Danes ob 17h bo imenovani škof msgr. dr. Andrej Saje v stolni cerkvi sv. Nikolaja v Novem mestu, med molitvenim bogoslužjem večernic ob prisotnosti apostolskega nuncija nj. eksc. msgr. Jean-Marie Speicha, duhovnikov in predstavnikov vernikov novomeške škofije izpovedal vero in obljubil zvestobo Cerkvi.
Molitveno bogoslužje slovesnih večernic z izpovedjo vere bo vodil apostolski administrator novomeške škofije msgr. Andrej Glavan. Duhovniki in verniki lepo vabljeni na to molitveno bogoslužje slovesnih večernic. Vsi pa smo povabljeni, da se združimo v molitvi za imenovanega škofa in škofijo Novo mesto.
Izpoved vere
Izpoved vere je hkrati osebno in občestveno dejanje. To pomeni, da je veroizpoved najprej dejanje Cerkve. Ko posameznik izpove vero, se opira in sklicuje na vero Cerkve. Besedo »Verujem« »Credo« najprej izpoveduje Cerkev, Cerkev, ki obsega in presega vse čase in kraje. Znotraj »vere Cerkve« pa tudi vsak posamezni vernik izreka in izpoveduje svoj osebni »Verujem«, »Credo«. Ta temeljna resničnost je pomenljivo izražena pri krščevanju, kjer vsak posameznik izpove svojo osebno vero, a hkrati dodaja: »To je vera Cerkve, ki v njej krščujemo otroke«. V vero Cerkve smo sprejeti nekako podobno kakor smo sprejeti v skupnost naroda in človeške družine. Oboje je pred nami in bo obstajalo tudi za nami. Smo živi ud telesa Cerkve, ki je Kristusova nevesta in njegovo telo. Kakšno dostojanstvo, da smemo biti Božji otroci in člani Cerkve! Ker pa je škof naslednik apostolov, ima odgovornost, da varuje zaklad vere Cerkve. Zato pred prevzemom svoje službe javno, pred cerkvenim občestvom izpove katoliško vero.
Cerkveno učiteljstvo je že od prvih stoletij izpovedovalo vero v troedinega Boga, v Jezusa Kristusa in skrivnost našega odrešenja. Te resnice so bile sčasoma (zlasti po vesoljnih cerkvenih zborih) uradno povzete v veroizpoved (Symbolon ali Credo). Zakonik Cerkvenega prava v kan. 750 o ohranjanju vere pravi takole: „Z božjo in katoliško vero je treba verovati vse, kar obsega zapisana in izročena Božja beseda, ki je en sam Cerkvi zaupan zaklad vere in ga hkrati učiteljstvo Cerkve kot od Boga razodetega predlaga v verovanje, bodisi po slovesnem ali po rednem in vesoljnem učiteljstvu, ki se namreč razodeva s skupnim soglasjem vernikov pod vodstvom svetega učiteljstva; vsi so torej dolžni izogibati se vsakršnih naukov, ki so prej omenjenemu nasprotni.“
Vsak vernik kot temeljni izraz vere čuti potrebo po izražanju svoje vere ne samo v svojem srcu ampak tudi na zunaj z izpovedjo. Od tod prihaja tudi praksa izpovedovanja vere pri slovesnih liturgičnih praznovanjih.
Izpoved vere novoimenovanega škofa
V veri krščanske skupnosti vsakdo prejema prejema zakramente, ki so učinkovito znamenje vstopa v krog verujočega ljudstva za dosego odrešenja. To je še posebej pomembno za škofe, saj imajo kot nasledniki apostolov posebno nalogo, da v svoji škofiji skrbijo za širjenje prave in resnične katoliške vere. Poleg skrbi za oznanjevanje Božje besede (evangelizacija) in poučevanja v veri (kateheze) mora škof najprej izkazati, da bo učil resnično katoliško vero, ki jo bo tudi izpovedal.
Zakonik cerkvenega prava v kan. 833 pravi:
Vero morajo po besedilu, ki ga je potrdil apostolski sedež, osebno izpovedati:
1. pred predsednikom ali njegovim pooblaščencem vsi udeleženci vesoljnega ali območnega cerkvenega zbora, škofovske in škofijske sinode, ki imajo odločujoč ali posvetovalen glas, predsednik pa vpričo cerkvenega zbora ali sinode;
2. novoimenovani kardinali po statutu svetega zbora;
3. pred pooblaščencem apostolskega sedeža vsi novoimenovani škofje, kakor tudi tisti, ki so enaki krajevnemu škofu;
4. pred zborom svetovalcev škofijski upravitelj;
5. pred krajevnim škofom ali njegovim pooblaščencem generalni, škofovi in sodni vikarji;
6. pred krajevnim ordinarijem ali njegovim pooblaščencem župniki, ravnatelj, profesorji bogoslovja in modroslovja v semeniščih, ob nastopu službe; prejemniki diakonata;
7. pred velikim kanclerjem ali, če tega ni, pred krajevnim ordinarijem ali njunima pooblaščencema rektor cerkvene ali katoliške univerze ob nastopu službe; pred rektorjem, če je duhovnik, ali pred krajevnim ordinarijem ali pred njunima pooblaščencema profesorji, ki na katerihkoli univerzah predavajo predmete, zadevajoče vero ali nravnost, ob nastopu svoje službe;
8. predstojniki v redovnih ustanovah in kleriških družbah apostolskega življenja po določbi konstitucij.
Prisega zvestobe papežu
Drugo dejanje, ki ga poleg izpovedi vere stori novoimenovani škof, je prisega pred pooblaščencem svetega sedeža, to je apostolskim nuncijem. S prisego zvestobe novi škof obljubi, da bo vselej deloval v občestvu s papežem. To pomeni, da ne bo delal proti papežu in cerkvenemu učiteljstvu ter bo zvesto izpolnjeval naloge, ki jih sprejema kot škof.
Škofov grb in geslo
Grb novomeškega škofa je razdeljen na tri polja. Čebela, ki predstavlja marljivost in urejenost, je prijateljica človeka in narave.
Skrbi za oplojevanje rastlin in za hrano. Med in izdelki iz njega imajo zdravilne učinke. Pri verskih obredih ima čebela velik pomen tudi zaradi voska, ki se uporablja za izdelavo sveč. Sveto pismo čebelo in njene koristi omenja na več mestih (prim. Sir 11,3). Njen pridelek je v Stari zavezi v različnih kontekstih omenjen več kot šestdesetkrat. Čebelo najdemo v grbu škofovega domačega kraja Mirne Peči. Tudi na škofovem domu so imeli čebele, zato spominja na zgodovino njegovega rodu in družinske korenine.
Duhovna priprava na posvečenje novega škofa – 23. nedelja med letom
Plamen na desni strani predstavlja Božjega Duha. Je v sozvočju s škofovskim geslom, »živimo po Duhu« (Rim 8,4), ki je mišljeno kot povabilo, da se odpremo Svetemu Duhu kot tretji Božji osebi. Povabljeni smo, da odkrivamo njegove darove, ki smo jih prejeli po krstu, birmi in drugih zakramentih, in iz njih zaživimo bolj polno. Apostol Pavel nas v svojih pismih opozarja, da življenje po mesu, h kateremu človek stremi po sami naravi, vodi v smrt. Življenje po Duhu, pa v nasprotju s tem, vodi v življenje, ki nima konca. Duh nas spominja, da smo rojeni za večnost, daje nam milosti in moč za vztrajanje, da bomo lahko obrodili duhovne sadove. Sadovi Duha pa so ljubezen, veselje, mir in blagost (prim. Gal 5,22). Božji Duh nas povezuje med seboj in z Bogom ter je v Cerkvi temelj edinosti.
Tehnica je simbol pravičnosti in prava ter predstavlja novomeškega škofa kot cerkvenega pravnika. Pravičnost je ena od temeljnih kreposti, ki v skladu z rimskim pravom stremi za tem, da vsakdo dobi to, kar mu pripada, kar je njegovo in ima do tega pravico.[1]Človeška izkušnja nas uči, da noben zakon ne more ustvariti popolne pravičnosti. Tega, kar človek najbolj potrebuje, mu zakon ne more zagotoviti, resnično pravičen je samo Bog. Za to, da udejanjamo Božjo pravičnost med nami, se je potrebno odreči egoizmu in zaprtosti vase. Ta pravičnost izhaja iz milosti, kjer glavni akter ni človek, temveč Bog sam. Da postanemo deležni Božje pravičnosti, je potrebno spreobrniti se in verovati evangeliju. To pomeni opustiti privid samozadostnosti ter odkriti nezadostnost, potrebo po drugih in po Bogu, potrebo po njegovem odpuščanju in prijateljstvu z njim (prim. papež Benedikt XVI., Poslanica za postni čas 2010).
