Objavljamo nagovore slovenskih škofov ob prazniku Marijinega vnebovzetja.
Celjski škof Maksimilijan Matjaž je obhajal praznik Marijinega vnebovzetja v romarskem središču v Olimju. Pred sveto mašo je vodil procesijo z Marijinim kipom in Najsvetejšim, pri sveti maši pa je takole nagovoril zbrane v cerkvi in pred RTV sprejemniki, saj je bogoslužje v živo prenašala RTV Slovenija:
Dragi bratje in sestre, dragi romarji tukaj v svetišču Marije Vnebovzete v Olimju in vsi, s katerimi smo preko radijskih in televizijskih valov povezani v eno občestvo. Prisrčno pozdravljeni ob Mariji, v praznovanju enega največjih praznikov naše vere. Praznik Marijinega vnebovzetja, ki ga obhajamo na vrhuncu poletja, želi s svojim sporočilom razsvetliti naš pogled na življenje, na smrt in na večnost in nam tako dati novih moči. Resnica o Marijinem vnebovzetju ne govori o tem, kako se je to vnebovzetje zgodilo. Eno vemo zagotovo, da Bog z Marijinim vnebovzetje ni ukinil človekovega fizičnega sveta, ampak ga je blagoslovil. V veri nam je podaril pogled, ki vidi globlje, da lahko prepoznamo globlji smisel našega življenja. Tega pogleda smo tako zelo potrebni še posebno v tem času, ko je mnoge kraje naše domovine prizadelo hudo neurje in se toliko ljudi sooča z veliko stisko. Praznik nam govori, da človek ni ustvarjen za smrt, ampak za življenje; človeško telo ni potrošni material, ki bi ga lahko odvrgli, ko se postara, ampak je trajna vrednota, je sad Božjih rok, ki se lahko spremeni, kot pravi apostol Pavel, ne pa uniči.
V Mariji tako gledamo končno podobo človeškega življenja, ko nas bo Bog nekoč popolnoma osvojil. Praznik Marijinega vnebovzetje pričuje za resnico, da Bog ceni celega človek in želi, da bi z dušo in telesom živeli polno in svobodno. Božjega življenja, ki nam ga je Bog podaril, tudi trpljenje in stiska ne morejo uničiti, ampak ga lahko prečistijo in ga še bolj odprejo za polno življenje.
Hkrati pa nam Marija kaže tudi pot, kako ta cilj polnega življenja doseči. Evangelist Luka edini poroča o angelovem obiskanju Marije v Nazaretu. Ko ji je angel razodel Božji načrt z njo, kako jo je Bog izbral, kako ji je obljubil svojo večno bližino in zvestobo, kako bo spočela in rodila sina, ki bo prinesel svetu mir in odrešenje in katerega kraljestvo ne bo nikoli premagano, se je Marija ob tem prestrašila. Tudi Marija je bila človeško bitje, ki sama iz sebe ni mogla razumeti Božjega načrta. Šele napolnjena s Svetim Duhom je lahko zaslutila, da je pri Bogu vse mogoče in je lahko dahnila svoj veliki DA: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi« (v. 38).
V današnjem prazničnem evangeliju beremo, da je trajalo še nekaj časa, da je razumela, kaj se je pravzaprav zgodilo. Tudi Marija je bila samo človek. »Tisti dni je Marija vstala in hitro šla v gore, v mesto na Judovem.« (v.39). Velike novice ni mogla več ohraniti zase. Še več smemo reči. Ta velika novica o Božji zvestobi je zažarela šele takrat, ko jo je podelila s svojo teto Elizabeto. Šele takrat se je namreč ob tem v resnici razveselila, tako da je poskočilo dete v njenem telesu in da je od veselja zapela: »Moja duša poveličuje Gospoda …«
Dragi bratje in sestre, to je eno velikih sporočil današnjega praznika:
Naša vere v živega Boga in njegovo moč bo rasla in bo rodila veselje, če jo bomo delili, če bomo spregovorili o našem življenju z Njim, če ga bom prepoznali v lastnem življenju. Vera se živi v občestvu in gradi občestvo. Tako kot je Marija ob Elizabeti prepoznala, kako velike reči je Bog storil njej in njenemu narodu Izraelu, ko ga je z usmiljenjem vodil vse od Abrahama naprej, se bodo tudi nam odpirale oči za Božja znamenja, za njegove sledi v našem življenju, ko bomo o tem spregovorili, ko bomo sposobni tudi javno in na glas pričati za Boga. Žal je ena izmed značilnosti našega narodnega značaja, da vero hranimo zase, med štirimi stenami, da jo imamo za nekaj zasebnega, za nekaj, o čemer se ne govori. Gotovo je to velika satanova prevara. Bog nam je podaril samega sebe in vero vanj, da bi bili vedno bolj močni in samozavestni ljudje, da bi jo delili, zanjo pričevali in z njo spreminjali svet in sebe.
Prav k temu nas spodbuja tudi papež Frančišek, ko nas poziva k sinodalnemu spreobrnjenju. Vero lahko živimo samo v občestvu, skupaj z drugimi na poti, to je v življenju, ko jo tudi oznanjamo in zanjo pričujemo – tako z življenjem kot z besedami.
Božja beseda današnjega praznika nam tako razkriva še eno življenjsko sporočilo: Srečanje z Bogom nas odpre za druge. Marija se po srečanju z angelom ni več dolgo zadrževala pri vprašanju, kako se bo to zgodilo, kar ji je povedal angel, ampak se je hitro odpravila na pot k svoji teti Elizabeti, ki je postala noseča v visoki starosti in je potrebovala njeno pomoč. Prava vera rodi ljubezen in odpre oči za človekovo stisko. Brez dejavne ljubezni pa vera zamre in odmre.
Pred dnevi se je končalo svetovno srečanje mladih v Lizboni. Glavna tema srečanja je bila prav Marijina drža – naglica. Papež je mlade spodbujal, naj jo posnemajo, naj odložijo telefone in ekrane in najdejo nekoga, ki jih potrebuje.
Vsakega izmed nas, ki smo danes tukaj pred Marijo, Gospod spodbuja, naj vstanemo in podelimo svojo vero s konkretnim dejanjem ljubezni. Tako bomo postali pravi Jezusovi učenci, ki so pripravljeni deliti in tako graditi nov svet, ki ga ne odplavijo še tako velike povodnji.
Hvala Bogu pa smo lahko v teh dneh priča, da je tudi med nami ogromno ljudi, ki na tak ali drugačen način slišijo Božji glas, glas življenja, ki vabi, naj vstanejo, naj se podajo na pot do bližnjega, naj podelijo svojo moč, svoje življenje, svojo ljubezen z drugimi. To je moč, ki ustvarja novega človeka in nov svet. Naj Marija izprosi našemu narodu, da bomo ostali čuječi za ta notranji glas, da mu bomo zaupali, da bo lahko Božji blagoslov spreminjal še tako veliko stisko v novo upanje in novo življenje.
Potem smo lahko prepričani, da se bo naš narod kljub vsem preizkušnjah ohranil na tem prostoru.
Amen.
Nadškof Cvikl: ‘Sporočilo Marijinega vnebovzetja odgovarja na globoko in temeljno hrepenenje vsakega človeka’
Dragi sobratje duhovniki, redovniki in redovnice, dragi bratje in sestre. Danes vas vse pozdravljam kot romarje.
Obhajamo praznik Marijinega vnebovzetja, s katerim kristjani izpovedujemo vero, da je Bog Marijo s telesom vzel v nebo. Njeno telo ni bilo položeno v grob in ni bilo podvrženo trohnenju.
Božja beseda, ki smo jo danes poslušali, nam predstavi nek logičen zaključek Marijinega življenja, ki je bilo dan za dnem eno samo pripravljanje na prehod v novo, večno življenje. Gre za njeno vero in gre za njene odnose.
Zaustavimo se najprej pri odnosih, o tem nam govori preprosto srečanje s teto Elizabeto. Ne gre za neko površno srečanje, ampak gre za srečanje z vsem bitjem. Pomeni, da Marija v Elizabeti takoj prepozna Božje delovanje in se tega razveseli ter se za to zahvaljuje. To srečanje pomeni popolno sprejetje drugega, se vživeti v svet drugega, kajti samo tako mu lahko podariš bližino, ki je odgovor na to, kar drugi potrebuje. V Marijinem hvalospevu lahko spoznavamo Marijino vero, ki prežema vse njeno bitje in se na tak način tudi izraža. Njena vera je živo izražanje njenega doživljanja Božje bližine v vseh trenutkih njenega življenja. Marijina vera sloni na globokem spoštovanju telesa. Zaveda se, da je telo temelj srečevanja z bližnjim in Bogom. Da je temu tako, lahko vidimo, ko ob angelovem oznanjenju sprašuje angela, kako bo spočela, ko še ne živi z možem. Na svatbi v Kani galilejski jo skrbi žeja svatov. Pod križem je tam, da bi Sinu izrazila vso svojo telesno bližino.
Za Marijo lahko rečemo, da kar v duhu doživlja, izraža s svojimi čustvi. Njen čustven svet ni zaprt v njeni notranjosti. Ta doživetja, ki jih v srcu premišljuje in ohranja, potem deli z drugimi. Marijino vero najbolj začutimo v njenem hvalospevu. Tu Marija pokaže, da je ta vera živo doživljanje Božje bližine v vseh trenutkih njenega življenja. Vse sprejema kot odgovor na Božjo ljubezen, ki se je sklonila nanjo. Tega se veseli in o tem spregovori. Zahvaljuje se za sprejetost. To jo tolaži in napolnjuje z upanjem. Tukaj se nam takoj postavi vprašanje: Kaj je pravzaprav vera? Je samo del neke tradicije, ki vedno bolj bledi? Je sad nekaj razumskih in pobožnih izrazov, ki pa se ne dotaknejo mojega srca?
V času covida so se mnogi iz strahu zatekli k molitvi, da bi bili obvarovani te preizkušnje.
Sedaj, ko smo se te preizkušnje osvobodili, je vera poniknila, kot voda v pesku. Tako je tudi z vero pri mnogih ljudeh: je kot neka podtalnica, ki zemlje ne napoji, popotnika ne odžeja in ne pride na površje. Pri Mariji je drugače. Vera je celostno prežela njeno življenje. Zato nič ni zadržala zase. Vse je darovala. Marijino življenje je bilo sveto in v celoti Bogu posvečeno. Papež Frančišek vedno znova ponavlja, da je svetost odraz resničnega življenja. Mi vedno mislimo, da je nasprotje svetosti grešno življenje. Papež Frančišek pravi, da je pravo »nasprotje« svetosti tisto, ko se zadovoljimo s povprečnim življenjem, se predamo toku miselnosti in niti ne razmišljamo o smislu življenja, ampak postanemo eden izmed množice in ne razmišljamo s svojo glavo, ampak se odločamo po »vetru«. Mi pogosto mislimo, da je svetost nekaj drugega od življenja, ki ga živimo vsak dan. Gre za vsakdanje življenje, ki pa ga usmerja Sveti Duh, ki smo ga prejeli pri sv. krstu. On nam daje, da to naše življenje živimo v veselju in ljubezni. Na eno stvar zelo radi pozabljamo – da nas Bog k svetosti kliče skupaj z drugimi. Tukaj so pomembni naši medsebojni odnosi, naša odprtost za drugega in sposobnost, da znamo stopiti skupaj, še posebej, ko nas doletijo raznovrstne nesreče.
Me je vprašala pobožna ženica: »Zakaj Gospod dopušča te naravne nesreče, ki nas ena za drugo spremljajo to leto?«
Odgovoril sem: »Ne vem. Vem pa eno, da smo veliki individualisti, ki vidimo samo sebe, svoje koristi in udobnosti.«
Nesreča pokaže, kako hitro lahko izgubimo vse, kar smo leta ustvarjali. Ni večje nesreče, kot da v njej ostanem sam s svojo tragedijo in bolečino. Če pa ob nesreči odkrijem, da nisem sam, da so bratje in sestre z menoj, sem odkril nekaj, kar mi daje moč, in na novo gledam v jutri. Ne več samo egoistično, ampak občestveno, kar pomeni, da se na razvalinah rojeva nov svet, ki ga do sedaj nisem poznal. Zadnje čase pri nas potekajo velike razprave o tem, kako pomagati človeku, ki ga doletijo neozdravljive bolezni in preizkušnje, ko ne vidi več poti naprej. Ali je rešitev, da temu življenju sam ali s pomočjo drugih naredi konec na način evtanazije?
Cerkev je v zgodovini in tudi danes ponavljala nauk o človekovem dostojanstvu in o tem, da je vsako življenje sveto in nedotakljivo. Zakaj? Ker nam je darovano, sicer po starših, ampak od Boga. Že v 13. stoletju je sv. Frančišek Asiški razmišljal o vesoljnem bratstvu in celo rastline in živali (rastline, sonce, luno, veter …) imenoval brate in sestre; v svoji Sončni pesmi vabi vso stvarstvo, da se mu pridruži in z njim slavi Stvarnika vsega.
Na prvi strani Svetega pisma beremo, da je človek ustvarjeno bitje, ki ni samo sad naravnega biološkega razvoja, ampak je ustvarjen po Božji podobi (prim. 1 Mz 1–3), kar vključuje tudi svetost in nedotakljivost vsakega človeškega življenja.
Dragi romarji, zbrani tukaj pri Gorski Materi Božji, sporočilo Marijinega vnebovzetja je zelo preprosto in vsakdanje, ker odgovarja na globoko in temeljno hrepenenje vsakega človeka. Vsak od nas v sebi nosi željo, da se to naše življenje ne bi končalo v grobu ali spominu ljudi, za katerega pa vemo, kako je kratek, ampak, da bi se to naše življenje rodilo za novo, večno življenje. Ravno to nam zagotavlja današnji praznik, ki nas ne odvrača od tega življenja, ki ga živimo, ampak nam daje možnost, da to naše življenje že tukaj postaja večno.
Naj nam današnje praznovanje Marijinega vnebovzetja pomaga, da začutimo, da nam je to življenje bilo podarjeno, da smo sad ljubezni. Pri sv. krstu nas je Bog prerodil v Božje otroke in nam podaril življenje, ki je večno. Za ta dar se danes zahvaljujemo in se veselimo, da so naša imena zapisana v nebesih.
Amen.
Pridiga škofa Jurija Bizjaka na praznik Marijinega vnebovzetja: Kadar pridrvi nad vas ujma
Kadar pridrvi nad nas naravna ujma, je navadno naše prvo vprašanje: Zakaj? Kaj smo zagrešili in kaj smo naredili narobe, da nas je zadela takšna kazen, da je nad nas prišlo to grozovito razdejanje in ta strahovita poguba? Kakšen je naš Bog, ki takšne udarce zadaja ali pa jih vsaj dopušča? Kje je v takšnem slučaju njegova pravičnost in kje je njegovo usmiljenje? Vprašanja so huda in težka in vredna, da vanje zavrtamo in poskušamo najti ustrezne odgovore.
Ko govorimo o naravnih ujmah, se moramo najprej spomniti na pregovor: ‘Bog odpušča vedno, človek včasih, mati narava nikoli!’ Pregovor vzbuja v nas hudo vprašanje, na katerega v današnjih časih bolj kakor nekdaj, zelo težko odgovarjamo: ‘Kdaj v zgodovini je človeštvo tako z lahkoto in na toliko področjih tako grozovito delalo proti naravi, kakor to ravnodušno počne naša civilizacija? Od iztrebljanja še ne rojenih otrok do ugašanja življenja starcem, od krotovičenja moža in žene do maličenja družine, od človeških poskusnih zajcev do vsesplošnega in brezobzirnega uničevanja celotne narave? Seznam je skoraj brezkončen … In ob tem seveda pozabljamo, da mati narava ne odpušča nikoli! In lahko dodamo: Ne odpušča nikoli ne samo na gmotnem, ampak tudi na duhovnem področju!
Naše drugo vprašanje se tiče pravičnosti: Sami sebe imamo razdeljene na dobre in hudobne, na pravične in krivične, in povsem razumno se nam zdi, da mati narava udari po tistih, ki jih imamo za krivične, in se čudimo, da udari tudi po nas, ki smo dobri in pravični? Ko pa se je neki mladenič obrnil na Gospoda z nazivom ‘dobri učenik’, mu je Jezus odgovoril: ‘Kaj me imenuješ dobrega? Nihče ni dober razen Boga samega!’ (Mr 10,17-18). Pravični farizej in grešni cestninar sta šla v tempelj molit in cestninar je odšel opravičen na svoj dom, farizej pa ne! (Lk 18,9-14). Kralj Salomon pravi: ‘Kajti sedemkrat pade pravični in spet vstane, krivični pa se spotikajo v hudobijo’ (Prg 24,16). Ne gre samo za vprašanje, kaj sem naredil, gre tudi za vprašanje, kdo sem! Arabci imajo pregovor: Človek kaznuje dejanja, Alah kaznuje namene!
Sploh pa ni potrebno, da bi naravne ujme jemali in jih pojmovali kot kazen: Lahko jih namreč razumemo tudi kot preprosto preizkušnjo, ki je nebeškemu Očetu nihče nima pravice odrekati! Kot nekaj nujnega sprejemamo preizkušnje že na tem svetu in za ta svet: Preizkušnja je gonilna sila vsakega napredka na slehernem področju našega delovanja in udejstvovanja. Kako bi se torej temeljna krepost naše duhovne rasti, to je naša vera, mogla izogniti precepu in preizkušnji? Kralj Salomon nas poučuje: ‘Kajti kogar Gospod ljubi, ga opominja in mu hoče dobro kakor oče sinu’ (Prg 3,12).
Pismo Hebrejcem dodaja: ‘Moj sin, ne preziraj strahovanja Gospodovega in ne omaguj, kadar te kara: kogar namreč Gospod ljubi, ga strahuje in tepe vsakega sina, ki ga sprejme’ (Heb 12,5-6). Apostol Peter piše: ‘Bodite tega veseli, čeprav morate zdaj nekaj časa trpeti v raznih preizkušnjah, da bo preizkušenost vaše vere veljala več kakor zlato, ki je minljivo, pa se v ognju preizkuša, vam v hvalo in slavo in čast, ko se bo razodel Jezus Kristus’ (1 Pt 1,6-7). In Knjiga razodetja: ‘Karam in vzgajam vse, ki jih ljubim: bodi torej goreč in se spreobrni!’ (Raz 3,19).
Ujme nas pretresajo in nas spravljajo v hude stiske, nam povzročajo veliko duševno trpljenje in pekoče duhovne rane. Kakšno je zdravilo? Najboljši duševni zdravnik je Gospod. Na poti proti obljubljeni deželi je Gospod govoril Mojzesu: ‘Jaz, Gospod, sem tvoj zdravnik!’ (2 Mz 15,26). Gospod najbolj natančno ve, katere grenčice nas ozdravljajo. Drugi naš najboljši zdravnik je nadangel Rafael. Njegovo ime pomeni ‘Gospod ozdravlja.’ Nadangel Rafael je staremu Tobiju razložil svoje poslanstvo: ‘Gospod me je zdaj poslal, da te ozdravim in tvojo snaho Saro rešim hudega duha. Jaz sem namreč angel Rafael, eden izmed sedmih, ki stojimo pred Gospodom’ (Tob 12,14-15).
Najbolj oprijemljiv pa je apostol Jakob, ki nam daje preprosto navodilo: ‘Če kdo med vami trpi, naj moli!’ (Jak 5,13). In psalmist zelo podobno: ‘Kliči me na dan stiske, rešil te bom in me boš častil!’ (Ps 50,15). Modri Sirah nam zagotavlja: ‘Molitev siromaka predira oblake, ne umiri se, dokler se ne približa, ne odneha, dokler se Najvišji ne ozre nanj, dokler pravično ne presodi in razsodi’ (Sir 35,17-18).
Tudi Mariji Vnebovzeti preizkušnje niso bile prihranjene, tudi nanjo se pogosto nanašajo besede, ki jih o prestolnici Jeruzalem beremo v Žalostinkah: ‘O vi vsi, ki greste mimo po poti, premislite in poglejte, ali je katera bolečina kakor moja bolečina, ki me je zadela; ko me je Gospod v bridkost pogreznil na dan svoje srdite jeze?’ (Žal 1,12). Naša vera vsebuje tudi vero v smisel trpljenja! ‘Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec’ (Lk 14,27). ‘Mi pa oznanjamo Kristusa križanega, Judom pohujšanje, Grkom norost, njim pa, kateri so poklicani, Judom in Grkom, Božjo moč in Božjo modrost’ (1 Kor 1,23-24). Devica Marija Strunjanska! Prosi za nas! Kraljica Svetogorska! Prosi za nas! Amen.
Dio perdona sempre, gli uomini qualche volta, la natura mai. Cosa vuol dire? Queste celebri parole, pronunciate anche da Papa Francesco alla seconda Conferenza internazionale sulla nutrizione della Fao (19-21 novembre 2014) in cui il Pontefice ha invitato la comunità internazionale a difendere il pianeta), evidenziano la capacità di perdonare: in Dio è smisurata; le persone umane perdonano alcune volte, ma non sempre; il creato, però, non perdona mai: se tu non lo custodisci, lui ti distruggerà.
Msgr. dr. Jurij Bizjak
Koprski škof
Nagovor nadškofa Stanislava Zoreta pri sveti maši na veliki šmaren
Spoštovani bratje duhovniki, dragi bratje frančiškani, varuhi svetišča Marije Pomagaj na Brezjah z rektorjem p. Robertom, spoštovane sestre redovnice in bratje redovniki, dragi bogoslovci, dragi člani Malteške pomoči, dragi bratje in sestre romarji, dragi Marijini častilci.
Marija nas je povabila na Brezje, da bi v tem svetišču, kjer se k njej zatekamo kot k Mariji Pomagaj, skupaj obhajali praznik njenega vnebovzetja. Veselimo se Božje zvestobe obljubam, ki jih je že od Stare zaveze naprej dajal svojemu ljudstvu, ko mu je kazal pot v obljubljeno deželo in ga vodil po tej poti.
Z Marijinim vnebovzetjem se je na poseben način izpolnil pozdrav, s katerim jo je nagovoril angel, ko je vstopil v Nazareško hišo in jo povabil naj sprejme poslanstvo Božjega materinstva. „Pozdravljena, obdarjena z milostjo!“ (Lk 1,28). Razlagalci pravijo, da je bil ta pozdrav pravzaprav povabilo k veselju; angel naj bi Mariji rekel: „Veseli se, Marija, obdarjena z milostjo!“
Kaj je razlog tega veselja? Angel sam ga je razodel: „Gospod je s teboj.“ Gospodova bližina je razlog Marijinega veselja. V tistem trenutku najprej bližina Gospoda, „ki se je ozrl na nizkost svoje dekle,“ kakor je Marija potem zapela v Magnificatu ob obisku Elizabete.
Potem bližina Gospoda, ki ji je „storil velike reči“, saj je po obsenčenju s Svetim Duhom v njej začel živeti Božji in njen Sin Jezus. Končno pa bližina poveličanega Sina, ki je svojo Mater z dušo in telesom vzel v nebesa. „Danes slavimo vnebovzetje Marija, deviške Božje Matere, ki je začetek in podoba poveličane Cerkve, trdno upanje in tolažba potujočemu Božjemu ljudstvu. Nisi hotel, da bi v grobu trohnelo telo Žene, ki je nosila Začetnika življenja in svetu rodila tvojega učlovečenega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa,“ bomo molili in slavili Boga v hvalospevu današnje svete maše. V teh besedah je povzeto bistvo verske resnice, ki je 1. novembra 1950 razglasil papež Pij XII. in jo danes praznujemo.
Bratje in sestre, rad bi vas povabil, da postanemo pozorni na to svetlo obzorje Marijinega življenja, ki tako močno žari na ozadju preizkušenj, ki jih je doživljala v življenju. Prvorojenca povije v hlevu, z dojenčkom beži v Egipt, nekje med sinovim najstništvom in njegovim javnim delovanjem postane vdova, hodi za sinom, proti kateremu se dviga vedno hujše nasprotovanje in sovraštvo, na Kalvariji spremlja njegovo umiranje, mrtvega ji položijo v naročje. Ona pa v vsem tem živi resničnost svoje hvalnice: „Od roda do roda traja njegovo usmiljenje tistim, ki mu v strahu služijo. Moč je pokazal s svojo roko, razkropil je tiste, ki so napuhnjenih misli. Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne … “ Na ozadju zemeljske zgodovine, ki je stkana iz niti pohlepa, ošabnosti in hudobije, Bog rojeva zarjo svobode, odrešenja in poveličanja.
Kako močno potrebujemo ta praznik Marijinega vnebovzetja ravno v času, ki ga živimo. V času, ki je naš, pa ga vendar pogosto doživljamo kot tujega, morda celo sovražnega.
Najprej potrebujemo praznik zaradi stisk, ki smo jih doživljali v zadnjih dnevih in jih mnogi še vedno doživljajo. Ko se je zdelo, da je v naravi zmaj ušel z verige in je grozilo, da bo požrl vse, kar je našel na poti. Koliko klicev se je v teh dnevih in nočeh dvigalo k nebu, koliko prošenj je slišal Bog; pa tudi kletev in besed obupa. Nekateri so v tem divjanju umrli. Usmiljeni Bog naj jih sprejme v svoje naročje in s tolažbo obišče njihove svojce. Drugi so izgubili streho nad glavo, vse, kar so skozi desetletja ustvarjali. Gospod naj se dotakne naših src, da v preizkušnji ne bodo sami, ampak jim bomo stali ob strani ne samo v teh prvih dnevih, ampak vse dokler ne bodo spet v miru zaživeli na svojem.
Potrebujemo ta praznik, ker potrebujemo upanje in ker potrebujemo potrditev, da Bog tudi v časih teme, groze in strahu ostaja ljubezen, ki nas vodi v izpolnitev, v nebesa. Naj nam Marija poda roko, da ne bomo hodili sami.
Potem pa potrebujemo današnji praznik, ker doživljamo, da se je nad človeštvom razdivjalo neurje, ki grozi, da bo pod seboj poteptalo temeljne vrednote človečnosti.
Človeški pogled se je nevarno zožil. Bolj ali manj vidi tisto, kar mu koristi in ga potrjuje v „ošabnih mislih njegovega srca“. Njegov jaz je postal merilo vsega. Njegov jaz določa, kdo je vreden življenja in kdo ne. Njegov jaz določa, komu dovoliti, da se rodi in njegov jaz tudi vedno bolj stremi po tem, da bi določil, kdaj naj življenje konča, ker da ni več vredno življenja. Seveda pa ta človekov jaz nikakor noče, da bi njegove želje kdorkoli razumel kot sebične, kot nečloveške, kot predcivilizacijske in seveda tudi predkrščanske. Zato svoja sebična merila zavija v lepe in zveneče besede osebne avtonomije, pravice do razpolaganja s seboj in s svojim telesom in nazadnje še pravico do končanja svojega življenja, da bi s tem končal trpljenje, ki ga težko ali pa ga ne more več prenašati. Pa vendar je takšno razmišljanje, kaj šele takšno ravnanje nečloveško, predcivilizacijsko in nekrščansko.
Kljub temu pa se v ljudeh prebudi sočutje, marsikdaj tudi v kristjanih. Zakaj bi nekdo trpel, če to ni potrebno? Ali ni bolj humano končati trpljenje? In v nas se oglasi skušnjavec, ki takšni misli začne pritrjevati. Pri tem pa ostajamo nadvse naivni. Mislimo samo na telesno trpljenje zaradi neozdravljive bolezni. Pa to trpljenje ni najhujše.
Veliko težje je trpljenje duše. Starejše ljudi neznosno boli občutek odvečnosti. Naj vam spregovorim o svoji mami. Vse življenje je bila vajena delati, trdo delati. V visoki starosti pa so ji moči pošle. Ne, da ne bi več skrbela sama zase. To ne. Pač pa ni mogla več pomagati drugim. Nekega dne mi je z veliko bolečino povedala, da nima niti toliko moči v rokah, da bi olupila krompir. Zakaj je torej sploh še na svetu. Kakšen občutek odvečnosti. Vprašal sem jo, če ima v rokah dovolj moči, da drži rožni venec. „O, to pa, seveda,“ mi je rekla. „Mama, potem pa dovoli, da sedaj mi naredimo vse tisto, kar si skozi vse življenje počela ti, ti pa moli za vse nas. Ali boš lahko molila za vse nas?“ In je molila, ponoči in podnevi. Brez občutka, da je odveč.
V evangeliju smo slišali o Elizabeti. Bila je nerodovitna. Brez otrok. In skupaj s svojim možem Zaharijem se je postarala. V notranjosti ves čas bolečina, občutek zavrženosti od Boga, kot bi Bog odrekel svoj blagoslov. Od zunaj pa kazanje s prstom, posmeh in zasramovanje okolice. Nerodovitnost je bila znamenje grešnosti in prekletstva. Prazno in posmehu izpostavljeno življenje. Bi bilo to dovolj trpljenja za prostovoljno končanje življenja? Aktivisti bi rekli, da izpolnjuje kriterije.
Bog pa se je ozrl nanjo in po njej dal svetu predhodnika, ki je pokazal na Mesija in ga predstavil: „Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta“ (Jn 1,29). Bog na človeka nikoli ne gleda pod vidikom njegove produktivnosti, njegove koristnosti ali pa stroškov. Bog gleda na človeka z usmiljenjem in ljubeznijo. Zato so za Boga vsa življenja rodovitna in se vsakega veseli: življenja otročka, ki ga njegovi niso sprejeli, in življenja starčka, ki je njegovim postal odveč, pa je tako hvaležen za vsak nasmeh, dotik in lepo besedo.
Marija in Elizabeta nas danes učita, da zapiranje vase ne bogati in ne osvobaja, pač pa siromaši in povzroča ogroženost. Bog hoče, da gremo naproti drugemu, da se podamo v srečanje in da vsak prinese tisto, kar ima in kar more: Elizabeta svojo in otrokovo radost, Marija Jezusa, moja mama rožni venec …
Po Marijinem zgledu in z Božjo pomočjo to storimo tudi v tej izročitvi slovenskega naroda Mariji. Tudi ta izročitev naj bo srečanje z brati in sestrami v Bogu, s tem pa vir veselja in izpolnitve, ki bo svojo polnost dosegla v nebesih, ob Mariji v nebeški slavi.
Amen.
