zelo jasno vedeli, kaj hočejo in so to svojo voljo, to odločenost pokazali s svojim glasom na plebiscitu, ki je bil na jutrišnji dan, 23. decembra 1990. Rezultat, ki je bil razglašen na praznik sv. Štefana, 26. decembra, istega leta, je politiko zavezal, da mora Slovenijo peljati po poti, ki vodi v samostojnost in neodvisnost. V naslednjega pol leta je bilo storjeno vse potrebno, da je bila samostojnost in neodvisnost uresničena in obvarovana.
Zato smo danes, kot rečeno, hvaležni: hvaležni za vse, ki so sanjali; za vse, ki so se v teh sanjah vedno bolj bližali konkretnim podobam in predlogom samostojnosti; za vse, ki so vizionarsko zaznali ugoden čas, ki so zaznali kairos, in začeli uresničevati samostojnost; hvaležni za ljudstvo, ki ima poseben čut za stvarnost in je samostojnost zahtevalo in potrdilo; in hvaležni tudi za vse, ki so dobesedno dali glavo v torbo in vodili osamosvajanje.
In kje smo danes? Nekateri omenjajo, da tolikšne razdeljenosti v našem narodu ni bilo vse od začetka enopartijskega režima. Ne glede na različna mnenja in politike, ki so sestavni del demokracije, je nesporno, da smo se svobodno odločili, da hočemo biti del družine Evropskih držav, ter s tem zavarovali temeljne demokratične procese, človekove pravice, versko svobodo in se zavezali, da bomo gradili vladavino prava za vse državljane in državljanke.
Mejni prehod Ljubelj danes sameva. Mnogi se še spomnimo dolgih kolon avtomobilov, da bi takoj onstran meje nakupili vse, kar je presegalo zgolj osnovne potrebe, kot so kruh in sol. Vsi podatki kažejo, da imamo danes veliko višji standard, kot smo ga imeli pred tridesetimi leti. Ob tem se lahko vprašamo, ali smo zadovoljni z doseženim? Nikakor. Še vedno je veliko preveč ideologije in politike nasprotovanja. Kot da ne bi vedeli, da biti proti ne ustvarja dodane vrednosti. Zato menim, da bomo morali začeti biti še bolj ustvarjalni. Prihodnost bomo lahko gradili samo na ustvarjanju novih družbenih in ekonomskih pogojev, ki bodo omogočili vsem ljudem razvijati vse svoje sposobnosti in talente. Prihodnosti ne more biti v tem, da ljudi omejujemo, temveč jim je potrebno zagotoviti vso potrebno svobodo, tako kot je to v drugih Evropskih državah.
Zato menim, da bomo morali začeti biti ustvarjalni. Prihodnosti ne moremo graditi na tem, komu bomo jemali in komu bomo delili. Prihodnost bomo lahko gradili samo na tem, da bomo omogočili, da bodo ljudje mogli razvijati vse svoje sposobnosti in ustvarjalno moč. Prihodnosti ne more biti v tem, da ljudem, zlasti najbolj ustvarjalnim, natikamo plašnice in jih spravljamo v čim bolj tesne ograje, najraje kar nekakšna taborišča. Politika mora tem ljudem omogočiti, da bodo postali vlečni konj naše rasti in napredka. Če bo največja skrb politike v tem, da najbolj ustvarjalni ne bodo mogli ustvarjati, da ne bi kakorkoli izstopali iz povprečja, bomo vsi imeli manj. Najbolj pa bodo prikrajšani tisti, ki jim takšna politika obljublja nekakšno Indijo Koromandijo v robinhudovskem prerazdeljevanju dobrin.
Ko obhajamo praznik samostojnosti in enotnosti, ne morem drugače, kot da povem, da je samostojen lahko samo nekdo, ki je, ki obstaja. Tako je tudi z narodom in državo. Kajti država je zgolj skupek pojmov, zakonov in določil, ki je popolnoma brez pomena, če ni nekoga, komur je vse to namenjeno – se pravi, če ni državljanov, če ni naroda, ki je nosilec te države.
Želim si, da bi vsi skupaj spoznali, da so družine, ki imajo otroke in jih sprejemajo, najboljše zagotovilo samostojnosti naše države. Namesto ideologij vseh barv in odtenkov, ki so »brneč bron in zveneče cimbale«, kakor bi rekel sv. Pavel, podprimo družine, ki otroke sprejemajo kot dar in bogastvo. Statistično je utemeljeno, da bruto družbeni proizvod lahko raste samo pod pogojem, da ima družina tri ali več otrok. Zato so neprimerna stališča, da naj bi bili otroci strošek ter da je v Sloveniji preveč prebivalcev. Prazne vasi in področja v Sloveniji govorijo o nujnosti, da se zavzemamo za družinam, otrokom in ostarelim prijazno trajnostno družbo. Otroci so znamenje Božjega blagoslova, znamenje napredka, so razvoj in so naša prihodnost. Na njih sloni naša samostojnost.
Te otroke moramo vzgajati za osebno in narodovo samostojnost in svobodo. Storiti moramo vse, da bodo lahko razvili vse svoje darove, da bodo postajali delavni in ustvarjalni. Izobraževalni in vzgojni sistem mora pomagati staršem pri vzgoji njihovih otrok v skladu z vrednotami, ki jih starši živijo. Niso starši v službi države, ampak je država v službi staršev in njihovih otrok. Temeljna vzgojna naloga torej ne bo, kako otroke oblikovati, da bodo jutri naši volivci, ampak jim pomagati, da bodo cenili resnico in pravico. „Resnica vas bo osvobodila“, je rekel Jezus. Resnica, ne moj prav, ne moja korist, ne moja manipulacija. In pravičnost. Neka država lahko postane domovina samo, če ima enake vatle za vse svoje prebivalce; samo če ni prvorazrednih in drugorazrednih; če vsak sodnik stori vse, da bi se približal resnici in ob tem ostaja samostojen in neodvisen.
Ali je naš svet že takšen? Je naša Slovenija že takšna? Ne še. Vendar nas ravno adventni čas in praznovanje Kristusovega rojstva, ki je tik pred nami, spodbujata, da ne obupamo nad svetom in tudi ne nad našo Slovenijo. Storili bomo vse, da nas bo božično praznovanje napolnilo z upanjem in zaupanjem, s to popotnico pa bomo vstopili v novo leto in v njem živeli samostojnost in enotnost naše države in jo krepili.
Ob tem se želimo posebej zahvaliti gospodu predsedniku republike Borutu Pahorju, ki si je v svojem predsedovanju iskreno prizadeval, da bi Slovenija postajala takšna. Gospod predsednik, zahvaljujem se vam za pokončnost, s katero ste bili predsednik vseh Slovencev. Službo predsednika republike sta postavili na primerno visoko raven. Obenem pa novi predsednici želim Božjega blagoslova pri opravljanju predsedniške službe z željo, da bo predsednica vseh – tudi kristjanov.
Dragi bratje in sestre, polagam vam na srce, da samostojnost in enotnost vzamemo zares, da ju doživljamo kot vrednoti, ki nista sami po sebi umevni, ampak ju moramo mi živeti in varovati – zase in za jutrišnji rod.
Vsem želim blagoslovljen božič in vse dobro v novem letu. Naj bosta z nami Božji blagoslov in Mati Marija. Amen.
Msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof
Pridiga škofa Andreja Sajeta pri sveti maši za domovino v Novem mestu
Pred bližnjimi božičnimi prazniki smo se ob dnevu samostojnosti in enotnosti, ki ga obhajamo 26. decembra, zbrali k zahvalni sveti maši za domovino. Na ta dan smo se leta 1990 zelo enotno odločili, da želimo živeti v samostojni in neodvisni državi. To je bila pogumna in preroška odločitev. Z njo smo želeli uresničiti sanje naših prednikov, da zaživimo iz lastne identitete in kulture, ki je neobhodno prepletena z vrednotami krščanstva. To je pred nas postavilo veliko odgovornost, kako življenje v novi samostojni državi tudi uresničiti.
Z veseljem med nami pozdravljam gospoda mag. Gregorja Macedonija, župana mestne občine Novo mesto in ostale župane občin iz novomeške škofije, dr. Vido Čadonič Špelič, poslanko v državnem zboru, predstavnike vojske in policije ter druge predstavnike družbenega in kulturnega življenja. Iskrena hvala za vaše delo in prizadevanje za skupno dobro naših prebivalcev in za pripravljenost reševati odprta vprašanja, ki zadevajo Cerkev in družbo. Hvala zdravstvenim delavcem in drugim službam, ki skrbijo za pomoči potrebne in da lahko mi živimo v miru ter praznujemo.
Današnja slovesnost je priložnost, da se Bogu in drug drugemu zahvalimo za dar svobode in miru ter vse dobro, kar smo prejeli. Zahvalimo se tudi za preizkušnje, iz katerih kot človeške osebe rastemo. Pomislimo na naše družine, sosede, sodelavce, krajane in državljane, s katerimi tvorimo samostojno Slovenijo. Še posebej se spomnimo tistih, ki so pri procesu osamosvajanja zanjo dali življenje.
V dobrih treh desetletjih samostojnosti smo šli skozi različne viharje. Postavili smo pravno državo na demokratičnih temeljih, kjer je tudi verska svoboda, kot osnovna človekova pravica dobila svoje mesto. Naša začetna enotnost se je kmalu porušila, začutili smo tudi, da demokracija v praksi za njeno uresničenje zahteva skupen napor, strpnost in vztrajnost. To pa je bila in je težava še vedno.
Razdeljenost našega naroda, neenotnost glede razumevanja polpretekle zgodovine in pomembnih vprašanj sedanjosti, ko je npr. pokop množice zverinsko umorjenih pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu ali kje drugod, ter naraščajoča nestrpnost, nas razjedajo kot rak rana.
Iztekajoče se leto bo v zgodovino zapisano zaradi še vedno trajajoče vojne v Ukrajini, zaradi grozot in trpljenja prizadetih ljudi ter posledic, ki jih posredno čutimo tudi mi. Kriza pandemije se nadaljuje z energetsko in gospodarsko krizo, za katero ne vemo, kako se bo končala. Dosedanji življenjski standard ni več samo po sebi umeven.
Kriza je med drugim priložnost za rast. Sedanje razmere nas silijo k ponovnemu razmisleku glede vprašanj skupne prihodnosti, med katerimi imata osrednje mesto človeška oseba in zaščita njenega dostojanstva. S tem so nujno povezane vrednote družine, pravičnosti, verske svobode, pa varovanja okolja ter ostala pomembna področja življenja.
Na začetku sem omenil, da je naša identiteta prepletena s krščanstvom. Vera ni samo osnovna človekova pravica, ki pripada človeški osebi. Je tudi dragocena vrednota, ki posamezniku osmišlja življenje in daje moči še posebej v kriznih trenutkih. Pripada konkretni osebi in ne Cerkvi kot instituciji ali religiji. Je neodtujljiva pravica in tako temeljna, da vanjo v nobenem primeru nihče nima pravice posegati.
Naše prihodnje sobivanje v skupni državi ne bo mogoče brez strpnosti do različnosti in spoštovanja identitete ter vrednot posameznika, med katerimi ima vera pomembno mesto. To je poudaril ameriški pravnik judovskega rodu Joseph H. H. Weiler leta 2011 pred velikim senatom Evropskega sodišča za človekove pravice, kjer je v imenu osmih držav v zadevi Lautsi proti Italiji zagovarjal dopustnost križa v šolskih prostorih. Za kristjane pa strpnost ni dovolj. Demokracija in politika po besedah papeža Frančiška pomenita umetnost srečanja, kjer drugega ne le toleriramo, temveč ga v njegovi drugačnosti sprejmemo kot brata. Merilo pri tem je evangelij (nagovor ob sprejemu bratovščine Chemin Neuf, 16. 5. 2022). Papež v omenjenem nagovoru izpostavi tudi naslednjo misel: »Realnost je pomembnejša od ideje. Z ideologijo ne moremo delati politike. Celota je boljša od dela in enotnost je boljša od konflikta. Vedno si prizadevajte za edinost in se ne izgubljajte v sporih«.
Kako bomo to udejanjili v praksi, je najprej odvisno od spoštovanja naših korenin. To konkretno pomeni, da najprej sami cenimo svoj rod, domovino in vero, ki jo živimo svobodno ter se je v javnosti ne sramujemo. Drugega lahko spoštujemo in sprejemamo, če najprej cenimo in spoštujemo to, kar smo mi sami.
V Cerkvi zaključujemo adventni čas, pred nami so božični prazniki. Ti dnevi so za vsakega verujočega priložnost za krepitev vere in poguma ter premagovanje negotovosti in strahov. Na poti nismo sami, Gospod nam je dal svojega sina, ki je Emanuel, kar pomeni Bog z nami. Podobno kot Marija v današnji Božji besedi (Lk 1,34–35) se tudi mi vprašajmo, kakšno je naše mesto v luči odrešenja?
Marija je na začetku oznanila vznemirjena, vendar jo angelova beseda pomiri: »Ne boj se«! Čuti, da se na njej izpolnjuje velika obljuba, na katero so čakali stoletja. V nasprotju z nevernim Zaharijem ne sprašuje, kako je to mogoče, saj ve, da Bog v človeški zgodovini dela nemogoče. Veruje! Želi le razumeti, kako se bo to zgodilo. Angel ponovno pojasni: »Moč Najvišjega te bo obsenčila.«
Podobno kot Mariji se Bog razodeva tudi nam. Verujmo njegovi obljubi! Daje nam samega sebe. Prihaja nam naproti, po konkretnih dogodkih, preko bogoslužja in na druge načine! Božič nas vabi, da odpremo svoje srce in sprejmemo Gospoda, ki prinaša upanje za človeštvo. V naši notranjosti ustvarimo zanj prostor. Prepoznajmo ga v tistih, po katerih nas najbolj nagovarja; to je po otrocih, trpečih, beguncih in revnih tega sveta.
Naj nam praznovanje Gospodovega rojstva prinese miru, veselja in novega upanja.
Vesel Božič ter blagoslovljeno novo leto 2023!
Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference
