Spoštovani gospod nadškof Alojzij in vsi dragi bratje škofje, spoštovani g. rektor Vikariata Antona Martina Slomška in vsi cenjeni bratje duhovniki, diakoni, sestre redovnice in redovniki, iskreno vas pozdravljam ob obhajanju Slomškove nedelje.
Zbrali smo se v Zavodu, ki nosi ime po Slomšku, zato seveda posebej pozdravljam vse, ki ste povezani s tem Zavodom: tiste, ki ste v tej ustanovi vzgojitelji, učitelji in oblikovalci človeške in duhovne rasti mladih, kakor tudi vse mlade, ki v Zavodu Antona Martina nabirate znanje in zorite v ljudi, ki bodo mogli v prihodnosti poskrbeti za dobrobit in varnost ljudi v naši deželi. Vesel sem tudi gojencev glasbenih šol v samostanu sv. Petra in Pavla na Ptuju, Glasbene šole Beltinci ter Glasbene in baletne šole Antona Martina Slomška v Mariboru. Dovolite mi, da vam ob današnjem praznovanju najprej čestitam in se skupaj z vami veselim uspehov, s katerimi potrjujete svoje trdo delo in ugotavljate resničnost ene od Slomškovih misli: „Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo.“
Današnje praznovanje posebej obeležuje izid prve Slomškove knjige, ki jo je izdal pri Društvu sv. Mohorja v Celovcu. Šlo je za mladinsko pesmarico Šola vesela lepega petja za pridno šolsko mladino. Izšla je leta 1853, torej pred 170 – leti. Seveda bi bilo zanimivo, če bi se nekoliko zadržali pri dveh opredelitvah v naslovu te pesmarice. Če bi pred šolarje – na različnih ravneh šolanja – postavili vprašaje o tem, ali je njihova šola vesela, kdo ve, koliko bi jih bilo, ki bi se s tem strinjali; da je šola v resnici vesela. Po drugi strani pa bi bilo zanimivo, če bi učiteljem in profesorjem predstavili trditev, da so učenci in dijaki pridna šolska mladina, me res zanima, koliko bi se jih s tem mnenjem strinjalo. Vendar naj to nič ne odvzame današnjemu prazničnemu dnevu.
Po teh uvodnih mislih bi vas rad spomnil na to, da se v Zavodu Antona Martina Slomška – zanj je Janko Kos zapisal, da je „s trnjem kronani vladar slovenskih src“ – Slomška spominjamo na njegov smrtni dan in obenem tudi na njegov godovni dan. Umrl je namreč na današnji dan, 24. septembra 1862, in njegov smrtni dan, ki ga v Cerkvi navadno tudi opredeljujemo kot rojstni dan za nebesa, je tudi dan, ko v Cerkvi obhajamo njegov god.
Naj priznam nekaj zelo osebnega. Slomšek, rojen leta 1800 – istega leta torej, kot naš France Prešeren – je umrl pri dvainšestdesetih letih. Koliko nas je med nami, ki smo starejši od Slomška? In kdo med nami bi se mogel veseliti zapuščine, ki nam jo je zapustil Slomšek? Prešeren je pisal pesmi in z njimi zaznamoval svoj in tudi naš čas. Slomšek je z Bogom začenjal vsako delo in je premikal meje v svojem času, in njegova dejanja odmevajo tudi v našem času.
Mariborska občina 4. septembra praznuje kot spominski dan. Česa se spominja? Da je Slomšek tega dne leta 1858 sedež lavantinske škofije prenesel iz Št. Andraža v Labotski dolini v Maribor. In prav je, da se tega spominjate in praznujete. Trdno sem namreč prepričan, da bi se brez tega Slomškovega dejanja Maribor imenoval Marburg an der Drau in da general Maister ne bi imel nobenega stvarnega temelja za svoja dejanja v novembru leta 1918. Kako pomembno sporočilo: Ker je nekdo v svojem času izvršil, kar je bilo njegovo poslanstvo, je nekdo drug mogel sprejeti zgodovinsko pomembne odločitve v nekem drugem času.
Sedaj pa bi se rad z vami zadržal pri drugačnem razmišljanju. Vemo, kaj je delal in kaj nam je zapustil blaženi Anton Martin Slomšek s svojim škofovskim, pedagoškim in narodno buditeljskim delovanjem.
Kaj pa bi bilo središče Slomškovega delovanja v naših časih? Dejstvo je, da Slomšku ni bilo treba izgubljati časa in moči, da bi prepričal odgovorne v Mariboru, kaj pomeni imeti v mestu sedež škofije. Mesto se je zavedalo prednosti, ki jo pomeni sedež škofije in je sprejelo svoj del odgovornosti. Naša oblast se danes obnaša drugače. Včasih imam občutek, da jo je na vso moč udarila ideološka slepota in prepirati se s slepcem, kakšne barve je resničnost, ki nas obdaja, je jalovo delo.
Prepričan sem, da bi Slomšek, kot veliki delavec za narod in za njegovo rast, naprej naredil vse, kar je mogoče, da bi narod imel prihodnost. Narodove prihodnosti pa ni, če se v narod ne rojevajo otroci, ki dejansko pomenijo prihodnost. Danes velikokrat poslušamo tarnanja, koliko učiteljev nam manjka, koliko zdravnikov nam manjka, koliko smetarjev nam manjka … vseh poklicev nam manjka. Redkokdaj pa slišimo tožbe, koliko otrok nam manjka, koliko Slovencev nam manjka. V letu mojega rojstva nas je bilo v Sloveniji rojenih 28.284 otrok. Lansko leto pa je Slovenija zmogla roditi samo 17.627 otrok. Sprašujemo se o vzrokih in razlogih za težave, ki jih imamo. Dejansko gre za to, kar je večkrat ponovil koprski škof Jurij Bizjak, ki je dejal, da Bog daje blagoslov tam, kjer je življenje.
Ker se vse začne ravno pri odprtosti za življenje, sem trdno prepričan, da bi Slomšek pri delu za preporod naroda ljudi spodbujal k veselju do življenja. Vesela šola je danes v ospredju našega praznovanja. Pa je šola res vesela, če je v enem razredu bolj ali manj izgubljenih tri, štiri, ali pet otrok. Ne govorim o Zavodu Antona Martina Slomška, ki na neki način pobira smetano tega področja. Ne. Govorim o povprečju naših veroučnih učilnic, ki so bile pred nekaj leti premajhne in so se otroci drenjali med seboj, sedaj pa postajajo prevelike in tistih nekaj otrok v njih je skoraj izgubljenih in se počutijo nelagodno.
Mi pa govorimo o veseli šoli. Kaj moramo storiti, da bo naša šola dejansko postala vesela? Najprej moramo nehati iskati krivce vsepovsod: kriva je politika, kriv je sistem, krivo je miselno okolje, krivi so pritiski, ki jih doživljamo …. Kje se ta seznam naštevanja lahko ustavi? Začel se je v raju po izvirnem grehu, ko je Adam Bogu očital, da ga je zapeljala žena, ki jo je dobil od Boga. Ta sistem iskanja krivca ali odgovornega nekje zunaj mene se je obdržal vse do danes. Kriv je politični sistem, kriva je šolska politika, kriva je miselnost, v kateri živimo. V resnici pa je Bog vsakemu izmed nas dal odgovornost odločanja. Če bi Slomšek čakal na ugodne čase, mar bi začel urejati vse potrebno za prenos sedeža škofije? Če bi Bog čakal na ugodne čase, mar bi poslal Jezusa Kristusa kot Odrešenika človeštva?
Naj navedem nekaj, kar precej pove o naši resničnosti. V naši nadškofiji je običaj, da škof pride krstit vsakega sedmega otroka v družini. Samo po sebi lepo. Toda kateri otrok je mejnik v sprejemanju življenja. Nekoč mi je Gregor Čušin, ki ga po njegovih pismih S svetnikom na ti in mnogimi drugim stvarmi dobro poznate, rekel takole: „Škof bi moral priti krstit tretjega otroka. Tretji otrok je prelomnica. Odločitev za tretjega je najtežja.“ Približno takšne so bile njegove besede.
Zato iskreno mislim, da ste v duhu Antona Martina Slomška v našem času delovali ob prvem Pohodu za življenje v Mariboru, nad katerim sem bil navdušen. Zavedati se namreč moramo, da naših vzgojnih in izobraževalnih ustanov ne potrebujemo, če ne bomo imeli otrok, ki se bodo v teh ustanovah vzgajali in izobraževali.
Spoštovani gospod nadškof Alojzij, iskreno vam želim, da bi ob praznovanju prvega slovenskega svetnika Antona Martina Slomška vaše družine, vaše župnije in vso vašo nadškofijo prevevala radost nad življenjem, ki bi je bil naš blaženi nadvse vesel. Kajti vsa vzgojna prizadevanja in vsi izobraževalni načrti, vsi katehetski pravilniki in vsa pastoralna načrtovanja imajo smisel le, če je med nami življenje, če je med nami veselje do življenja.
Blaženi Anton Martin, prosi za nas.
Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit
Objavljamo še pridigo, ki jo je nadškof Zore imel na Slomškov dan na Ponikvi 23. septembra:
Spoštovani gospod župnik Jože Planinc in vsi bratje duhovniki, spoštovani redovniki in redovnice, učiteljice in učitelji, vzgojiteljice in vzgojitelji, dragi starši in dragi otroci, dragi bratje in sestre.
Jutri bomo obhajali god blaženega Antona Martina Slomška, ki je bil doma na bližnjem Slomu, kjer ste se zadrževali v današnjem dopoldnevu. Slomšek nas povezuje zaradi svoje izjemne vzgojne karizme, s katero je znal nagovarjati tako Blažeta in Nežico v nedeljski šoli, s številnimi izdajami Mohorjeve družbe, ki je sicer v različnih obdobjih nosila nekoliko različna imena, pa je Slovence učil brati. Prav letos obhajamo 170-letnico, odkar je Mohorjeva družba v Celovcu izdala Slomškovo mladinsko pesmarico Šola vesela lepega petja za pridno šolsko mladino. Te obletnice se bomo posebej spomnili jutri v Mariboru, ko bomo obhajali Slomškovo nedeljo.
Vendar imamo tudi danes poseben povod za praznovanje. Letos namreč obhajamo jubilejni, dvajseti Slomškov dan. Zato čestitam Društvu katoliških pedagogov Slovenije, Slovenskemu katehetskemu uradu in Župniji Ponikva, ki so organizatorji tega dneva. Zahvaljujem se vam, da vsako leto znova prevzamete skrb za pripravo tega dneva. Zelo pomembno je namreč, da ljudje, ki se na kakršen koli način ukvarjamo z vzgojo, dobivamo strokovne pobude, pa tudi duhovne smernice, saj za pedagoga ni dovolj, da spravlja v učenčevo glavo podatke in znanje, ampak mora z besedo in zgledom učenčevo srce oblikovati za dojemanje in sprejemanje resničnega, dobrega in lepega. K vsemu temu veliko pripomorejo tudi srečanja, kakršna pripravljate na Slomu in na Ponikvi. Hvala vam za to.
Današnji Slomškov dan poteka pod geslom: Mož beseda več velja kakor kup zlata. Misel se mi zdi izjemno pomembna v času, za katerega pravimo, da nobena stvar ni več trdna, da vse postaja utekočinjeno, da je vse fluidno. Zdi se, da smo izgubili ali da smo se morebiti odrekli vsem sidriščem – tistim znotraj nas samih in tistih zunaj nas, tako tistim na zemlji kakor tudi sidriščem na nebu.
Kaj danes pomeni beseda, ki sem jo povedal včeraj? Kako danes gledam na resnico, na katero sem morda prisegal včeraj? Dolg seznam vprašanj bi lahko postavili sami sebi v tej fluidnosti vsega. Vendar naj omenim samo zadnjega ali morda prvega med vsemi: kdo je danes zame človek, ki sem mu včeraj verjel in kdo sem danes jaz sam pred seboj?
Posebno težavo to predstavlja mladim ljudem, ki še iščejo svojo notranjo podobo in se često prepirajo s svojo zunanjo podobo. Mladi ljudje, ki neizmerno krhki želijo potrditve, sprejetosti in predvsem ljubljenosti. Ki se sprašujejo kdo sem in istočasno čakajo in se morda obenem tudi bojijo odgovora, ki ga lahko slišijo iz besed in še bolj iz pogledov odraslih, različnih odraslih.
Menim, da moramo zato najprej mi, odrasli, v resnici odkriti svoja sidrišča, notranja in zunanja, zemeljska in nebeška, da ne bomo na milost in nemilost prepuščeni dogodkom in ideologijam. Prepričan sem, da sta vam o tem že spregovorila današnja predavatelja gospa Verena in gospod Andrej Perko.
Takšno sidrišče je nedvomno tudi skupnost ljudi, ki so strokovno zares usposobljeni, ki resno in odgovorno iščejo načine, kako v danih razmerah najbolje odgovoriti na zahteve, ki jih predstavlja vzgoja. Apostolska spodbuda Veselje evangelija pravi: »Velikanske in hitre kulturne spremembe zahtevajo nenehno pozornost, da bi skušali trajne resnice izraziti v govorici, ki dopušča, da prepoznamo trajno novost resnice. V zakladu krščanskega nauka je namreč ‘ena stvar bistvo /…/, drugo pa je način, kako ga izrazimo’« (VE 41). Dopoldne ste poslušali razmišljanje z naslovom: Jasnost besede in naših stališč ne glede ali smo poslušalcu všečni ali ne. Besede apostolske spodbude in naslov današnjega razmišljanja nam dajejo pomembno sporočilo. Nujno je, da imamo jasno sidrišče, obenem pa imamo okoli tega sidrišča določen prostor svobode, ustvarjalnosti. Drugače povedano: če hočemo ostati zvesti sporočilu današnjega dneva, ne smemo prilagajati resnice ne besedi in ne tistemu, ki mu besedo namenjamo, pač pa moramo besedo prilagajati resnici, da bomo mogli prav nagovoriti tistega, ki mu je beseda namenjena. V prvem primeru bi naše besede postale prazne, nič več ne bi prenašale sporočila in zelo hitro nas tudi nihče več ne bi poslušal. Postali bi podobni krivim prerokom, ki so izbirali besede po okusu poslušalcev in tako oznanjali laž. Zato moramo imeti pred očmi oboje, resnico in človeka ter najti besede, da bomo resnico lahko posredovali temu človeku; takšnemu, kakršen je.
Pri tej maši smo bili nagovorjeni skozi Prvo pismo apostola Pavla učencu Timoteju in skozi Jezusovo nedosegljivo priliko u sejalcu in semenu. Kaj nam pravi Pavel? »Preljubi, zapovedujem ti vpričo Boga, ki vse oživlja, in Jezusa Kristusa … da ohraniš zapoved brez madeža in brez graje do prihoda našega Gospoda Jezusa Kristusa.« V duhu prej povedanega ne smemo razvodeniti ne Božje besede in ne zapovedi, ki hočejo urejati naše odnose z Bogom in med nami. Kljub temu se lahko zelo hitro pojavi skušnjava, da bi besedo razvodeneli, jo poplitvili in prilagodili okusom. Včasih se nam to lahko dogaja tudi v odnosu do tistih, ki jih vzgajamo, da bi prilagodili zahteve, da bomo všeč tistim, ki jih nagovarjamo.
V evangeliju pa Jezus spregovori o sejalcu in semenu. Zelo jasna prilika in prepričan sem, da so Jezusovi poslušalci zelo dobro razumeli, kaj jim je povedal. Mi se najprej zadržimo pri sejalcu. Sejalec je gotovo Bog sam oziroma Jezus Kristus, kot od Očeta poslani. Seje na njivo sveta in njive srca.
Vendar je tudi vsak pedagoški delavec sejalec. Njiva pa so učenci, študenti … Sejalca, ki seje v ljudi, lahko včasih obide dvom, ali ima njegovo početje kak smisel, ali bo obrodilo sadove.
Mirno lahko rečemo, da bo, vendar pogosto ne takrat in tudi ne takšne, kot bi mi radi in jih pričakujemo. Jezus govori o poti, o kamnu, o trnju in o dobri zemlji. Za sejalca je pomembno, da se vseh teh resničnosti zaveda. Kako pozorno mora poslušati učence, da bo za vsakega posebej spoznal, kaj je v njem zaradi nepozornosti okolice pohojenega; kaj je v njem kamnitega, otrdelega, da ne bi bolelo; kaj je v njem trnovega, bolečega in bodečega zaradi doživetij in ran preteklosti. In seveda tudi, kaj je v njem dobra, rodovitna zemlja, ki bo obrodila svoj sad. Pri tem mora temu človeškemu sejalcu biti pred očmi Božji sejalec. Ta ne čaka, da bo svet očiščen vsega pohojenega, kamnitega in trnovega. Ne. On seje, pa čeprav nekaj semena pade med trnje, na pot ali na kamen. Božji sejalec namreč ve, da samo na tisti njivi, na kateri nihče ne seje, ne bo nič zraslo. Tako mora tudi človeški sejalec, to si ti, dragi vzgojitelj, draga vzgojiteljica, sejati, obilno in vztrajno, pa čeprav nekaj semena pade na nerodovitno podlago.
Potem se mora tudi v duhu današnjega dneva vzgojitelj obnašati, kot se obnaša kmet. Ta namreč vedno poskrbi za to, da najboljše seme prihrani za naslednjo setev. Samo dobro seme lahko rodi dobro letino. Tudi vzgojitelj mora biti pozoren, da na njive svojih učencev seje najboljše seme, ki ga mora prečistiti skozi poslušanje Božje besede, molitev in kesanje.
V Lukovem poročilu o priliki o sejalcu je rečeno, da je seme obrodilo nekatero trideseteren, drugo šestdeseteren in spet drugo stoteren sad. Biti moramo pozorni, da zaradi želje po stoternem sadu ne bi spregledali trideseternega ali šestdeseternega in ga morda celo poteptali. Trideseteren sad v eni duši je morda večji kot stoteren v drugi. Ne pozabimo na dar uboge vdove. Moja pota niso vaša pota in moje misli niso vaše misli. Blaženi škof Anton Martin, prosi za nas, za naše vzgojitelje in naše učence.
Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit
