Pozdravljam vse vas, predstavnike slovenske oblasti in prijatelje Apostolske nunciature, kolege iz diplomatskega zbora ter predstavnike Cerkva in verskih skupnosti. Zahvaljujem se vam, ker ste se odzvali mojemu povabilu in prišli nocoj. V čast mi je, da vas lahko sprejmem.
Iz uradnega jezika Svetega sedeža, latinščine, prehajam na slovenščino. Odnosi med Svetim sedežem in Republiko Slovenijo so diplomatsko naravno vzpostavljeni že od dneva razglasitve neodvisnosti in priznanja te države. Obletnico praznujemo nocoj, čeprav nekoliko pozno. Tudi zaradi pandemije.
Ni treba posebej poudarjati večstoletne navzočnosti Katoliške cerkve med slovenskim narodom in njenega pomena pri oblikovanju njegove identitete, ki je dosegla vrhunec z dokončno osamosvojitvijo.
Odnosi med Svetim sedežem in Republiko Slovenijo so ubrani in prežeti z medsebojnim razumevanjem in spoštovanjem. Skupne teme so neštevilne in se še poglabljajo.
Za praznovanje skupne obletnice sem želel povabiti vse dosedanje predsednike Republike Slovenije in sedem slovenskih veleposlanikov pri Svetem sedežu. Nekateri so se lahko odzvali vabilu, drugi se iz različnih razumljivih razlogov niso mogli. Vsi so bili pozitivni ustvarjalci na skupni poti.
Na tem mestu ni treba omenjati številnih prispevkov Katoliške cerkve in Svetega sedeža pri izgradnji slovenskega naroda, predvsem s spodbujanjem edinosti in sožitja, s preseganjem ran preteklosti ter z ustvarjanjem sedanjosti in prihodnosti, ki bosta zanimivi in spodbudni.
Čeprav je Apostolska nunciatura veleposlaništvo kot vsako drugo, daje svoj poseben prispevek. V imenu Svetega očeta želi spodbujati dobro, lepo in resnično v dvostranskih odnosih. To je ogromno poslanstvo, ki se zelo malo ujema z današnjimi pragmatičnimi kategorijami ali gospodarskim in političnim realizmom splošnega globalističnega prepričanja. Sveti sedež in Katoliška cerkev želita pomagati Sloveniji pri njenem pogumnem odzivanju na različne izzive. Tu omenjam, izmed mnogih, na primer antropološki izziv, ki se spopada s sedanjim nezaupanjem v človeško upravljanje; izziv upravljanja stvarstva, ki zajema celotno stvarstvo in gre onkraj ekologije ter spodbuja življenje v njegovi celovitosti; družbeni izziv, ki zahteva predvsem človeške in ne le politične odgovore; in za konec naštevanja izziv o bistvu pristnega dialoga in miru.
Naša hipermedijska doba tako zelo ljubi besede, podobe in misli v tem, kar ima najbolj priročnega za besedičenje, da nas osupne. Vodi nas v abstrakcijo, stran od resničnosti, in s polno hitrostjo povezuje novice, ki se na koncu potrjujejo ali si nasprotujejo. Kako naj se znajdemo, da bi “našli” same sebe?
Prispevek, ki ga nudita Sveti sedež in Katoliška cerkev, je svojstven in svoboden. Navedel bom dva primera, ki se vam bosta morda zdela smešna, vendar sta bistvena. Pred kratkim so v koprski stolnici slovesno umestili največje in glasbeno najbolj razkošne orgle v Sloveniji. V zadnjem času je Slovenska karitas zbrala več kot 3 milijone evrov za pomoč Ukrajincem v trenutni stiski, za katero upamo, da bo kmalu pripeljala do spoštljive rešitve v dobro vseh. Ta dva primera sta veliki znamenji zastonjskosti, ki je nujno potrebna za naše človeško bivanje. Slovenija je presegla samo sebe in za to se ji zahvaljujem.
Glede na to, da sta madžarščina in italijanščina ustavno priznana jezika manjšin, ki živijo v tej državi, bom zdaj nadaljeval z njima in se vam že vnaprej opravičujem za svoje približke vsaj v madžarščini.
Škofovska konferenca ne skrbi le za vernike slovenske narodnosti, ampak tudi za dobrobit vseh manjšin v Sloveniji. Prizadevanja so izjemno pozitivna, z veliko pozornostjo pa spremlja tudi slovenske manjšine zunaj Slovenije. To poudarjam zato, ker je Katoliška cerkev obstajala veliko pred sedanjim pojmom globalizacije. Spoštuje vse, tako kot spoštuje tudi druge izraze vernosti, ki so prisotni v Sloveniji. Javno pozdravljam versko ubranost, ki obstaja v Sloveniji.
Na koncu pozdravljam še v italijanščini, ki jo najpogosteje uporabljam. Rad bi se zahvalil vsem šestim škofijam, ki so podprle ta nocojšnji dogodek in jih naštevam po abecednem redu: Celje, Koper, Ljubljana, Maribor, Murska Sobota in Novo mesto. Rad bi se zahvalil tudi svojemu sodelavcu, Mons. Yovku Pishtiyskemu, in osebju nunciature, ki mi omogoča moje poslanstvo, ter neštetim Slovencem, ki so prihajali in me še vedno prihajajo obiskat, da bi mi predstavili svojo deželo. Ta dvojni prispevek je čudovit in nujen.
Naj živi in uspeva prijateljstvo med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem. Naj Bog blagoslovi nas in naša prizadevanja. Uživajte v tem večeru. Hvala.
Nadškof msgr. dr. Jean-Marie Speich, apostolski nuncij v Republiki Sloveniji
