Nekateri slovenski škofje so že objavili svoje odzive na smrt papeža Frančiška.
Msgr. Alojzij Cvikl, mariborski nadškof metropolit:
Papež Frančišek je bil za Cerkev resničen blagoslov. Njegova prisotnost je prinašala preprostost, globino, toplino in pristno bližino vsakemu človeku. Zgovorno je, da se je od nas poslovil z blagoslovom urbi et orbi – »mestu in svetu« –, s katerim je ves čas svojega pontifikata želel doseči srca ljudi po vsem svetu.
Njegove zadnje besede lahko razumemo kot duhovni testament, ki nam ga je zapustil. Bile so prežete z zaupanjem, vero in ljubeznijo – prav takšno držo je živel skozi vse svoje poslanstvo.
Papež Frančišek je v središče svojega življenja in služenja postavil človeka. Do vsakega je pristopal z globokim spoštovanjem, s poslušanjem in s pristno odprtostjo. Zanj je bil vsak človek – ne glede na narod, vero, položaj ali preteklost – vreden vsega dostojanstva in ljubezni.
Njegovo oznanjevanje evangelija je bilo zasidrano v blagrih, ki si jih je vzel za življenjski program. Zato je bil še posebej blizu ubogim, krotkim, tistim, ki so lačni in žejni pravičnosti, ter vsem, ki si prizadevajo za mir in spravo. Bog, ki ga je oznanjal, ni bil strogi sodnik, ampak usmiljeni Oče. V njem smo prepoznali pastirja, ki ni vladal z močjo, ampak je vodil z zgledom, skromnostjo in nežnostjo.
Svojo papeško službo je zaznamoval z bližino malim, s preprostostjo in s prizadevanjem za Cerkev, ki gre naprej – Cerkev, ki je misijonarska, odprta in pričevalna. Po zgledu svetega Frančiška Asiškega, čigar ime si je izbral, je želel Cerkev, ki je uboga in blizu ljudem.
Blagre je videl kot temeljno pot krščanskih skupnosti, ki ne smejo biti zaprte vase, temveč žive pričevalke Vstalega Gospoda sredi sveta.
Papež Frančišek se je od nas poslovil prav v svetem letu, ki ga je sam odprl in ga naslovil »Romarji upanja«. Ob tej priložnosti je vso Cerkev povabil, naj stopi na pot vere, naj se premakne iz udobja v gibanje, iz zaprtosti v odprtost, iz statičnosti v oznanjevanje.
Kdo bi si mislil, da bo prav on opravil tisto zadnjo, najpomembnejšo romarsko pot – pot k Očetu?
Tudi s svojo smrtjo je oznanil upanje in pomen krščanskega romanja proti večnosti.
V Apostolski spodbudi Veselje evangelija je kot misijonarsko počelo zapisal to, kar je sam že zdavnaj naredil:
»Vemo samo, da je naša podaritev nujna. Naučimo se počivati v nežnih Očetovih rokah, v svoji ustvarjalni in velikodušni podaritvi. Nadaljujmo, dajmo mu vse, a dopustimo, da on napravi rodovitno naše prizadevanje, kakor mu je všeč …
(Veselje evangelija, V. poglavje, str.172)
Žalost ob njegovi smrti se preobraža v hvaležnost za vse, kar nam je dal – za njegovo služenje, njegove besede, njegovo držo ponižnosti in poguma.
Naj njegov zgled še naprej razsvetljuje pot Cerkve in naše osebne poti vere. Naj ga Vstali Gospod sprejme v objem usmiljenega Očeta, ki naj mu podeli plačilo za njegov trud in darovano življenje.
Naj se v Božji bližini za vedno odpočije v miru.
Msgr. dr. Peter Štumpf, koprski škof, apostolski administrator murskosoboške škofije:
V koprski in soboški škofiji smo Bogu hvaležni za velik dar papeža Frančiška. Ob izvolitvi mu je ustanovitelj Cerkve Jezus Kristus v Svetem Duhu oblikoval srce, ki je ljubilo vse ljudi. Tako je Frančišek postal romar upanja za vse in z vsemi: za katoličane in za vernike drugih ver, za iskalce Boga, ki ne poznajo evangelija, Cerkvi naklonjene in njej nasprotne, za uboge in bogate, pomembne in obrobne… V papežu smo prepoznavali to, kar evangelij pomeni: veselo novico za vse.
Na Frančiškovem obrazu nasmeh ni izginil. Nase je vzel križ Apostolika današnjih dni in veselo šel za Gospodom Jezusom. Hodil je tja, kamor drugi ne gredo radi: k drugačnim, neprijaznim, velikokrat tudi sovražno usmerjenim. S seboj je prinašal vero in tolažbo. Vedno je našel besede, ki govorijo o Bogu, ki ljubi vse ljudi, in nikogar ne izključuje. Bil je glas tistih, ki niso mogli ali pa niso smeli govoriti.
Mati Marija, ki jo je srčno ljubil, mu je pomenila Tolažnico in Pomočnico. K njej se je pogosto zatekal, njo je prosil, naj varuje človeštvo. Marija mu je pomenila žlahtno in čudovito podobo žene, katere odsev je videl na obrazu vseh mater in deklet – spoštovanih in ljubljenih, zlorabljenih in ponižanih, in tudi delavk za človekove pravice in dostojanstvo. Nekatere med njimi je zaprosil za pomoč pri vodstvu Cerkve.
Frančišek je videl rešitev za človeštvo v družini očeta, matere in otrok. Učil nas je, da je v družini začetek življenja, njegovega negovanja in varovanja vse do naravne smrti.
Odločno se je postavil proti zlorabam otrok in nemočnih oseb. Iskal je načine, kako jih zavarovati in jim pomagati. Pri tem je Cerkev poslal v prve vrste boja in ukrepanja.
Mlade je spodbujal, naj vstanejo s kavča in gredo med ljudi oznanjat Kristusa. Zaupal jim je poslanstvo misijonarskih učencev, ki govorijo jezik sodobnosti in prepričljivosti.
Koprska škofija je bila deležna Frančiškove pozornosti ob Forumu za mir, junija 2023. K nam je poslal svojega odposlanca Državnega tajnika kardinala Pietra Parolina, ki nas je v njegovem imenu pozdravil in povedal, da je papež zelo hvaležen za ta dogodek, ki vse narode na Balkanu in drugod po svetu spodbuja, naj nadaljujejo prizadevanje za mir.
Tudi soboška škofija je Frančišku hvaležna za očetovsko bližino in skrbnost, ko ji je podaril solidarnostno pomoč za njeno delovanje.
Po velikem trudu in naporu za približevanje Cerkve in vsega človeštva Bogu so se papeževe utrujene oči zaprle, da bi se odprle za gledanje veličastnega obličja najvišjega Gospoda nebes in zemlje. Tako se je pridružil pastirjem Cerkve, ki so za seboj pustili čudovite sledi svetosti, brazde oranja in sejanja miru, duhovnega in moralnega napredka.
Frančišek je postavil Cerkev na stran ubogih, ki so sedaj skupaj z Materjo Marijo, Frančiškom Asiškim, Ignacijem Lojolskim in vsemi svetimi pred Sodnikom vseh časov in vekov njegovi prvi zagovorniki za blaženo večnost.
Koprska in soboška škofija molita za dušo rajnega svetega očeta Frančiška in se Gospodu Jezusu ponižno zahvaljujeta, da je po njem skrbel za nas, nas opogumljal in vabil na pot svetosti.
Msgr. dr. Maksimilijan Matjaž, celjski škof (objavljen povzetek Radia Ognjišče):
»Čeprav smo videli, da je bil papež v zadnjih dneh šibak, je novica o njegovi smrti pretresla. A v tem žalostnem trenutku čutim predvsem globoko hvaležnost za njegov dar,« je dejal škof Matjaž. Poudaril je, da je Frančišek umrl, kot je živel – kot pastir, ki izgori za svoje ljudstvo. »Še ob svojem zadnjem blagoslovu ‘mestu in svetu’ je bil s svojo šibkostjo ganljivo močan.«
Škof Matjaž je spomnil, da je papež Frančišek Cerkev postavil ob bok ubogim in ranljivim, jo primerjal s poljsko bolnišnico in duhovnikom naročil, naj »dišijo po ovcah«. Ta poudarek je vplival tudi na slovensko Cerkev, saj nas je vabil k nenehnemu spraševanju vesti, k opuščanju zunanjega blišča in k iskanju bistvenega. »Njegovo geslo – če pšenično zrno ne pade v zemljo – se mora uresničevati tudi v našem življenju,« je poudaril škof.
Po mnenju škofa Matjaža je največja dediščina papeža Frančiška prav vizija sinodalne Cerkve – Cerkve kot občestva, kjer vsak vernik soustvarja skupnost. »To je vizija prihodnosti, nadaljevanje duha drugega vatikanskega koncila, v kateri nas vodi Sveti Duh in vsakdo ima svoje mesto,« je dejal. Spomnil je, da je Frančišek dan po obletnici izvolitve napovedal nadaljevanje sinodalnega procesa za naslednja štiri leta, kar kaže na njegovo globoko prepričanje, da je to pot Cerkve prihodnosti.
Izkušnja neposrednega sodelovanja s papežem na sinodalnih zasedanjih je bila za škofa Matjaža globoka. »Bil je vedno navzoč, pozoren poslušalec, redkobeseden, a preudaren. In vsem dostopen. V osebnem stiku si začutil, da te vidi, sliši in razume.« To po njegovem ni bilo zgolj posledica človeških sposobnosti, temveč »pričevanje delovanja Svetega Duha med nami.«
Ob koncu se je škof zazrl v prihodnost in izpostavil ključno nalogo naslednjega papeža: »Poslušnost Svetemu Duhu. Potrebujemo Cerkev, ki ni odmaknjena od sveta, ampak zna govoriti jezik, ki ga današnji človek razume. Cerkev, ki živi občestvo, skromnost, odprtost. To bo velik izziv in velika naloga prihodnjega papeža.«
Msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof:
Msgr. dr. Andrej Saje, novomeški škof, predsednik SŠK:
Vest o smrti papeža Frančiška smo v Cerkvi na Slovenskem sprejeli z globoko bolečino. Gospodu smo hvaležni za dar njegovega življenja in služenja v vlogi naslednika apostola Petra. Z njegovim odhodom k Očetu smo izgubili ne samo vrhovnega voditelja Katoliške Cerkve in Kristusovega namestnika na zemlji, temveč tudi človeka globokega sočutja, ki je po Jezusovem zgledu za svoje življenje izbral pot služenja, ljubezni in miru. Na njegovo pobudo smo v Cerkvi obhajali izredno sveto leto usmiljenja.
Papež Frančišek je v svojem pontifikatu nesebično služil Cerkvi in vsemu človeštvu. Učil je, da je vera v Boga zelo konkretna ter tesno povezana z našo odgovornostjo do sveta in ljudi okoli nas. Njegov poziv k večji solidarnosti, spoštovanju dostojanstva vsakega človeka, skrbi za naš planet kot skupni dom, ter podpora revnim in zapostavljenim, so bile vrednote, ki so oblikovale njegovo duhovno poslanstvo. S svojo iskrenostjo, ponižnostjo in globokim razumevanjem evangeljskih vrednot je bil zgled vere, upanja in ljubezni za kristjane in vse ljudi odprtega srca.
Papeža Frančiška se bomo Slovenci spominjali tudi po tem, da nas je poznal že v času svojega bivanja v Argentini. Za nas se je pogosto zanimal. Leta 1970 je še kot jezuit obiskal Slovenijo. Imenoval je tudi vse sedanje krajevne škofe pri nas. S pastirji krajevne Cerkve se je srečeval ob raznih priložnostih. Leta 2018 je sprejel člane Slovenske škofovske konference ob njihovem uradnem obisku ad limina apostolorum v Vatikanu. Novi argentinski primas kardinal Vinko Bokalič, sedanji nadškof metropolit v škofiji Santiago del Estero v Argentini, je bil Bergogliev pomožni škof v Buenos Airesu.
V času, ko svet in Cerkev potrebujeta enotnost in mir, ga bomo ohranili v spominu kot človeka, ki nas je učil, kako biti bliže Bogu, kako verovati in utrjevati upanje v večno življenje.
Papež Frančišek je med drugim poudaril: »Večno življenje se začne že v tem trenutku, začne se skozi vse življenje, ki je usmerjeno v trenutek dokončnega vstajenja. In že smo vstali, pravzaprav smo s krstom vključeni v Kristusovo smrt in vstajenje ter smo udeleženi v novem življenju, ki je njegovo življenje.« (Kateheza svetega očeta ob splošni avdienci, 4. 12. 2013)
Naj bosta njegovo pričevanjsko poslanstvo pastirja vesoljne Cerkve in zgled vere za vse nas trajen navdih za življenje po evangeliju in trdno vero v večno življenje.
V trenutku njegovega odhoda k Očetu bomo še posebej molili za njegovo dušo, da bi zaživel polnost Božje ljubezni in miru. Prosili bomo za modrost in vodstvo Svetega Duha pri izbiri novega papeža, ki bo vodil Cerkev v prihodnosti.
