V prvem delu trilogije V nebo Srebrni deček je opisano otroštvo in mladost Božjega služabnika Alojzija Kozarja. V drugem delu z naslovom Zlati pastir pa Alojzij Kozar kot prvoosebni pripovedovalec opiše pot svoje duhovniške službe: pripoveduje o ljudeh, s katerimi se je srečeval, o krajih, ki jih je prepotoval, in preizkušnjah, ki jih je neizmerno potrpežljivo prestajal v globoki veri in predanosti služenju Bogu in ljudem.
Avtor trilogije, katere drugi del je sedaj pred vami, Lojze Kozar ml. tudi v drugem delu predstavlja življenje svojega strica v prvoosebni pripovedi, tokrat kot zavzetega dušnega pastirja, odličnega vzgojitelja, graditelja cerkva, pisatelja s srcem in glasbenika s posluhom. Kot piše v uvodni predstavitvi, je Lujzek, Srebrni deček, z leti postal Zlati pastir; dušni pastir, ki je vse delal po zgledu Jezusa, Dobrega pastirja, saj je bil Gospod Jezus vsa njegova ljubezen, in ljudje v Odrancih in drugod so bili vsa njegova ljubezen. Resnično zlat, dragocen. O njegovem žlahtnem srcu govorijo njegovo življenje, trpljenje, ki ga je prestal, preizkušnje, ki jih je premagal in ga niso zlomile; govorijo njegova dela, govori župnijska cerkev Svete Trojice v Odrancih, govorijo knjige, ki jih je napisal, govori vse, kar nam je zapustil, tvarno in duhovno.
V življenju Lojzeta Kozarja ena od največjih preizkušenj gotovo ostaja »odranska Nowa Huta«, boj s političnimi in birokratskimi mlini, zapor in zaplembe, in ta trnjeva pot se je po devetnajstih letih končno sklenila z zmago, dovoljenjem za gradnjo cerkve v Odrancih – a nato z osmimi smrtmi pri gradnji. To bolečino je Lojze Kozar razgrnil v svoji knjigi Neuničljivo upanje, o kateri je Alojz Rebula zapisal: »Slovensko krščanstvo jo bo lahko dalo na zlato polico svojih pričevanj.« To polico sedaj polni tudi drugi del trilogije V nebo o Lojzetu Kozarju – dušnem pastirju, zlatem župniku, ki zdaj nosi še lepše, še žlahtnejše ime: Božji služabnik Alojzij Kozar.
L. K. / Slosolar.si
