Objavljamo sporočila slovenskih škofov za letošnji božič:
Škof Bizjak pri polnočnici: ‘Škofija Koper se pripravlja na 1500. obletnico prihoda škofa Nazarija v Koper’
Tudi izvoljeno ljudstvo, kakor mi v današnjih časih, je šlo skozi številne in hude preizkušnje in tudi njim je kdaj prišlo na misel, kar piše prerok Izaija: ‘Moja usoda je skrita Gospodu, mojemu Bogu uhaja moja pravica!’ (Iz 40,27). Najmočnejši dokaz proti takšni malovernosti pa je prav gotovo rojstvo Mesija, prihod Božjega Sina, ki nam prihaja na pomoč, nam prinaša tolažbo in upanje. Njegovo ime je Emanuel, kar pomeni Bog z nami. Spominja nas, da nismo sami, da ne živimo sami in ne delamo sami. Naj za njegov rojstni dan vsi bolj začutimo Njegovo navzočnost med nami in Njegovo bližino!
Prerok Izaija opisuje mesijanske čase in vzklika: ‘Vriskajte in radujte se, prebivalci Siona, zakaj velik je med vami Sveti Izraelov!’ (Iz 12,6). Prerok Sofonija napoveduje: ‘Tisti dan porečejo prestolnici Jeruzalem: ‘Sion, ne boj se! Naj ti roke ne omahnejo! Gospod, tvoj Bog, je pri tebi, mogočni rešitelj! Veseli se nad teboj v obnovljeni ljubezni, vriskajoč je raduje nad teboj kakor ob prazniku!’ (Sof 3,16-17). Prerok Zaharija vabi: ‘Veseli in raduj se, hči sionska, kajti glej, prihajam in bom prebival v tvoji sredi, govori Gospod!’ (Zah 2,14). Kakor pravi tudi Božja modrost v knjigi Pregovori: ‘In moje veselje je pri človeških otrocih!’ (Prg 8,31).
Škofija Koper pa stoji letos tudi pred jubilejnim letom, pred 1500-letnico prihoda škofa Nazarija na škofijski sedež v Koper, leta Gospodovega 524. Leto imenovanja škofa in njegovega prihoda v mesto pa je sprejeto tudi kot leto ustanovitve mesta Koper. Celotno mesto Koper se je zato z vsemi pristojnimi ustanovami na praznovanje nadvse zavzeto pripravilo. Zahvaljujemo se zlasti MOK in ZVKDS pa tudi vsem drugim ustanovam, ki ste ob tej priložnosti odločilno podprle zlasti restavriranje Krstilnice sv. Elija, obnovo zvonika stolnice, restavriranje slik Vittoreja Carpaccia. Pozdravljamo tudi pripravo in izid Monografije o stolnici v Kopru in izdelavo zbirke mašnih plaščev s klekljanimi znamenji (+ in IX), ki nam jih prinaša kamnita plošča iz 6. stoletja, iz časa škofa Nazarija, ki je bila najdena pri prenovi kora za sedanje orgle v stolnici. Zahvaljujemo se restavratorki gospe Miri Ličen za restavriranje 15 portretov koprskih škofov od leta 1529-1747, ki jih bo predstavila v prihodnjem letu. Želimo predstaviti tudi poročilo škofa Naldinija o imenovanju svetega Nazarija. Pozdravljamo tudi vse druge prireditve in dejavnosti ‘v čast očetu in zaščitniku Justinovega mesta’, kakor piše na sarkofagu za našimi sedeži. Naj častitljiva obletnica v nas vseh okrepi ljubezen do našega mesta in poveča zavzetost za njegovo rast in razvoj.
Okrogla obletnica na sedežu škofije naj razgiba in poživi gorečnost in zavzetost za odkrivanje in spoznavanje zgodovine in preteklosti po obeh pokrajinah naše škofije, po obalno kraški pokrajini na jugu in po goriški pokrajini na severu. Po mestih in vaseh, po trgih in naseljih, naj poživi in pospeši povpraševanje in zanimanje za korenine iz katerih rastemo, za pilote in sidra, na katerih stojimo. Drevo raste in se krepi v obe smeri: čim višje v nebo, tem globlje v zemljo.
Vsem želim in voščim trajen mir, ki so ga v božični noči angeli oznanjali v Betlehemu, in blagoslovljeno prihajajoče novo koledarsko leto, naj bo srečno, naj bo zdravo in veselo!
Nadškof Zore pri polnočnici: ‘Zakaj je tako pomembno, da se začnemo učiti pri tem učlovečenem Bogu?’
Praznujemo božič. Z veliko hvaležnostjo smo se zbrali v stolnici sv. Nikolaja, da bi kot občestvo verujočih vsak v sebi in tudi med nami pripravili prostor za prihod Božjega Sina in našega Odrešenika.
Vsako leto za polnočnico poslušamo evangeljsko poročilo o Jezusovem rojstvu. Evangelist Luka nas najprej postavi v zgodovinski okvir. Navede najpomembnejša imena tistega časa, ob nje pa postavi imena tistih, ki so s svojo pripravljenostjo sprejeti in izpolniti Božjo voljo pripravljali pot Gospodu.
Leta 9 po Kristusu so v mestu Priene v Mali Aziji na kamnito tablo napisali, da rojstvo cesarja Avgusta »vsak lahko razume kot izvor svojega življenja in svojega bivanja, kot čas, od katerega mu ni treba več objokovati svojega rojstva. S tem, ko nam je dala Avgusta, je božja previdnost nam in tistim, ki bodo prišli za nami, poslala kot odrešenika tistega, ki naj bi končal vojne in vse preuredil. Dan božjega (Avgustovega) rojstva je bil za svet začetek veselih oznanil (dobesedno »evangelijev«), prejetih po njegovi zaslugi.«
Prav ta Avgust je ukazal, naj se popiše ves svet. To popisovanje je lahko imelo dvojen namen. Najprej je na ta način cesar izvedel, koliko ljudi je v njegovem cesarstvu sposobnih uporabljati meč – cesar je tako izvedel, na kakšno armado lahko računa. Potem pa je cesar preko popisa prebivalstva vedel, koliko davkov bo lahko pobral za uresničevanje svojih načrtov.
Tudi najlepše napisana zgodovina se potem v resničnosti življenja pokaže kot veliko manj bleščeča in veliko manj vesela. Dokler oblastniki tega sveta štejejo vojake in načrtujejo, na kakšen način bodo z davki napolnili državni proračun, bo še vedno dovolj siromakov, ki bodo umirali po bojiščih, in siromakov, ki se bodo v velikem pomanjkanju prebijali iz dneva v dan. Cesarjem pa bodo odkrivali napise, ki bodo slavili njihovo veličino in plemenitost. Tako je bilo nekdaj in tako je tudi danes.
Bog pa je vedno Bog z nami, je Emanuel, ki brez armad in brez proračunov, brez slavolokov in brez slavospevov vstopi v človeško zgodovino in jo začne spreminjati od znotraj. Med nas je prišel kot človek. Pravi Bog in pravi človek, kakor molimo v nicejsko-carigrajski veroizpovedi, se je v sveti noči rodil kot človeški otrok. Majhen in nebogljen. Potreben sprejetosti in potreben skrbi in nege. Morda ob rojstvu ni imel vsega, kar si predstavljamo kot nepogrešljivo za človeka vreden vstop v svet. Ni imel svoje sobe, ni imel otroške posteljice, ni ga pričakala vrsta igrač, ki bodo zaposlovale njegovo pozornost in mu prebujale domišljijo.
Imel pa je nekaj drugega. Imel je Marijino srce, ki je od angelovega obiskanja in od obsenčenja s Svetim Duhom utripalo zanj, živelo zanj. Imel je pozorno skrb sv. Jožefa, ki je bil pripravljen sredi noči vstati in se odpraviti v Egipt, da bi otroku rešil življenje. Predvsem pa, bil je sprejet. Čeprav morda ni bil zavit v mehke plenice, ga je obdajala nežna ljubezen. Vedel je, da je dobrodošel. Tega mu ni sporočalo okolje, ki ga je obdajalo, ampak mu je to sporočala toplina Marijinih dlani, mehkoba njenega pogleda, šepet njenih besed, pa tudi trdnost Jožefovih korakov in mirnost v njegovem glasu.
Na misel mi prihaja Peter Opeka, naš misijonar na Madagaskarju, ki je bil v začetku tega meseca na obisku v Sloveniji in je s svojim pričevanjem pritegnil množice. Morda si bomo najbolj zapomnili njegovo izjavo, povezano z neko medaljo, ki naj bi jo dobil za svoje delovanje. Organizatorjem je povedal, da »otroci na Madagaskarju ne jedo medalj, ampak jedo riž.« Drugače rečeno, otroci na Madagaskarju ne živijo od medalj, ampak živijo od riža.
Tako tudi naši otroci ne potrebujejo vsega udobja, v katerega jih zavijemo, ter igrač in dogajanja, s katerimi jih zamotimo. Tudi naši otroci ne jedo udobja in igrač, pač pa najprej potrebujejo sprejetost, tudi naši otroci živijo od toplih maminih dlani in od očetove pomirjajoče navzočnosti. Tudi naši otroci ob ljubezni, ki so je deležni, lahko zrastejo v može in žene, ki bodo zmogli spregovoriti besedo, ki bo bogatila druge, in izvršiti dejanja, ki bodo drugim prinašala blagoslov in osvoboditev.
Pokojni milanski kardinal Carlo Maria Martini je v eni svojih božičnih pridig dejal: »Od otroka Jezusa se učimo, da Bog ni samo veličina, ampak na nek skrivnosten način tudi majhnost, sam postane majhen. Bog ni samo velikodušno poklanjanje darov, ampak tudi naklonjenost, sočutje, solidarnost z nami v vsej naši šibkosti. Otrok nas uči, da Bog ni samo velik, mogočen, izjemen, ampak da je v njem nekaj, česar ne znamo opredeliti in kar se v nas imenuje ponižnost: sprejeti zadnje mesto, jasli za živino, kamor ne bi legel noben človek.«
Zakaj je tako pomembno, da se začnemo učiti pri tem učlovečenem Bogu? Lahko bi navajali različne razloge. In prepričan sem, da z nobenim odgovorom ne bi popolnoma zgrešili resnice. Vsak bi nam odprl ali osvetlil eno od ploskev tistega poliedra, o katerem večkrat govori papež Frančišek. Vendar mislim, da se najbolj približamo resnici, da se brez zrenja, brez premišljevanja in čaščenja tega majhnega in nemočnega učlovečenega Boga naše oči ne morejo dovolj očistiti, dovolj zbistriti, da bi mogli v resnici zagledati človeka.
Dokler ne sprejmemo Jezusa v jaslicah in ne pokleknemo predenj, dokler po dolgotrajnem premišljevanju ne spoznamo, da je bil kot novorojenec povit v plenice in položen v jasli, kakor je bil po končani Kalvarijski drami povit v povoje in položen v grob, ne moremo zaslutiti brezmejnosti Božje ljubezni do nas. Božja ljubezen ne beži pred jaslimi in se ne brani križa, da bi človeku mogla vrniti dostojanstvo, s katerim ga je oblikovala iz gline in božanskega diha. Dokler ne bomo brez nostalgije po otroških spominih v živi veri klečali pred novorojenim, ki je položen na slamo, bomo tudi težko z živo vero klečali pred Kruhom življenja, v katerem se »vsak dan poniža, prav tako kot takrat, ko je „s kraljevskega prestola“ stopil v telo Device. Vsak dan pride k nam v ponižnosti. Vsak dan stopa iz Očetovega naročja na oltar v duhovnikovih rokah« (FOpom 1,16-18), kakor je dejal sv. Frančišek Asiški.
Sprejeti Jezusa v jaslicah, sprejeti ga kot svojega Boga. Pomembneži v tistem času in v naših dneh so imeli oči in duše polne številk, oboroženih vojakov in donosnih davkov. Svoje življenje so gradili na dobičku in po dobičku so merili svojo uspešnost in po dobičku so sodili ljudi. V evangeliju pa evangelist spregovori o pastirjih, ki so prenočevali na prostem in čez noč stražili pri svojih čredah. Noči na prostem in nad njimi zvezdnato nebo. Dragi bratje in sestre, kdaj ste se nazadnje občudujoče zazrli v zvezno nebo in pustili, da vas prevzame njegova skrivnostna moč. Pastirji, ki so v tedanji družbi veljali za skrajni rob družbe, ki niso bili vredni priti v tempelj, so razumeli govorico zvezd in angelov. V njihovih dušah ni bilo številk. Svoje ovce so poznali po imenu, kakor je pozneje povedal Jezus.
Zato je to prezirano druščino obsijala Gospodova slava. Rojstvo v Betlehemu je že stopilo na pot odreševanja človeka. Prezirane in razžaljene je obsijala Gospodova slava. Odšli so v Betlehem in tam doživeli potrditev angelovih besed: »To vam bo znamenje: našli boste dete, v plenice povito in položeno v jasli.«
Za angeli so pastirji prvi, ki so postali oznanjevalci Jezusovega rojstva. »Ko so to videli, so pripovedovali, kar jim je bilo rečeno o tem otroku. In vsi, ki so jih poslušali, so se začudili temu, kar so jim povedali pastirji.«
Dragi bratje in sestre. Tudi sebi in vam želim, da bi v teh božičnih dneh dali iz srca številke in denarnice, ter jih odprli za zvezde in angele. Tako bomo spoznali, da se Božja veličina razodeva v majhnosti in Božja moč v nemoči. Spoznali bomo veličino ponižnosti, v katero se odene Božja neskončnost in stopili bomo na pot odrešenja.
In srce se bo napolnilo, tako zelo napolnilo veselega oznanila, da ne bomo mogli molčati. Oznanjali bomo. Z vsako besedo, v vsakem srečanju bomo oznanjali, da se je rodil Odrešenik sveta, Kristus, naš Bog.
Marija, Sveta Božja Mati, pomagaj nam, da ga bomo v ponižnosti sprejeli in da bomo vse njegove besede shranili v svojem srcu ter jih premišljevali. Predvsem pa po njih živeli.
Amen.
Škof Saje pri polnočni sveti maši: ‘Pripravimo prostor Gospodu in postanimo nosilci miru in luči’
Dragi bratje in sestre!
Božič je praznovanje skrivnosti, ki je zaznamovala človeško zgodovino. Bog je prišel na svet, da bi prebival med nami (prim. Jn 1,14). Postal je eden izmed nas. To je Skrivnost, ki vpliva na našo osebno vero in obstoj. Z evharistično daritvijo se želimo Gospodu zahvaliti za dar odrešenja in premišljevati, kaj božična skrivnost pomeni za naše življenje.
Priča smo pozunanjenosti božičnih praznikov. Bog vse bolj izginja iz našega življenja. Mnogi se ob prazničnem voščilu izogibajo besedi božič. Voščijo samo vesele praznike. Kakšne praznike? Pomembno je, da vemo, kaj praznujemo, sicer praznovanje nima smisla in je izgubljena priložnost.
Božično praznovanje je za nas povabilo, da ozavestimo skrivnost Gospodovega rojstva, ga sprejmemo v svoje življenje, se ga veselimo in z Njim računamo. Je Emanuel, Bog z nami. To bo krepilo našo identiteto in prebujalo hvaležnost za prejeti dar. Hkrati se bo porodilo vprašanje, kako naj odgovorimo na prejeti dar.
Ob premišljevanju božičnih evangelijev nas presune dejstvo, da je Bog postal otrok, da bi ga na ta način lahko začutili, sprejeli in ljubili. Kakor pastirji! Ob branju evangelija se nas dotakne dejstvo, da v prenočišču za sveto družino ni bilo prostora. Ob tem se hkrati pojavi vprašanje, kako bi bilo, če bi Marija in Jožef potrkala na naša vrata?
Večina ljudi je Gospodovo rojstvo spregledala. Nanj enostavno ni bila pozorna, ni verjela, da se rojeva Božji sin. Zavrnili so ga. Evangelist Janez to ugotovitev pripelje do bistva, ko zapiše, da se je učlovečena Beseda naselila med ljudmi, vendar ni bila sprejeta (prim. Jn 1,11).
Izkušnja zavračanja Boga se ponavlja tudi v naših življenjih. Začne se z dejstvom, da za Boga nimamo časa, npr. za molitev, sveto mašo, branje Svetega pisma ali premišljevanje. Veliko opravkov imamo, zdi se, da nam čas uhaja iz rok. Kaj pa Bog? Vprašanja v zvezi z Njim se nam nikoli ne zdijo tako pomembna, kot so nam pomembne druge reči.
Tudi če se zdi, da trka na naša vrata, ga je treba z neko utemeljitvijo odvrniti. Tudi v občutkih in hotenjih Zanj ni prostora. Prav tako ni prostora za druge, za otroke, za revne, za tujce. Če izhajamo iz preproste besede o manjkajočem mestu v bivališču, lahko spoznamo, kako zelo je na mestu Pavlova beseda, naj se preoblikujemo tako, da spremenimo svoje mišljenje (prim. Rim 12,2). Apostol Pavel govori o prenovi našega razuma in o tem, kako vidimo svet in sebe. To spreobrnjenje sega v globino našega odnosa do resničnosti o nas samih in o odnosu z Bogom.
V božični zgodbi izstopa hvalnica, ki jo angeli zapojejo o novorojenem Odrešeniku; »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji«. Ob zaznavi Božje slave angeli izrazijo svoja občutja radosti. Njihova pesem je izžarevanje veselja. Napolnjeni so s srečo, ki prihaja od zaznavanja čistega sijaja Božje resnice in ljubezni. Tudi mi si želimo te radosti in tudi mi se želimo veseliti skupaj s pastirji.
Z Božjo slavo je povezan mir na zemlji. Kjer Boga zanikamo, ni miru. Je prostor za temo in nasilje. Če ugasne Božja luč, se zmaliči tudi človekovo božansko dostojanstvo. Posledično se bratstvo med nami poruši.
Božič prinaša v temo tega sveta sporočilo resničnega in pravega miru za vse ljudi. Mir ni zgolj odsotnost vojne ali hrupa, temveč je polnost Božjega življenja. V krščanstvu se mir udejanja v skupnosti verujočih, ki obhaja evharistijo. V njej je prisoten Kristusov mir in se širi v svet. Ko obhajamo evharistijo, smo v »Betlehemu«, v hiši kruha, kar etimološko pomeni ta beseda. Kristus se nam daruje in nam s tem podarja svoj mir. Daje nam ga, da bi lahko nosili luč miru v sebi in jo posredovali drugim. »Ko vidiš nekoga, ki ga zebe, ki je žalosten, … stopi k njemu. Podaj mu roko, pomagaj mu na poti k toploti, veselju in miru, razsvetli njegovo temo« (Skavtska poslanica ob luči miru 2023).
Božič nas vabi, da se premaknemo z mesta, kjer smo, v naših namenih in dejanjih. Sinodalni proces v nas ozavešča našo odgovornost za evangelij, ki se lahko vidi le v delih. Po krstu imamo poslanstvo oznanjevanja. Ko so angeli odšli, so pastirji rekli drug drugemu: Pojdimo torej v Betlehem pogledat to, kar se je zgodilo in kar nam je sporočil Gospod (prim. Lk 2,15). Ko se odpravimo na pot v svobodi srca, zapustimo dosedanje miselne in življenjske navade in krepimo nove. Bolj Božje!
Redko hitimo za Božjimi stvarmi. Upirajo se nam. Pastirje pa je gnala radovednost, hiteli so in sledili Božjim vzgibom. Zakaj ne bi tudi nas prevzela njihova radovednost, da bi natančneje videli in spoznali, kje je Novorojeni Gospod danes in v mojem življenju?
Vsem želim blagoslovljen božič ter lepo praznovanje v krogu vaših družin in najdražjih.
Nadškof Cvikl v božični homiliji: ‘Kdor sprejme Luč, on sam postaja luč’
Dragi sobratje duhovniki, drage sestre redovnice, dragi bratje in sestre!
Božja beseda nam je v sveti noči želela približati skrivnost rojstva Božjega Sina v Betlehemu. Dnevna sv. maša želi to skrivnost poglobiti.
Prerok Izaija nam to skrivnost predstavi kot veliko tolažbo in veselje za vse, kajti Bog se nam je razodel kot tisti, ki je blizu človeku, kot tisti, »ki se je naselil med nami« po otroku, »da nas potolaži in odreši« (prim. Iz 52,9). To je razodevanje iskrene ljubezni do nas, ki je prežeta z usmiljenjem in dobroto.
Rojstvo Božjega Sina je začetek Božjega kraljestva med nami. Takoj lahko opazimo, da to kraljestvo med nas prihaja na presenetljiv način: nič ne kaže na to, da je ta otrok kralj, saj je rojen v zelo skromnih okoliščinah in je položen v jasli.
Toda Božje kraljestvo začenja svojo pot ravno na tak način. Preobrazba človekovega stanja in spreminjanje sveta se začenja z rojstvom Božjega Sina, tam na robu velikega rimskega cesarstva, v majhnem kraju, ki pa na glavo obrne človeško logiko in nas uvaja v Božjo, kjer so v ospredju pravičnost, mir in ljubezen.
Pismo Hebrejcem nam poskuša približati veličino tega otroka: »je Božji Sin«, kajti Bog Oče se je odločil, da nam ne bo več govoril samo po svojih služabnikih prerokih, kot je to delal v zgodovini do tega rojstva, ampak nam je tokrat spregovoril po svojem Sinu.
Otrok v Betlehemu še ne govori z besedami, ampak s svojo navzočnostjo, ki razodeva Božjo ljubezen do nas in napoveduje odrešenjski načrt, ki se začenja uresničevati.
Uvod v Janezov evangelij, ki smo ga slišali, je sporočilno izjemno bogat in nam Novorojeno dete predstavi kot Besedo Boga, ki je od vedno pri Bogu in je popolna podoba Boga. V veroizpovedi to izrazimo z besedami:
V njem je življenje, kajti njegova Beseda je luč, ki nas vodi iz teme v polnost življenja. Če ne sprejmemo te Besede, ostanemo v temi, ne hodimo po poti, ki vodi v življenje.
Vse je odvisno od naše pripravljenosti sprejeti ta dar v veri in zaupanju zaživeti z njim novo, polnejše življenje. Kdor sprejme ta dar, postane Božji otrok.
Kdor ga sprejme in veruje vanj, je prerojen, kajti ne gre več samo za fizično življenje, ampak duhovno življenje, ko vstopim v sinovski odnos, kjer najdem svoje pravo dostojanstvo, kjer se počutim ljubljenega in sprejetega in lahko rastem kot otrok luči. To popolnoma spremeni moje življenje, ki postane prežeto z Božjo bližino, mi vliva upanje in me vodi v življenje in mi razodeva Boga, ki je ljubezen. Božji Sin nam razodeva Očeta z darujočo ljubeznijo, ki gre tako daleč, da daruje svoje življenje za odrešenje ljudi.
Na ta božični dan, polni veselja in hvaležnosti, obnovimo našo vero in željo, da želimo slediti Božjemu Sinu. Sprejmimo ga v naše življenje in pustimo, da nas vodi, saj je to pot, ki je prežeta z mirom, pravičnostjo in ljubeznijo.
Učlovečeno božjo Besedo sprejmimo s srcem. Res je okoli nas veliko znamenj teme in smrti, ki jih žal gledamo, poslušamo in nam mediji dan za dnem o njih poročajo.
Kdor sprejme Luč, on sam postaja luč, postaja znamenje zbližanja Boga in človeka, postaja znamenje učlovečenega Kristusa v zgodovini. Evangelist Janez nam danes podaja svoje premišljevanje o tej veliki skrivnosti, da je ta, ki se je rodil kot otrok, Bog od Boga. Od večnosti živi, v Devici Mariji si je privzel človečnost in prebiva med nami. Tega se danes veselimo tudi mi, saj se z vsakim od nas ne želi samo srečati, ampak se želi z vsakim od nas povezati, ker ve, da je to za nas vir sreče, miru in polnost življenja.
Božič je dejanje ljubezni, saj se Bog sklanja k nam, sklanja se k meni, tebi, k vsakemu človeku, ker nas ima neizmerno rad in nas želi osrečiti.
Želim, da bi vsak od nas doživel božič kot božje sklanjanje in da bi sprejeli ta dar, ki nam je ponujen. Potem bo naše življenje lepše in srečnejše. Ne bomo se več delili na ene in druge. Ne bomo več iskali, kdo bo koga izkoristil, da bo sam imel več od drugega, kajti kdor »postane otrok luči«, v ospredje postavlja resnico, ljubezen in mir, ki so vrednote, ki nas vodijo na pot, kjer začutimo, da smo bratje in sestre.
Amen.
Škof Štumpf pri polnočnici: ‘Veliko človeških src morajo to noč obiskati angeli iz Betlehema’
Ko sta prišla Marija in Jožef v Betlehem, Davidovo mesto, so se Mariji dopolnili dnevi, ko naj bi rodila. In rodila je prvorojenca, ga povila v plenice in ga položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora. Takrat se je Gospodov angel prikazal pastirjem, ki so tam prenočevali na prostem in Gospodova slava jih je obdala s svetlobo (prim. Lk 2, 1-21).
To sveto noč je nastopilo obdobje angelov, ki so dolga stoletja med ljudmi pripravljali prihod vsemogočnega Boga, ki se je iz svojega nepredstavljivega veličastja podal k nam na zemljo. Angeli so nenehni sprehajalci po zgodovini človeštva in spremljevalci vsakega prebivalca našega planeta. To noč nas vodijo do jaslic, da bi Boga srečali v majhnem otročičku. Zato ta večer ni za bedenje pred televizijo ali računalnikom. Božjega otroka, ki se je rodil, moramo srečati v živo. Najprej ga mož mora srečati doma v objemu svoje žene, oba ga morata srečati v objemu otrok in mnogi dedki in babice v objemu vnukov.
Koga sedaj ni več v jaslicah, ki so postavljene v naši stolnici? Kdo tokrat manjka? Angeli. Kje se nahajajo? To noč so se od jaslic hitro odpravili po vsej zemlji. Zelo se jim mudi. Ves svet trepeta v krču nasilja. Njihova oznanila o učlovečenju Boga odmevajo povsod. Odmevajo po užaloščeni Češki, ki je ranjena od strelov na nedolžne ljudi na Karlovi univerzi.
Angelska oznanila o miru odmevajo tudi med grmenjem topov in granat po trpeči deželi Jezusovega rojstva; odmevajo tudi po izmučeni in utrujeni Ukrajini – ki nikakor ne more ugledati svoje mirne prihodnosti; odmevajo po Afriki – neskončno zlorabljeni celini; odmevajo po Južni Ameriki – izropani dostojanstva od vseh sort revolucij in prevar; odmevajo po vseh deželah kratenja verskih in človekovih pravic. V kriku zaradi krivic, trpljenja in neštetih nasilnih smrti se to sveto noč povsod sliši angelski glas: »Pojdite k jaslicam, tam molite in začnite delati za mir.«
Tudi Sloveniji božični angeli oznanjajo: »Bodite si dobri. Doma se ne kregajte. Sprti sosedje, ne nagajajte si, – dajte si mir. Starši, ne trpinčite svojih otrok z grožnjami in nasiljem. Politiki, delajte složno za ljudi in se ne igrajte z njihovo neskončno potrpežljivostjo, ker so z živci že čisto na koncu. Gospodarstveniki in finančniki, ne pozabite na dolžnosti do ubogih, ker oni so vaši nadzorniki in bodo z vami delali končni obračun pred živim in vsemogočnim Bogom.«
Angeli iz Betlehema to noč pristopajo do nekaterih tudi zelo tiho, da jih ne bi prebudili iz njihovih sanj in želja. Radi bi obvarovali vse nerojene, ki še čakajo na svoje rojstvo in vse, ki so se že rodili v zadnjih tednih in dnevih, in vse majhne ki sedaj mirno spijo.
Njihovo prihodnost prinašajo k Božjemu Detetu za blagoslov, pomoč in varovanje.
Angeli iz Betlehema pristopajo tiho tudi do vseh žalostnih in razočaranih, ki se jim je življenje razbilo, ker so izgubili družino; pristopajo do vdov in vdovcev, ki so ostali brez svojih ljubljenih mož in žena; pristopajo do mater in očetov, ki so morali položiti v grob svojega umrlega otroka; do vseh, ki nimajo osnovnih pogojev za dostojno življenje; do tistih, ki so jih vsi pozabili in v osami ne vedo več, zakaj in za koga bi še živeli. Angeli pristopajo, da to noč brišejo solze neutolažljivo žalostnim za opogumljanje, da je Bog vedno z njimi.
Angeli iz Betlehema prosijo Marijo, ki si to noč tudi na skrivaj otira solzo, da Jožef ne bi videl, naj vendarle ostane mati izmučenega in prestrašenega človeštva. Njej je Bog prepustil usodo človeštva. Nihče na ve, zakaj to noč Marija joka – ali zaradi veselja, da je rodila vesoljnega Odrešenika – ali pa se žalosti nad svetom, v katerega vstopa njen Sin. Naj to ostane njena skrivnost.
Veliko človeških src morajo to noč obiskati angeli iz Betlehema. Tisočkrat krat tisoč jih je, neskončno – za vsakega človeka; samo da bi vsi le končno našli pot do jaslic in tam našli odgovore, zakaj smo in zakaj živimo na tem svetu.
Že 800 let romamo od božiča do božiča do betlehemskega hlevčka, ki ga je prvi postavil sv. Frančišek Asiški, da bi tudi on našel pot do čudovite božične skrivnosti Jezusovega rojstva. Frančiškove jaslice so tako zelo ljubke in blagodejne. V njih počiva nebeško veselje, ki se nam v Božjem Detetu smehlja in nas prosi za sprejem na našem domu.
»Božični angeli iz Betlehema, prinesite na svojih čudovitih perutih to sveto Božje Dete tudi v našo Slovenijo, v naše škofije in v javne ustanove in tudi v skrite kotičke naših domov, da bomo blagoslovljeni in okrepljeni z mirom iz nebes. Vsem ponesite oznanilo upanja: ‘Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod…našli boste dete, v plenice povito in položeno v jasli’ (Lk 2, 11-13)«.
Molim in prosim milostnega Boga, naj v teh božični praznikih, pa tudi v letu 2024, in vedno – od vas oddalji vse nevarnosti in nesreče in razjasni svoj obraz nad vami, še posebej nad bolnimi, trpečimi, osamljenimi in obupanimi.
Pogum.
Gospod Jezus Kristus, ki je Knez miru, je prišel, da ostane vedno z nami in nam da svojo rešitev.
Radijski nagovor škofa Štumpfa na božično jutro
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci!
Oznanjam vam veliko veselje. Danes je božič. Prebujamo se v praznik, ki ga kristjani po vsem svetu obhajamo kot rojstni dan Besede večnega Boga, ki je bivala, še preden se je pričel obstoj vesoljnega stvarstva, in si je v tihoti noči nadela našo, človeško naravo. Po Mariji, ki je žena iz neznatnega judovskega Nazareta, je v Jezusu Kristusu Bog postal eden izmed nas. Prišel je k nam, da ostane z nami in se od nas več ne odmakne. V božični noči si je Bog pričel deliti z nami našo zemeljsko usodo. Postal je sopotnik našim korakom, v bolezni in zdravju, v sreči in nesreči – vse dni našega življenja.
Znanilec njegovega prihoda je mir, ker on je Knez, ki nikomur ne grozi – samo blagruje; nikogar ne zavrne – vse blagoslavlja; nihče mu ni odvraten – vse ljubi. Veseli se vsakega. Prišel je zato, da bi poiskal izgubljene, ker mi ne najdemo poti do njih; da bi ozdravil bolne, ker drug jih ne more; da bi potolažil hudo žalostne, ker to zmore samo njegovo sočutje.
Tudi on je živel sredi nemira in nevarnosti, sredi preganjanj in trpljenja. Ni se ustrašil. Delal je samo dobro, govoril je besede blagodati, ki imajo moč rešitve.
Še zmeraj trka na vsa vrata. Povsod želi biti doma. Rad bi nam dal svoj mir.
Med nami je ustanovil majhno in skrito kraljestvo pravičnosti, miru in veselja, ki ni vidno, vendar je zelo učinkovito. To kraljestvo v sebi nosijo vsi, ki so delavci za mir. Čeprav se zdi, da so ga krivičnosti in vojne povsem poteptale, ga ni mogoče uničiti. Je namreč večno in z Božjo močjo. Nad njim ima oblast samo Bog.
Novorojeni Bog nam je prišel povedat, naj nas ne bo strah. Kdor se mu zaupa, in ga vzljubi, bo našel rešitev – ne na tem, ampak v njegovem blaženem svetu, kamor se je po grozovitem trpljenju in vstajenju od mrtvih vrnil, da nam pri sebi pripravi nesluteno čudovitost bivanja, ki nikdar več ne mine.
Ob koncu zemeljskega popotovanja bomo potrkali na vrata tega blagodejnega sveta. Ne bomo razočarani, ker nam jih bo odprl Knez miru. Takrat nas bo spomnil, kako zelo je bil vesel, ko smo mu na božič odprli vrata našega doma.
Blagodejen, vesel in miren božič vam želim. Vse vas blagoslavljam z ljubeznijo novorojenega Boga: Očeta, Sina in Svetega Duha.
Božična pridiga škofa Maksimilijana v celjski stolnici
Velikokrat in na veliko načinov je Bog nekoč govóril očetom po prerokih, v teh dneh poslednjega časa pa nam je spregovóril po Sinu. (Heb 1,1,)
To je tisto večno in trajno oznanilo božičnega časa, ki je hkrati povzetek celotne drame človeške zgodovine. Človek je ustvarjen za Boga, ustvarjen je po Njegovi podobi, zato ga išče in po njem hrepeni, pa če se tega zaveda ali ne. Išče nekoga, ki bi lahko zares izpolnil in dopolnil njegovo življenje, njegovo hrepenenje, njegovo potrebo po bližini in varnosti. Nekoga, ki bi mu lahko res pomagal, da bi v polnosti zaživel takšen, kakršen je, kakršnega ga je Gospod ustvaril. Da bi človek lahko videl in prepoznal smisel vsega, kar živi in dela.
Ta drama človeštva je na nek način tudi drama Boga, Božjega iskanja, kako bi lahko nagovoril človeka, da bi človeka res srečal. Človeka, ki se je že na začetku v raju odtrgal od njega v prepričanju, da bo sam lažje in hitreje našel pot do lastne sreče. Vendar se Bog že Mojzesu v gorečem grmu razodene kot Bog življenja, kot tisti, ki vidi človeško stisko in mu želi pomagati. Ki zato nenehno išče načine, kako bi človeku spregovoril na srce, kako bi se ga dotaknil tam, kjer bi mu človek lahko verjel. Da bi ga lahko pritegnil k sebi, da bi ga človek slišal, mu sledil, da bi res videl, da ga ima rad in da je vse ustvarjeno zanj. Da bi lahko v polnosti zaživel.
To pa bo človek lahko živel samo takrat, ko se mu bodo odprle oči za drugega tako z malo kakor z veliko začetnico. Ustvarjeni smo namreč za občestvo, za drugega. Kot moškega in žensko, pravi Sveto pismo, je Bog ustvaril človeka. Zato nihče ne more živeti sam, ampak samo v skupnosti, samo v odnosih, samo v ljubezni. Te ljubezni in teh odnosov pa si ne more trajno zagotoviti sam, ampak samo v povezanosti s Tistim, ki je njegov začetek in njegov cilj.
To je tisto trajno in glavno sporočilo božičnega praznika, ki ga na nek način oznanjamo in živimo vsak dan. Pri vsaki sveti maši se nam namreč Bog razodeva v tej svoji majhnosti, v tej svoji veličini preprostosti. Daje se nam namreč kot kruh in kot beseda, ki pa ju lahko spregledamo ali preslišimo. Zakaj? Zato, ker se da najti in sprejeti samo z iskrenostjo, samo s pristnostjo, samo z ljubeznijo, ki jo človek v svobodi premore.
Tako, kot so jo premogli preprosti pastirji, o katerih govori božični evangelij. Ko se je sredi noči odprlo nebo in so doživeli nebeško luč, nenavadno prikazen angelov, ki so jih napotili v Betlehem. V preprosto vsakdanjost, ki so jo poznali, v njihove hleve, štale in ograde. Da bi tam v preprostem znamenju prepoznali Božjo obljubo. Ko so videli ženo z otrokom v jaslih, so prepoznali veličino Boga, ki ni v tem, da ostane v angelskih višinah in v angelski slavi, ampak, da Bog sprejme človeško ponižnost, preprostost in tudi človeški greh. Prepoznali so Boga, ki se je naselil v štalo, v našo šibkost, v človeško nepopolnost, v vsakega izmed nas. Med nami je našel svoj dom. V tem našem uboštvu, v tej naši krhkosti, da bi nas od tu odreševal, da bi sprejel naš napor, našo nemoč, pa tudi našo pristnost, našo svobodo, našo ljubezen, našo pripravljenost sprejeti ga.
Apostol Pavel je zapisal, kar je kasneje v božičnem evangeliju oznanil apostol Janez:
Nebeški Oče je tistim, ki so bili pripravljeni sprejeti Božjo besedo, dal moč, da postanejo Božji otroci. Vsem tistim, ki verujejo, čeprav so se rodili iz človeškega mesa, iz človeške nepopolnosti, ta Beseda daje moč, da iz življenja naredijo dar, da živijo Božje življenje.
Sprejmemo pa ga tako, da mu pustimo, da v nas spreminja to, kar premoremo in za kar se zdi, da je včasih močnejše od naše volje. Da to spreminja v tisto, za kar je bilo ustvarjeno – v Božje. Da v nas ta beseda, sporočilo in moč božiča premagajo sebičnost, to voljo mesa, ki je v nenehnem strahu in boju zase, ko človek misli, da bo samo s svojim naporom in svojo močjo postal srečen.
To preprosto dete, ki se je rodilo kot Božji otrok, nas vabi, da mu pustimo, da živi tudi v nas. Da premagamo vse tisto, kar se tolikokrat upira, da pustimo ljubezni, da se prebije skozi strah, da pustimo nežnosti, da zmaga nasilje, da damo prostor Besedi, ki želi prebiti našo gluhost.
Prav danes na sveti božiči dan se ta moč in to oznanilo še na poseben način dogajata. Luč sveti v temi. Tako danes oznanjamo po vseh cerkvah. Čeprav tema še vedno vztraja, čeprav še vedno z vso grozo na široko razprostira svoje roke čez ta naš svet, čeprav puške, sovraštvo, smrt in vojne tudi na ta dan še niso utihnili. Tudi prepiri in nesloge mad nami žal ne. Nasilje se še vedno upira in kaže svojo moč.
A On je tu, je dokončno tu! To nam v svoji majhnosti, v preprostosti in z vso svojo Božjo zvestobo oznanja. Ne samo kot majhno dete, ampak kot največja Božja moč. To je moč ljubezni, ki si izvoli vsakega izmed nas. Vsakemu, kot pravi Sveto pismo, ki je pripravljen to ljubezen sprejeti, ta ljubezen daje moč, da postajamo drugačni. Čeprav nas vabi na tih, nevsiljiv in potrpežljiv način.
Zato sprejmimo to Besedo, ki nam tudi danes pravi: Ne bojte se, zaupajte, jaz sem svet premagal. Samo ljubezen končno zmaga. Sprejmimo to Božje oznanilo danes tudi mi, da bomo zares Cerkev, občestvo bratov in sester na poti, Kristusovih učencev, ki skupaj hodimo in skupaj pričujemo za to veselo oznanilo današnjega božičnega praznika.
