Čeprav za prvega slovenskega svetnika uradno smatramo blaženega Antona Martina Slomška, pa ni mogoče spregledati nekaterih svetnikov iz preteklosti. Med njimi je tudi sv., Hema Krška, ki goduje danes in je tesno povezana tudi z ustanovitvijo celovške, pravzaprav krške škofije.
“Sveta Ema je posebej povezana z našo slovensko zemljo. Ko ji je leta 1938 rimska kongregacija priznala čast svetništva, je potrdila živo prepričanje Slovencev, da je sv. Ema njihova mogočna priprošnjica pri Bogu, na enak način, kakor je bila materinska dobrotnica v življenju,” je zapisano na spletni strani Družine. Doma je bila iz Pištajna na Kozjanskem. Zaslovela je po svoji telesni in duhovni lepoti in izmed mnogih snubcev jo je dobil za ženo savinjski mejni grof Viljem. Zakonca sta združila velika posestva obeh bogatih hiš po Koroškem, Kranjskem in Štajerskem. Imela sta sina Viljema in Hartviga. Dostikrat sta prišla tudi v naše kraje. Njena družinska sreča pa je bila kratkotrajna. Hartvig je umrl v mladosti, o Viljemu pa pravi staro izročilo, da je odšel na spokorno romanje v Rim in umrl na povratku v Labotski dolini. Smrt moža in sina je svetnica mogla preboleti ob vzgajanju drugega sina. A je izgubila tudi tega. Leta 1035 je padel v boju za cesarja Konrada II.
Ko je Ema ostala vdova brez otrok, ji je dala vso duhovno moč njena globoka in preizkušena vera. Zemeljskim upom se je odrekla in začela velikodušno delo za božje kraljestvo. Kos za kosom je svojo veliko posest premišljeno obrnila v korist ljudstva in Cerkve, tako da je nazadnje sama ostala prostovoljno ubožna in odšla v samostan čakat smrti. Ta samostan je bil v Krki na Koroškem. Katerega leta je umrla, ni natančno znano, goduje pa 27. junija, je še zapisano. Zagotovo je pustila zelo močne sledove na Koroškem in vplivala tudi na kasnejšo ustanovitev škofije Krka (danes celovška škofija). Njeno največje delo je bil samostan benediktink v Krki na Koroškem. Samostanska cerkev žalostne Matere božje, ki je še danes priljubljena božja pot, je bila posvečena leta 1043. Leta 1072 je samostan v Krki postal sedež novoustanovljene škofije (od leta 1786 ima sedež v Celovcu, še vedno pa se imenuje krška). V tem samostanu je Ema preživela zadnja leta svojega življenja. Redovnica sicer ni postala, pač pa je živela v redovniški skupnosti in se udeleževala molitev. Umrla je najbrž po letu 1045, piše spletna stran Ognjišča.
C. R.
