Jezusova dramatična pripoved o poslednji sodbi pomeni resničnost, ki se ji nihče ne bo mogel ogniti. Gre za dogodek, ki pomeni stičišče konca človeške zgodovine z dokončnim razodetjem neminljivosti, ki jo pomeni nebeški Jeruzalem, osvetljen z veličastjem samega Boga. Jezus zelo natančno pove, kdo so njegovi prebivalci: To so tisti, ki so svoje življenje izpolnili in dopolnili v resnici in pravičnosti (prim. Mt 25, 31-40).
V podobi ovac na Božji desnici gledamo samega Sodnika vesoljnega stvarstva, Jezusa Kristusa. On se je istovetil z vsemi pravičnimi. Nase je vzel vse krivice in zlohotnosti tega sveta, jih nesel na križ in jih v svoji krvi opral sleherne grešne nesnage, vse ljudi pa opravičil pred svojim Očetom v nebesih. Zato mu je Oče prepustil vso oblast vesoljne sodbe.
Kdor bil rad bil vreden, da bo takrat postavljen med ovce na desnici Sodnika vesoljnega stvarstva, ne more nikakor zanikati svoje odgovornosti do drugih, ki trpijo tudi zaradi krivičnosti in nepravičnosti.
Tega trpljenja je tudi danes povsod zelo veliko. Na mnogotere načine se nam velikokrat prikazuje kot tragika, ki je tako velika, da nas prestraši in nam jemlje pogum, da bi lahko karkoli storili. Pri tem naletimo na veliko težavo: ne vemo, komu bi lahko vse pomagali in komu ne. Krivičnosti in nepravičnosti je veliko, še več pa izbiranja, kdo je vreden naše pozornosti in pomoči in kdo ni vreden. Pri tem se ne moremo ogniti žrtvi. Sprejme jo lahko, kdor v sebi goji ljubezen, ki mu prebuja voljo, da se žrtvuje. Vemo, da ni lahko dati jesti drugim, jih odžejati, sprejemati tujce, dati svoja oblačila tistim, ki jih nimajo; obiskati bolne in jetnike v ječi. V vsakem primeru je potrebna žrtev. Težje je takrat, ko gre za naše sovražnike. Kristus, ki je Jagnje božje, se žrtvuje za vsakega, brez izjeme. Kdor svojo žrtev postavlja v Kristusovo žrtvovanje na križu, več ne izbira med vrednimi in nevrednimi, ker v vseh ljudi vidi Kristusa.
Do razdeljenosti med kristjani je prišlo prav zaradi prerekanja, kdo je bolj vreden in kdo ni vreden Kristusove žrtve na križu. Navadno je tako, da sebe imam bolj za pravičnega od drugih. Zato se vidim bližje Kristusu, kot pa so drugi. Tako na sebi vidim samo kreposti, na drugih pa slabosti. Pri tem mi zmanjka ponižnosti. Moja vera se spremeni v obsodbo drugih, ker menim, da niso vredni, da sploh pripadajo Kristusu. In tako nastanejo prerekanja med nami, ker nam je zmanjkalo ljubezni. To je privedlo do verskega, rasnega, ideološkega in kulturnega zatiranja, ki se noče in noče končati, temveč se samo še poglablja. V zadnjih letih je bilo narejenih veliko ekumenskih poti med krščanskimi Cerkvami, vendar pa veliko premalo znotraj samih Cerkva. To pomeni iskanje poti drug do drugega najprej v Cerkvi, kateri pripadam. Če nimam rad brata in sestre v svoji Cerkvi, kako bi potem lahko imel rad brata in sestro v drugi Cerkvi?
Vojne med kristjani v Ukrajini in tudi drugod po svetu so tudi posledica pomanjkanje ljubezni in edinosti med Cerkvami. Svetovni voditelji so to zlorabili, in tako zanetili sovraštvo, ki je preraslo v vojne. Pri tem je Kristus zlorabljen kot jagnje, ki si ga mnogi lastijo kot žrtev, ne privoščijo pa drugim njegove žrtve. Druge napadajo, ponižujejo, jih preganjajo, celo pobijajo, hkrati pa molijo, obhajajo bogoslužja in se pri vsem tem imajo za žrtev. To je grozna skrunitev Kristusa in njegove žrtve na križu za rešitev vseh.
Vojna med kristjani v Ukrajini in drugod po svetu ima veliko podružnic tudi po naših domovih in cerkvenih skupnostih. Tudi tukaj se kregamo, zakaj eni lahko vodijo Cerkev, ki ji pripadamo, drugi pa ne; zakaj eni hodijo k bogoslužju in tam sodelujejo, drugi pa ne; zakaj eni lahko berejo in razlagajo Božjo besedo, drugi ne; zakaj pri bogoslužjih prevečkrat uporabljamo en jezik, drugega pa premalokrat; zakaj eni lahko prejemajo zakramente, drugi pa ne; zakaj eni molijo, drugi pa nočejo moliti; zakaj eni ostajajo verni, drugi pa so se oddaljili… In pri vsem tem se vsi počutimo žrtve, napadene in maltretirane drug od drugega.
Lažna podoba žrtve pomeni najnovejši satanov modni kostim, s katerim bahato hodi kot maneken po pistah tega sveta – in tudi po naših Cerkvah. Užaljenosti je satan skrojil zelo privlačen kostim namišljene žrtve, s katerim se baha pred pravičnostjo in jo obtožuje vsiljivosti in nesramnosti, ker vztrajno zahteva svoje zadoščenje po resnici, pravici in miru. In ker je užaljenost vedno polna groženj in celo nasilja, je pravičnost zato prevečkrat potolčena v ponižanje in molk.
Vsi zločinci in kriminalci tega sveta se delajo žrtve. Oni niso nič krivi, ampak tisti, ki jih oni napadajo in ubijajo. In če so to svetovni voditelji, z medijsko propagando slepijo nešteto ljudi, da tudi oni pristopijo na njihovo stran, ker pač v njih vidijo žrtve. Ko pa nekateri od teh spoznajo, da so bili zavedeni in prevarani, se pretvarjajo, da niso nič vedeli, se potuhnejo in mirno živijo naprej, kot da se ni nič zgodilo. Zaradi naivnosti so oskrunili pravičnost, in nimajo namena, da bi priznali svoje zgrešeno ravnanje. Tako si domišljajo, da so tudi oni žrtev, in si s tem pomirjajo svojo vest.
Slovenski katoliški škofje z veliko zaskrbljenostjo opažamo bohotenje krivičnosti in nepravičnosti tudi na Balkanu. To nas močno skrbi, saj je mir že itak močno ogrožen. Dolžnost pastirjev nas nagiba, da se tudi z drugimi bratskimi Cerkvami tesneje povežemo v prošnji k Bogu za uveljavitev pravičnosti in miru tudi v tem delu Evrope. Slovenija je po svoji umeščenosti v srednjeevropski prostor zelo primerna za razna srečanja, saj je nekoliko oddaljena od kriznih dogajanj, kar pa ji omogoča iskanje ugodnih rešitev, in pri tem lahko ponudi svojo pomoč tudi za molitev in dialog.
Skupaj z Apostolskim nuncijem v Republiki Sloveniji smo se škofje odločili, da bomo 17. in 18. junija letos v Kopru pripravili mednarodno ekumensko molitev različnih krščanskih Cerkva za mir v Evropi in na Balkanu, hkrati pa bo to tudi medversko srečanje z muslimani in judi, ko se bomo skupaj pogovarjali, kako priti do miru in ga ohranjati. Gre za velik in pomemben mednarodni dogodek, ki na bo vabil in spodbujal, da skupaj molimo in delamo za mir. Usmiljenega Boga, ki je začetek vsakega miru, v svojih molitvah ponižno prosimo, naj spreobrne srca vseh, ki rušijo mir in nas napravi za svoje orodje miru.
Že sedaj vse prosim, da veliko molimo za pravičnost in mir med nami – naprej znotraj naših Cerkva in verskih skupnosti, katerim pripadamo, in potem tudi v svetu.
Dobri Bog naj bo vedno z nami in usliši našo molitev. Amen.
Msgr. dr. Peter Štumpf,
soboški škof,
predsednik Komisije za ekumenizem in medreligijski dialog pri SŠK
