Msgr. dr. Anton Stres, upokojeni ljubljanski nadškof:
“Danes živimo v razmerah in ozračju, ki je prej naklonjeno malodušnosti kakor pogumu in vztrajnosti. Z vseh strani se oglašajo glasovi, ki nam dopovedujejo, da bo šlo vse navzdol tudi v Cerkvi. Kar nam ponujajo v zameno in zdravilo, pa je tako zmedeno in sporno, da lahko našo negotovost samo še poglablja. V takih zbeganih časih je krepost vztrajnosti, poguma in odločne zvestobe še toliko bolj potrebna. Potrebni pa so nam tudi svetli zgledi take vztrajnosti, zvestobe in neomajnega zaupanja. Častitljivi božji služabnik škof Gnidovec je tak svetli zgled.
Bil je poslan za škofa v prizrensko – skopsko škofijo, ki je bila takrat po končanih balkanskih vojnah in prvi svetovni vojni v vsestranskih ruševinah, kakršne za seboj pusti vsaka vojna. To so bile poleg materialnih ruševin še ruševine medčloveških odnosov, odnosov med različnimi narodnostnimi in verskimi skupinami, katerih pisanost in raznovrstnost, napetostmi med njimi in zatiranje šibkejših s strani močnejših je tako značilno za Balkan. Gnidovec je na teh ruševinah skušal škofijo postaviti na noge in zgladiti sovraštva in nezaupanje ter celiti rane, ki so si jih ljudje zadajali skozi stoletja krivic in nasilja. V škofiji je moral vzpostaviti potrebne ustanove in službe, za katere pa kot škof ni imel na zalogi ne sredstev in ne ljudi. Imel pa tisto, kar je najpotrebnejše: močno vero, neomajno zaupanje ter požrtvovalno, dejavno ljubezen. Zato je uspeval, vendar največkrat ne ob prvem poskusu.”
Vir: SŠK
Celotno pridigo si lahko preberete TUKAJ.
